Vanja Pirc

16. 12. 2011  |  Mladina 50  |  Kultura

Na poti do lastne sobe

Zbornik, ki ponuja osupljivo odkrit in iskren vpogled v življenje priseljenk iz nekdanjih jugoslovanskih republik in njihovih potomk

Priseljenke na poti do lastne sobe

Priseljenke na poti do lastne sobe

V teh dneh smo se lahko spet prepričali, kako stereotipne in posplošene predstave imamo pri nas o priseljencih, zlasti o tistih najštevilnejših, ki so se v Slovenijo priselili z območja nekdanje Jugoslavije. Priseljenci naj bi nosili trenirke. Na volišče naj bi hodili z navodili. Že pred tem so raziskave pokazale, da jih mnogi vidijo tudi kot neizobražene prišleke, ki so življenje v nerazvitem ruralnem okolju zamenjali za delo na gradbišču. In šlo naj bi predvsem za moške. Takšne predstave o priseljencih so zakoreninjene globoko v nas, a njihove zgodbe so v resnici veliko bolj raznolike in kompleksne. Med priseljenci so tudi takšni z visoko izobrazbo, takšni iz urbanih okolij in tudi takšni, ki so se k nam preselili zaradi vojn, političnih ali pa srčnih razlogov. Med njimi so seveda tudi ženske, čeprav so njihove zgodbe pogosto preslišane ali celo povsem spregledane.

Sociologinja dr. Milica Antić Gaber se je slednjega zares zavedela šele ob branju Vojnovićevega zvezdniškega romana Čefurji raus. Nad njim je bila navdušena in v branje ga je priporočila tudi svojim študentom, a je v njem kljub vsemu pogrešila glas žensk, ki smo ga lahko slišali le skozi lik mame glavnega junaka, »čefurja« Marka. Na ta vidik je najverjetneje pozorna tudi zato, ker je sama potomka priseljencev in iz lastnih izkušenj ve, kako zelo pomembno vlogo je imela pri vpenjanju družine v slovenski kulturni prostor njena mama. Bralni pomislek je kmalu prerasel v samostojni projekt in Antić Gabrova se je skupaj z ekipo sodelavk, med katerimi so bile tudi potomke priseljencev, odpravila na teren, med priseljenke iz nekdanjih jugoslovanskih republik, da slišijo in popišejo njihove zgodbe tako, kot so se v resnici zgodile, torej brez pretiravanja, olepševanja in predvsem brez stereotipov.

Tri leta pozneje so svoje raziskovanje strnile v zborniku Na poti do lastne sobe, ki ponuja osupljivo odkrit vpogled v življenje dvajsetih priseljenk in njihovih potomk najrazličnejših generacij in poklicev. O njih izvemo skoraj vse, od tega, kje so odraščale in kakšne partnerske odnose so vzpostavljale, do tega, kam vse so se selile, kako so doživljale integracijo v novo okolje ter kako so jih sprejemali drugi. Spregovorile so tudi o tem, kaj jih je na njihovi življenjski poti radostilo ter kaj spravljalo v obup, žalost in jezo, in prav zato so njihova pričevanja ganljiva, na trenutke celo pretresljiva.

Vse zgodbe seveda niso tragične. Nasprotno, mnoge intervjuvanke so prepričane, da danes živijo bistveno boljše, kot bi, če bi ostale v svojem izvornem okolju, a kritičen pridih kljub temu ostaja, zlasti zaradi gordijskih vozlov, ki jim jih je povzročala slovenska birokracija. Priseljenke so imele sprva velike težave tudi z nerazumevanjem jezika, ki se ga je ena od njih skupaj s sinom učila tudi denimo ob rednem spremljanju oddaje Radovedni Taček. A jezikovne ovire so prinesle tudi kakšen šaljiv zaplet, že denimo zato, ker izraz trudna v slovenščini pomeni utrujena, v srbohrvaščini pa noseča. Mnoge intervjuvanke so bile zaradi svojega izvora ali izvora svojih staršev tudi stigmatizirane, pri čemer je zanimivo, da so jih pri nas zmerjali z »bosankami«, v njihovih izvornih republikah pa s »slovenkami«. Režiserko Ivano Djilas, ki se je v Slovenijo priselila ob bombardiranju Beograda leta 1999, je njen »južni« izvor stal celo položaja direktorice kranjskega gledališča. Sporno priznanje je, verjetno nehote, na seji kranjskega mestnega sveta ušlo iz ust enega od svetnikov.

Čeprav je zbornik Na poti do lastne sobe k priseljenkam pristopil zelo osebno, še zdaleč ne gre le za zbirko njihovih osebnih zgodb, temveč za pomemben prispevek k lažjemu razumevanju migracijskih gibanj iz republik nekdanje Jugoslavije, ki kar kliče po nadaljnjem raziskovanju. Gre tudi za verodostojen dokument o tem, kako priseljenke dojemajo svoj položaj v Sloveniji, pa tudi o tem, kakšen je odnos večinskega prebivalstva do njih. Ali kot je na predstavitvi zbornika ugotovil Goran Vojnović: zbornik je začel s premišljenim pristopom k obravnavani tematiki stereotip o »čefurkah« rušiti, še preden se je ta sploh utegnil dokončno izoblikovati in usidrati v zavest ljudi.

Zbornik:
Na poti do lastne sobe
Avtor: dr. Milica Antić Gaber ter Deja Crnović, Špela Kalčić, Maja Malešević, Špela Razpotnik, Tina Lužar in Urška Strle
Založnik:  Založba i2, Koprska ulica 94, Ljubljana

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.