Marcel Štefančič jr.  |  foto: Borut Peterlin

20. 1. 2012  |  Mladina 3  |  Družba  |  Komentar

Houston, težave imamo!

Zakaj desnica tako ljubi teorije zarote

Kaj če sta Virca (na fotografiji) le provokatorja, le saboterja, le »štipendista« Cie, Nase in ameriške vlade, ki skušajo – pač kot vedno – diskreditirati konspirološko skupnost in prikriti Resnico?

Kaj če sta Virca (na fotografiji) le provokatorja, le saboterja, le »štipendista« Cie, Nase in ameriške vlade, ki skušajo – pač kot vedno – diskreditirati konspirološko skupnost in prikriti Resnico?

Američani so se na Luni izkrcali s pomočjo tajnega jugoslovanskega vesoljskega programa – Tito ga je Kennedyju prodal leta 1961, v zameno pa dobil ogromno denarja, s katerim je Jugoslavija v šestdesetih letih prešla v obdobje razcveta. To je premisa dokudrame Houston, We Have a Problem!, ki naj bi jo posnela Žiga in Boštjan Virc – triminutni napovednik za njuno šokudramo si je na spletu prvi teden ogledalo že več kot 600.000 ljudi, okrog 250.000 ljudi pa si ga je ogledalo že prvi dan. Kar je ogromno, še zlasti, če pomislite, da je šlo bolj ali manj za kost, s katero sta skušala pritegniti potencialne investitorje. No, odziv je bil tako silovit, tako evforičen in tako globalen, da lahko rečemo le: testna projekcija je uspela. Še več, ta viralni test je tako dobro uspel, da se zdi investicija v njuno dokudramo bolj varna od investicije v delnice. Viralca Virca sicer pravita, da ju je tako silovit, tako evforičen in tako globalen odziv presenetil, da je bil torej povsem in scela nepričakovan, toda pomislite: mar nista Tito in ameriško izkrcanje na Luni ubijalska kombinacija? Tito je še vedno velik hit – in mit – v Jugoslaviji, ameriško izkrcanje na Luni pa je priljubljena topika konspirologov, še posebej ameriških, se razume. In glede na to, da jugonostalgija in titomanija cvetita tako dobro kot konspirološko zanikovanje ameriškega izkrcanja na Luni, je bilo mogoče povsem upravičeno sklepati, da bo filmček – napovednik za dokudramo, ki je še ni – kliknil. Tito je s Pirjevčevo biografijo spet dobil noge – in potreboval je le še Luno, da bi poletel.

Še posebej presenetljiv – »emocionalen« in »nostalgičen«, kot pravita Virca – pa je bil odziv iz dežel nekdanje Jugoslavije, kar prevedeno v prozo pomeni: presenetljivo veliko ljudi v deželah nekdanje Jugoslavije – in presenetljivo veliko bosanskih, srbskih in hrvaških medijev, spletnih in tiskanih, kot piše Boris Dežulović v Dnevniku – je verjelo, da je vse to res, da so se torej Američani na Luni izkrcali s pomočjo vesoljskega programa, ki jim ga je skrivaj prodal Tito. Ne le verjeli: v nekem smislu so si želeli, da bi bilo to, kar so videli in slišali v promocijskem filmčku Houston, We Have a Problem!, res. To, kar so videli in slišali v tem filmčku, namreč potrjuje dobro znano jugonostalgično mitologijo: vidite, kaj smo vam rekli, Jugoslavija je bila res velika, pomembna in slavna, nekaj posebnega in unikatnega, dežela, v kateri je bilo vse mogoče, Tito je bil frajer, vsi so ga cenili in tako dalje. Ali bolje rečeno: filmček, lucidni prerokovalec preteklosti, legitimira žalovanje za Jugoslavijo – in jugonostalgijo. Možnosti, da ne uspe, so bile minimalne, tako rekoč neznatne.

Toda to še zdaleč ni vse. Ne pozabite, da teorije zarote nastopajo kot alternativne razlagalke sveta in zgodovine: zgodovino – njeno kompleksnost, njena protislovja, njeno zvijačnost – pojasnjujejo preprosto in na obče razumljiv način. Hollywood velike, ključne, usodne, karizmatične, travmatične zgodovinske trenutke omeji na dramatične osebne zgodbe – konspirologi jih omejijo na dramatične zarote, ki zapolnijo vse luknje, nejasnosti in nedorečenosti. Zakaj bi brali debele, kunštne, dolgočasne knjige, če pa zadostuje teorija zarote? Filmček Houston, We Have a Problem! sporoča: Tito je Ameriki prodal tajni vesoljski program – in Jugoslavija je od Amerike v zameno dobila denar! Pomeni: v zameno je dobila devize, socialno državo, prosperiteto. Le kako bi Jugoslavija – socialistična dežela – sicer dobila devize, socialno državo in prosperiteto? Ljudje, ki danes stalno poslušajo, da socializem ni mogoč, da ne bi preživel niti prve noči, da bi naglo in neizbežno propadel (ekonomska računica se ne izide ipd.), se začudeno sprašujejo: hej, če je socializem danes nemogoč in če bi takoj propadel, kako to, da je potem v Jugoslaviji živel tako dolgo? Odgovor je preprost: ker ji je Amerika za tajni vesoljski program bajno plačala! In plačala ji je res bajno, kajti zelo se ji je mudilo – Sovjeti v vesolje niso poslali le Sputnika in psice Lajke, ampak so leta 1961 tja poslali že tudi prvega človeka, Jurija Gagarina. Jugoslovanski socializem ne bi živel tako dolgo in tako dobro, če ga ne bi skrivaj financirala Amerika! Logično.

Tito je še vedno velik hit – in mit – v Jugoslaviji, ameriško izkrcanje na Luni pa je priljubljena topika konspirologov, še posebej ameriških.

Druge razlage ni: jugoslovanski socializem je moral imeti tajnega kapitalista, če je hotel preživeti. In dalje: če je živel tako dolgo, pomeni, da je imel v žepu največjega možnega kapitalista – Ameriko. Le kako bi sicer preživelo nekaj, kar je le muha enodnevnica? Kar se kakopak ujema s staro konspirološko teorijo, da so veliko boljševiško revolucijo leta 1917 financirali zahodni magnati, recimo John Schiff, Elihu Root, Alfred Milner in Max Warburg, finančni oligarhi, junaki Wall Streeta, pojmi kapitalizma. Če komunistične revolucije ne bi skrivaj financiral kapitalizem, potem je ne bi bilo. Revolucija se zgodi, ko se tako odloči kapitalizem. Vidite, ekonomija ne more racionalno pojasniti, zakaj pride do revolucije – teorija zarote pač. In seveda, ekonomija ne more racionalno pojasniti, zakaj je jugoslovanski socializem živel tako dolgo – teorija zarote pač. Jasno, ta teorija zarote – filmček Houston, We Have a Problem! – pojasni tudi to, zakaj je začela Jugoslavija v šestdesetih letih nenadoma tako prosperirati. Hej, socializem ne more kar nenadoma zacveteti – v Sovjetski zvezi, na Poljskem in Madžarskem, v Romuniji in Bolgariji je bilo ves čas enako, sivo in svinčeno, brez kakih prosperitetnih anomalij! Logično: te dežele Ameriki niso prodale tajnega vesoljskega programa.

In seveda, ta teorija zarote pojasni, zakaj so Slovenci kmalu zatem dobili vse tiste kredite, s katerimi so si gradili hiše in vikende. Zakaj v ostalih socialističnih deželah ni bilo tako velikodušnih kreditov? Ne da je to vse. Ta teorija zarote tudi pojasni, zakaj je Jugoslavija ob koncu sedemdesetih zašla v hudo finančno in gospodarsko krizo in zakaj je posledično razpadla: ker so Američani opustili izkrcavanje na Luni! Ker se jim Luna ni zdela več zanimiva! Ko so Američani opustili Luno, jim Jugoslaviji ni bilo več treba plačevati licence za tajni vesoljski program. Logično. Če bi se Američani še izkrcavali na Luni (in če bi Jugoslaviji še naprej plačevali licenčnino), Jugoslavija ne bi razpadla. Je pa res, da je ta konspirološki filmček tudi odgovor na večno vprašanje: zakaj se Rusi niso nikoli izkrcali na Luni? Ker je Tito tajni vesoljski program, s katerim se je mogoče izkrcati na Luni, prodal Američanom, ne pa njim. Rusi so očitno ponujali manj kot Američani, tako da so potem na licitaciji izviseli.

Četrti rajh

Promocijski filmček, ki sta ga zapakirala »brata« Virc (Virc Bros), ki nista brata, ampak stric in nečak, je zadel v polno: zdaj, ko živimo v stresnih, turbulentnih, kaotičnih, zelo kompliciranih, kriznih časih, bi se vsi najraje vrnili v kake bolj enostavne idilične čase, v katerih je denar kar kapljal, ne da bi sploh vedeli, kako in od kod. Toda to, kar sta storila Boštjan in Žiga Virc, počnejo mnogi filmarji, ki zbirajo denar za svoje projekte: na splet prilepijo napovednik za svoj projekt, ki potrebuje investitorja, potem pa čakajo, da kdo ugrizne. To so recimo storili Finci, ki so zbirali denar za film Iron Sky: na splet so dali fotografije, skice in podobne materiale, potem pa čakali na glas investitorjev in donatorjev. Odziv ni bil slab, tako da so film tudi zares že posneli – in tudi soundtrack, delo slovensko vokalno-instrumentalnega sestava Laibach, gre proti koncu. Budžet je na koncu znašal 7,5 milijona evrov: večino so prispevali večji investitorji, milijon pa najrazličnejši mali donatorji in fani.

Premisa promocijskega filmčka za film Iron Sky je bila pač intrigantna: nacisti se leta 1945, ob koncu II. svetovne vojne, izkrcajo na Luni, potem pa na njeni temni strani postavijo tajno bazo, kjer načrtujejo vrnitev na oblast, ki naj bi se pripetila leta 2018. Jasno, premisa temelji na dobro znani konspirološki teoriji, da so se na Luni prvi izkrcali nacisti – pred Američani. Če vprašate konspirologe, recimo Jima Marrsa, avtorja knjige Vzpon četrtega rajha (in drugih konspiroloških biblij), potem Hitler ni umrl v tistem bunkerju, ampak je preživel, nacisti pa vojne niso izgubili, ampak so se le preselili, ali bolje rečeno, zbežali so v Ameriko, kjer že desetletja načrtujejo vrnitev na oblast in ustanovitev četrtega rajha. Kar seveda pojasni, zakaj se je Amerika po II. svetovni vojni prelevila v tak čudež, zakaj je tako strašno uspela, zakaj je postala globalna velesila – ker so se tja preselili vsi najbolj genialni in najbolj elitni nacistični umi, vključno z razvpitim raketarjem Wernherjem von Braunom, ki ga omenja tudi filmček Houston, We Have a Problem!. Če se v Ameriko ne bi preselili vsi tisti nacisti, ne bi nikoli postala to, kar je. To, da je uspela, dejansko pomeni, da je uspelo nacistom – da jim je torej uspelo udejanjiti svoj sen o četrtem rajhu. Logično, ne. Le kako bi bilo lahko drugače? Ne pozabite, pravijo konspirologi, da so bili nacisti vedno pred Ameriko. Ne le da so izumili plastiko, polivinil, najlon in pleksisteklo in ne le da so imeli prve TV-prenose (berlinska olimpijada leta 1936), ampak so izdelali tudi prvo nadzvočno letalo, prvo reaktivno letalo in prvo atomsko bombo, plutonijevo, ki so jo testno detonirali na otoku Rugen, nedaleč od podružnice koncentracijskega taborišča Buchenwald. Logično: Američani so 16. julija v novemehiškem Alamogordu testirali le uranovo atomsko bombo, ne pa tudi plutonijeve. Le zakaj bi jo, če pa so jo že testirali nacisti, ki so potem, tik pred koncem vojne, svoj atomski program prodali Američanom – v zameno za imuniteto. Nacisti pa so izdelali tudi vesoljske krožnike, ki so v treh minutah razvili hitrost več kot 2000 km na uro (in ki so jih kmalu po vojni, leta 1947, opazili nad Evropo in Ameriko), in drugo eksotično, vesoljsko, antigravitacijsko tehnologijo, ki je omogočila izkrcanje na Luni, ne le ameriško, ampak tudi njihovo. Američani so se morali na Luni izkrcati, da bi lahko prikrili, da so se tam pred njimi izkrcali nacisti. Vic, v katerem Američan reče Rusu, hej, naši nemški znanstveniki so boljši od vaših nemških znanstvenikov, je bil le vic. In nič več.

Toda konspirologi bodo zdaj v zagati: kdo je Američanom posredoval tajni vesoljski program, s pomočjo katerega se je bilo mogoče izkrcati na Luni – Hitler ali Tito? Nacisti ali komunisti? Je bil Tito posrednik med nacisti in Američani? Je bil v španoviji z nacisti? A zagata bo tu manjša, kot se zdi na prvi pogled. Vedno jo namreč lahko razrešijo s tudi pri nas cvetočo teorijo zarote, ki temelji na silogizmu: nacizem je totalitarizem – totalitarizem je tudi komunizem – ergo: komunizem je nacizem. V resnici obstaja hujša zagata: mar nas konspirologi že leta ne prepričujejo, da se Američani sploh niso izkrcali na Luni? Mar nas ne prepričujejo, da je bila to le finta, potegavščina, optična iluzija? Mar nas ne prepričujejo, da so izkrcanje na Luni posneli v h’woodskem studiu (ali pa v Area 51!) in da je vse to zrežiral Stanley Kubrick, avtor Odiseje v vesolju, ki je potem umrl v »čudnih«, »skrivnostnih« okoliščinah? Navsezadnje, pravijo konspirologi, kje so načrti za vesoljsko tehnologijo, ki so jo uporabili pri izkrcanju na Luni? Zakaj so vsi video posnetki prvega izkrcanja na Luni tako slabi in tako zamegljeni? Zakaj so po drugi strani fotografije prvega izkrcanja na Luni tako lepe, čiste, jasne in razločne? Kako to, da so astronavti, ki so stopili na Luno, preživeli vso tisto radiacijo? Zakaj sence narobe padajo? Zakaj na nebu ni zvezd?

Živo si lahko predstavljate konspirologe, ki so kar poskočili, ko so zagledali filmček Houston, We Have a Problem!: ha! Vidite! Kaj smo vam rekli! Ni kaj, filmček je odprl in sprožil množico novih asociacij, ki bi lahko konspirologe končno pripeljale do Resnice, toda že naslednji hip so se popraskali po glavi: kaj bomo pa z Resnico, da se Američani niso nikoli izkrcali na Luni? Odtod njihovo zelo verjetno – in tudi povsem logično – vprašanje: kaj če gre le za dezinformacijo? Kaj če sta viralca Virca le provokatorja, le saboterja, le »štipendista« Cie, Nase in ameriške vlade, ki skušajo – pač kot vedno – diskreditirati konspirološko skupnost in prikriti Resnico? Nekaj je namreč gotovo: viralni filmček potrjuje in legitimira uradno verzijo – da se Američani SO izkrcali na Luni. Kar seveda pomeni, da konspirologa v tem primeru ne boste prepoznali po tem, da bo rekel, da je vse to res, ampak po tem, da bo rekel, da to ni res.

Podobno so konspirologi ostro zanikovali, da je res to, kar je leta 1977 »razkrival« dokumentarec Alternative 3 – da so namreč ljudi in ugledne znanstvenike, ki so v sedemdesetih nepojasnjeno izginili, v okviru tajnega ameriško-sovjetskega programa ugrabili ter jih potem prepeljali na Luno, kjer gradijo masivno bazo, ki naj bi postala odskočna deska oz. lansirna ploščad za kolonizacijo Marsa, kamor se bo zatekla elita, ko bo Zemlja postala zaradi apokaliptičnih podnebnih sprememb neužitna in nenaseljiva. Konspirolog se bolj kot tega, da bi ameriško izkrcanje na Luni dokazala ameriška vlada, boji tega, da bi to dokazal kak konspirolog. Fikcije, kakršna je bil dokumentarec Alternative 3, so konspirologiji bolj nevarne od resnice in preverljivih dejstev. Konspirolog je človek, ki odločno zanika fikcije, da bi lažje prikril, da je v njegovem paranoidnem svetu vedno vse res.

Mars napada!

Če je jugoslovanski socializem živel tako dolgo, ker je Tito Američanom prodal tajni vesoljski program, s pomočjo katerega se je bilo mogoče izkrcati na Luni, potem si živo predstavljate, kako dolgo bi šele živel, če bi jim prodal tajni vesoljski program, s pomočjo katerega bi se bilo mogoče izkrcati na Marsu. Če bi jim recimo prodal tajni vesoljski program, s pomočjo katerega se je na Marsu izkrcal Barack Obama, še preden je postal ameriški predsednik. Andrew D. Basiago in William Stillings sta namreč nedavno razkrila, da sta bila nekoč, tam okrog leta 1980, del tajnega vladnega projekta »Pegaz«, v katerega je bil vključen tudi 19-letni Barack Obama, alias »Barry Soetero«, ki so ga – tako kot še 10 drugih »najstniških titanov« – s pomočjo nekakšne »skočisobe« teleportirali na Mars in nazaj. Basiago in Stillings sta navedla kopico »preverljivih« dejstev in oseb, ki so jih družno z Obamo kot »krononavte« poslali skozi čas, da bi raziskali Mars, kjer naj bi Američani postavili masivno vojaško bazo, ki bi Zemljo in še posebej Ameriko varovala pred zunajzemeljskimi invazijami. In Obame na Mars niso teleportirali le enkrat, ampak dvakrat, to pa zato, da bi »marsovske humanoide in živali privadili na njegovo prisotnost«.

Tito na obisku  (odlomek iz filma Houston, We Have a Problem!)

Tito na obisku (odlomek iz filma Houston, We Have a Problem!)

Jasno, konspirologi so zgodbo takoj kupili. Ob tem se najprej vprašate: če konspirologi ne verjamejo, da so se Američani izkrcali na Luni, kako to, da potem verjamejo, da so se izkrcali na Marsu? A kot rečeno: teorije zarote so tudi alternativne razlagalke sveta in zgodovine. Ameriška desnica je po Obamovi izvolitvi lansirala kopico konspiroloških teorij: da Obama ni rojen v Ameriki, da njegov rojstni list namerno skrivajo, da je tajni musliman, da ni pravi Američan – da je torej ilegalni predsednik, vsiljivec, »mandžurski kandidat«. Vse te teorije zarote so kakopak le priročne metafore, s katerimi lahko desnica izreče to, česar ne more reči dobesedno, ker bi zvenela rasistično – da je Obama nepravi, neameriški in nesprejemljiv zato, ker je temnopolt.

Ameriška desnica ljubi teorije zarote. In če pogledate teorije zarote, ki prihajajo z desne, hitro ugotovite, da je veliko povezanih z vladnimi ukrepi za bolj učinkovito izrabo energije. Recimo: vpeljava varčnih žarnic in reguliranje emisij toplogrednih plinov sta le del vladne zarote proti ameriškemu načinu življenja, saj »gestapovsko«, kot pravijo konspirologi, omejujeta možnost izbire in svobodo. Kaj v podtonu sporočajo te teorije zarote, je na dlani: podnebne spremembe so le mit, ali bolje rečeno – človek nima nobenega vpliva nanje, zato industrije in korporacij, ki onesnažujejo okolje, ni treba regulirati, ampak jim je treba pustiti vso svobodo. Teorije o tem, da so podnebne spremembe le mit, pa so po drugi strani le del neoliberalne agende: trg je treba povsem deregulirati, podjetja je treba davčno razbremeniti, vpliv države je treba omejiti, država naj bo vitka. Teorije zarote poskrbijo, da postane neoliberalna agenda bolj sprejemljiva in simpatična. To vse skupaj vedno lepo dopolnijo in začinijo konspirološke teorije, ki zagotavljajo, da so podnebne in naravne katastrofe v resnici le produkt tajnega vladnega inženiringa, manipuliranja z novimi, tajnimi tehnologijami, kar velja tudi za hurikan Katrina, ki naj bi ga zrežirali v tajnem vladnem komandnem centru. Jasno, republikanski predsedniški kandidati, zagovorniki neoliberalnega evangelija, recimo Rick Perry ali pa Mitt Romney, trdijo, da so podnebne spremembe le mit in da človek nima z njimi popolnoma ničesar.

Razlog več, da je toliko teorij zarote, ki prihajajo z desne, povezanih s »tajnimi operacijami« vlade. Saj veste: da skuša vlada prepovedati svinec v nabojih in tulcih, da načrtuje zaplembo vsega orožja, ki je v zasebnih rokah, da že postavlja koncentracijska taborišča, v katera bodo strpali vse ameriške patriote, ki nasprotujejo Novemu svetovnemu redu in Združenim narodom, da zastruplja svoje ljudstvo, da v Ameriko namerno spušča ilegalce iz Latinske Amerike (s čimer skuša preglasiti belsko populacijo), da je Amerika tik pred razglasitvijo izrednih razmer in obsednega stanja, da se pripravljajo ukinitev ustave, socialistični prevzem oblasti in policijska država, ki bodo Ameriko prisilili v hlapčevstvo in izgubo suverenosti. Kaj sporočajo te teorije zarote, je na dlani: država ogroža vašo ekonomsko svobodo! Državo je treba umakniti iz naših življenj! Vse regulacije je treba ukiniti! Trg je treba deregulirati!

Teorije zarote, ki prihajajo z desne, skrbijo za večjo sprejemljivost neoliberalne politike. Ali natančneje: teorije zarote legitimirajo neoliberalizem. Zakaj bi rekel, da mora državo zamenjati diktatura kapitala in prostega trga, če pa lahko rečem, da država gradi koncentracijska taborišča? Zakaj bi rekel, da je treba vse državno premoženje za majhen denar prodati finančni eliti, če pa lahko rečem, da je gospodarska rast nizka zato, ker gospodarstvo vodi politika, ali pa zato, ker je država parazit, ki preveč troši? Zakaj bi rekel, da je treba vse, vključno s socialnimi programi, zdravstvom in šolstvom, prepustiti prostemu trgu, če pa lahko rečem, da se mora država umakniti iz gospodarstva?

Ko so Američani opustili Luno, jim Jugoslaviji ni bilo več treba plačevati licence za tajni vesoljski program. Logično. Če bi se Američani še izkrcavali na Luni, Jugoslavija ne bi razpadla.

Toda ko vse to berete in ko poslušate republikanske in teapartijske politike, ki se pri spolni politiki sklicujejo na Biblijo, ki pravijo, da si je ločenost cerkev od države izmislil Hitler, ki zanikajo evolucijo, ki dokazujejo, da so otroci ilegalnih priseljencev nevarni, ker se bodo prej ali slej prelevili v teroriste, ki svarijo, da je Amerika tik pred vpeljavo šeriatskega prava, in ki oznanjajo, da se je v Ameriki nasilje povečalo, ko so v šolah ukinili molitev, in da Obamova administracija za Ameriko pomeni takšno grožnjo kot nekoč nacistična Nemčija ali komunistična Sovjetska zveza, se povsem logično in upravičeno vprašate: kaj je bolj lunatično – to ali teorija, da je Tito Američanom prodal tajni vesoljski program, s pomočjo katerega so se izkrcali na Luni?

Film:
Houston, We Have a Problem!
Avtorja: Žiga in Boštjan Virc
Rok dokončanja: 2013
Napovednik: dostopen na portalu YouTube

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.