Staš Zgonik

24. 2. 2012  |  Mladina 8  |  Družba

Wikištudij

Vključevanje pisanja za Wikipedijo v učni proces

Če bi se kdo odločil, da bo na slovensko Wikipedijo spravil članke o vseh nekdanjih in trenutnih slovenskih literarnih zgodovinarjih, bi se mu pri tem delu verjetno zmešalo. Razen če je ta posameznik univerzitetni profesor, ki si je zamislil, da bodo njegovo zamisel postopno uresničevali njegovi študenti. Dr. Miran Hladnik je profesor slovenske književnosti na ljubljanski Filozofski fakulteti. Njegovi študenti so to zamisel uresničili v nekaj letih. Dr. Hladnik pisanje člankov za Wikipedijo že šest let vključuje v učni proces. In kot pravi, se zadeva sijajno obnese. »Wikipedija je prostovoljna, prostočasna dejavnost, šola pa je prostor obvez, dolžnosti. Zato sem se bal, da bo nastal konflikt med tema dvema pogledoma. Ampak po nekaj letih izkušenj se mi zdi, da se lepo dopolnjujeta in da se na ta način tista razpoka, ki v naši civilizaciji obstaja med svetom prostega časa in svetom dolžnosti, manjša.« Študenti so bolj motivirani za ustvarjanje kakovostnih izdelkov. Ker delajo nekaj za skupno dobro in ker je njihovo delo postavljeno na ogled širši javnosti in tudi izpostavljeno širši kritiki. Hladnik pravi, da se študenti sprva niti ne zavedajo, kaj prinaša javno objavljanje njihovega dela na Wikipediji. »V razredu je običajno edini sodnik profesor in temu primerno se študent trudi predvsem, da bi zaznal, kaj si učitelj želi od njega. Vendar pa se takoj, ko članek objavijo na spletu, pojavijo uredniki in drugi uporabniki, ki posegajo vanj, popravljajo, včasih ga zaradi očitkov o plagiatorstvu celo izbrišejo.« Pri Wikipediji je zanj najpomembnejše, da se študent iz iskalca informacij prelevi v njihovega producenta in da svojo pasivno vlogo nadomesti z aktivno.

Hladnik ni edini profesor, ki si je prispevanje k Wikipediji zamislil kot del učnega procesa. A vse zgodbe nimajo srečnega konca. Dr. Milena Mileva Blažič je profesorica slovenske književnosti na ljubljanski Pedagoški fakulteti. Škoda se ji je zdelo, da na stotine seminarskih nalog, ki jih vsako leto izdelajo njeni študenti, konča v njenem predalu. Tako je v minulih petih letih poskrbela za izjemno obogatitev člankov o slovenskih književnikih. A pred kratkim ji je vodstvo »vljudno svetovalo, naj s tem preneha«. Njeni študenti so se uprli. Med drugim naj to pač ne bi bil del uradnega učnega načrta. Blažičeva je sicer prepričana, da je bil eden od poglavitnih razlogov za upor proti javnemu objavljanju nalog ta, da je tako mnogo laže ugotoviti, ali kdo prepisuje. Preden je začela »projekt Wikipedija«, pravi, je dobivala »po deset identičnih seminarskih nalog, z enakim stilom črk«. Tudi profesorski kolegi je niso ravno podprli. Po petih letih se je tako prisiljena vrniti k tradicionalnim načinom pripravljanja seminarskih nalog in izpitov. »Da mi pri 55 rečejo, da sem preveč napredna ...«

Dejstvo, da prispevanje k Wikipediji ni del učnega načrta, na katerikoli šoli, je treba čim prej spremeniti, najbolje kar v vseslovenski projekt. Hladnik ima ob tem pomembno sporočilo za vse profesorje. »Če so članki, ki se tičejo njihove stroke, slabo napisani ali pa jih sploh ni, to pravzaprav ni krivda Wikipedije, ampak njih samih. Če članke pišejo posamezniki, ki so nekompetentni za naše področje, smo sami krivi, če teh člankov ne izboljšamo.«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.