Aleš Kocjan

16. 3. 2012  |  Mladina 11  |  Svet  |  Intervju

Pepe Escobar: Potepuški dopisnik

Povod za intervju je nenehno zavajanje javnosti, ki si ga privoščijo slovenski in tuji mediji, kadar se ukvarjajo z dejanskimi razlogi za Natove napade na Libijo, netenjem državljanske vojne v Siriji in vsesplošno demonizacijo Irana zaradi za lase privlečene grožnje z jedrskim orožjem.

„Potepuški dopisnik“ Pepe Escobar vstopa v Afganistan, neposredno po zavezniški „osvoboditvi“ Kabula, decembra leta 2001

„Potepuški dopisnik“ Pepe Escobar vstopa v Afganistan, neposredno po zavezniški „osvoboditvi“ Kabula, decembra leta 2001
© Aleš Kocjan

Pepe Escobar (letnik 1954) se je rodil v Braziliji in je znan kot »potepuški dopisnik« (roving correspondent) neodvisnega spletnega portala Asia Times (atimes.com), piše pa tudi politične analize za Real News s sedežem v Washingtonu in Torontu ter za katarsko Al Džaziro. Od sredine osemdesetih let je bil dopisnik iz Londona, Pariza, Milana, Los Angelesa, Singapurja in Bangkoka. Po 11. septembru se je posvetil predvsem Afganistanu, Pakistanu, osrednji Aziji, Kitajski, Iraku, Iranu in širšemu območju Bližnjega vzhoda. Je avtor in soavtor petih knjig, ki govorijo o vojnah in geopolitiki. Sodeluje tudi z Evropsko geopolitično akademijo s sedežem v Parizu. Kadar ni na poti, živi v Sao Paulu, Bangkoku ali Parizu. Z njim smo se pogovarjali v kavarni hotela Mandarin Oriental v Bangkoku.

Kako si razlagate sedanje razmere v Siriji?

Pravzaprav kot posledico vmešavanja tujih sil. Gre za nekatere članice Nata, ZDA, Kanado, Francijo in Veliko Britanijo, ter dve članici Sveta za sodelovanje v Zalivu (Gulf Cooperation Council, GCC), Savdsko Arabijo in Katar. Treba je poudariti povezavo z Libijo, saj med državama obstaja neposredna tranzicija. Dogajanje v Siriji in Libiji moramo tudi jasno razmejiti od pojava arabske pomladi in hkrati razumeti razlike med dogodki v posameznih državah.

Kakšne so te razlike in kakšno njihovo ozadje?

V Tuniziji, Egiptu in Bahrajnu so se razširile ljudske vstaje proti tamkajšnjim režimom. V Libiji je bilo drugače. Tam je sicer bilo omejeno ljudsko gibanje v Cirenajki, na vzhodu, ki so ga sestavljali mladi ljudje iz t. i. google generacije v Bengaziju – gre za Gibanje 17. februarja. Toda to so si nemudoma prisvojili drugi, kar je bilo delo bloka zveze Nato in sveta GCC. Zgodba je dolga. Zelo na kratko: oktobra 2010 je iz Tripolisa v Pariz prebegnil šef Gadafijevega protokola Nuri Mesmari in francoska obveščevalna služba je ob njegovi pomoči, saj je bil človek z izredno pomembnimi zvezami v Libiji, skovala načrt za zamenjavo režima. Nekaj mesecev je trajalo, da so na svojo stran pridobili ključne posameznike in pripravili državni udar. Potrebovali pa so dober kontekst, izgovor za izvedbo načrta. Ko so izbruhnili protesti pripadnikov ljudskega gibanja v Bengaziju, ki so jih najbrž večinoma spodbudili zarotniki iz Pariza, je bil primeren trenutek, da blok zveze Nato in sveta GCC pritisne na vso moč. V ozadju so bili gospodarski interesi posameznih držav. Ni šlo le za nafto, pač pa tudi za zlato in vodo ter strateške interese Nata in ZDA. Med Gadafijem in savdskim dvorom je obstajala huda kri vsaj od leta 2002, ko je Gadafi na srečanju Arabske lige kralja Abdulaha ozmerjal z izdajalcem arabskega ljudstva, ker je podprl ameriški napad na Irak. Katar pa so zanimali naložbe in upravljanje libijskih energetskih poslov, zato je že v začetnem obdobju upora pomagal ustanoviti novo centralno banko v Bengaziju. Eden izmed članov libijskega Nacionalnega tranzicijskega sveta (NTC) je bil tudi neposredni svetovalec žene katarskega emirja šejke Moze.

Morda je bil največji Gadafijev »greh«, da je hotel Afriko rešiti iz primeža zahodnih finančnih elit. Načrtoval je uvedbo enotne afriške valute, zlatega dinarja, ki bi imel kritje v 144 tonah zlata, shranjenega v centralni banki v Tripolisu.

Pa je res, da je Gadafi hotel izpeljati genocid nad svojim prebivalstvom?

Gadafi ni bil tako neumen, da bi storil kaj takega. Gotovo je skušal proteste ustaviti s skrbno odmerjeno uporabo sile. Pri ohranjanju oblasti je bil odvisen od zavezništva z lokalnimi plemenskimi poglavarji na vzhodu Libije. Medtem ko je poskušal zajeziti upor, pa je bil sklenjen usodni dogovor med ZDA in državami članicami GCC. Savdijci so skupaj s Katarci v Arabski ligi dosegli obsodbo Gadafijevega režima, v zameno pa so dobili podporo ZDA pri nasilnem zatrtju arabske pomladi na vzhodu Savdske Arabije in v Bahrajnu. Robert Gates, takratni ameriški obrambni minister, je bil na obisku v Manami tako rekoč na predvečer nasilnega zatrtja protestov ob pomoči savdske vojske. Trditev, da je za upor v Bahrajnu odgovoren Iran, je bila popolnoma izmišljena, kajti zahteve tamkajšnjih prebivalcev so bile povsem legitimne in na začetku tudi precej zmerne. Želeli so si le malce več zastopstva pri vodenju države, zahtevali niso niti konca vladavine dinastije Al Kalifa. O Libiji je v Arabski ligi glasovalo 11 od 22 članic. Za obsodbo Gadafija jih je bilo nedemokratičnih 35 odstotkov; šest držav članic GCC, proti sta bili Alžirija in Sirija, glasovi Mavretanije, Maroka in Jordanije pa so bili kupljeni.

Kakšna natančno je vloga zalivskih držav v širšem procesu arabske pomladi?

Agenda sveta GCC je jasna. Kratici sem dal drug pomen in svet preimenoval v Zalivski protirevolucionarni klub – Gulf Counterrevolutionary Club. Kaj imajo te države skupnega? Vse so avtokratske monarhije ali emirati, ki si prizadevajo uničiti sekularne arabske republike. Mimogrede, vzorec se ponavlja že od Iraka in sposoben ga je opaziti že petletni otrok, pa vendar večinski mediji na Zahodu o njem molčijo kot grob. Zalivski kontrarevolucionarji si želijo vladavine tipa Muslimanske bratovščine z vahabitsko-salafističnimi, ekstremističnimi in džihadističnimi prvinami. Natanko to, kar se je zgodilo v Libiji. Sekularna Sirija, ki je tarča prav zdaj, pa je za nameček še zaveznica šiitskega Irana, do katerega sunitska teokracija, kakršna je Savdska Arabija, goji smrtno sovraštvo. Pomenljiv je tudi izid volitev v Egiptu, kjer je večino dobila prav omenjena koalicija. Osebno močno dvomim, da bo Egipt ostal sekularna država.

Če Gadafi ni izpeljal genocida nad svojimi državljani, kakšni so bili potem dejanski razlogi za Natovo bombardiranje Libije?

Cilj je bila zamenjava režima in prenos sedeža afriškega poveljstva Nata AFRICOM, ki je bilo ustanovljeno kot protiutež kitajskim interesom leta 2008, iz nemškega Stuttgarta na afriško celino. Vzpostavitev logističnega oporišča za vojaški nadzor Afrike in korak k uresničitvi načrta spremembe Sredozemskega morja v Natovo jezero. Le tri sredozemske države, Libija, Sirija in Libanon, niso članice Nata ali podpisnice vojaških sporazumov z njim. Obsodbi Libije v Arabski ligi je sledila resolucija številka 1973 v Varnostnem svetu Združenih narodov, ki je odprla vrata Natovemu bombardiranju pod humanitarno krinko R2P (Responsibility to Protect ali Odgovornost za varovanje civilistov). Kratico sem prevedel v Right to Plunder – Pravico do ropanja. Francoska letala so bombardirala prva. Sledila je poldruga stotnija vodenih izstrelkov vrste Tomahawk, ki so jih izpred libijske obale izstrelile ameriške bojne ladje. To je bila prva tehnična operacija pod Natovim poveljstvom AFRICOM. Sporočilo vojaškoindustrijskemu kompleksu: v Afriki smo, vlagajte v nas. Vojna je namesto nekaj tednov zaradi različnih razlogov sicer trajala mesece, toda Gadafijeva vojska proti visokotehnološkemu Natovemu vojaškemu stroju, ki si je pomagal s podatki, zbranimi s satelitskim nadzorom, ni imela možnosti. Poslednje dejanje Natove vojne, umor Moamerja Gadafija, je bilo popolnoma insceniran dogodek. Nato je vedel, kje se skriva. Potem ko je raketa zadela njegov konvoj, so bile o tem, kje je, obveščene katarske posebne enote, te pa so na prizorišče usmerile upornike, da so dokončali umazano delo.

Tako imenovano Svobodno sirsko vojsko večinoma sestavljajo plačanci iz Zaliva, neposredno uvoženi iz vadbenega centra sredi puščave v Združenih arabskih emiratih, ki deluje pod strokovnim vodstvom zloglasne zasebne varnostne agencije Blackwater.

Kje vse je Gadafi prestopil mejo, ki jo je začrtal Zahod?

Libija je bila preprosto prebogata država, da bi obstajala neodvisno od zahodnega vpliva. Sredstva, shranjena v Libijskem suverenem skladu (Lybian Sovereign Fund), znašajo 187 milijard dolarjev. Ta denar je sedaj v rokah držav, ki so inscenirale zamenjavo režima v Libiji, in seveda ne v rokah lutk v podobi nove libijske oblasti. Francija je bila zaskrbljena zaradi napovedi, da bo Gadafi umaknil libijski denar iz francoskih bank in ga prenesel v kitajske, kar bi bil slab zgled drugim arabskim državam. Jezna je bila tudi, ker Libija ni hotela kupiti ponujenih francoskih lovcev Rafale in graditi francoskih jedrskih elektrarn. Francoski Total si je želel več libijske nafte. Tri francoske multinacionalke, ki nadzorujejo 40 odstotkov svetovne proizvodnje pitne vode, so se želele polastiti libijske Velike umetne reke. To je milijarde vreden vodovodni projekt, ki je bil zgrajen z nekaj kanadske tehnične pomoči, toda v celoti z libijskim denarjem, brez beliča posojil mednarodnih finančnih ustanov. V zbiralnikih pod saharskim peskom, ki z vodo preskrbujejo mesta na sredozemski obali, je za tisoč let vodnih zalog. State Department je kritiziral »vse bolj nacionalistično politiko libijskega energetskega sektorja« in »libizacijo« gospodarstva ... Libijci so pod Gadafijevo vladavino imeli zavidanja vredno življenjsko raven. Voditelj, ki si prizadeva, da bi gospodarstvo služilo domačemu prebivalstvu, pa neizogibno trči ob interese mednarodnih elit: bankirjev, multinacionalk in sebičnih investitorjev. Morda je bil največji Gadafijev »greh«, da je hotel Afriko rešiti iz primeža zahodnih finančnih elit. Načrtoval je uvedbo enotne afriške valute, zlatega dinarja, ki bi imel kritje v 144 tonah zlata, shranjenega v centralni banki v Tripolisu. Gadafi je mimo zahodnih finančnih ustanov pomagal več kot ducat revnim podsaharskim afriškim državam. Afriško unijo so držale pokonci prav njegove subvencije. V načrtu je imel združitev afriškega trga, ki bi posameznim državam pri poslih omogočil pogajanja s pozicije moči. Panafriški telekomunikacijski sistem, ki ga je financiral, je zaobšel zahodne korporacije ... Seznam gre v neskončnost.

Kako si razlagate neposredno povezavo Libije s Sirijo?

Podoben načrt istih igralcev, bloka zveze Nato in sveta GCC, ki je zanetil vojno v Libiji, je bil pripravljen tudi za Sirijo. Toda ponovitev Libije v Siriji preprosto ni mogoča. Sirija je precej bolj zapletena od Libije. Libija je dokaj osamljena in na obrobju velike geostrateške igre Zahoda, Sirija pa stoji v njenem središču. Karkoli se zgodi na Bližnjem vzhodu, ne more mimo Sirije. Države BRICS-a (države s hitro rastočim gospodarstvom, Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska in Južna Afrika), ki so z zlorabo resolucije 1973 v Libiji, pri sprejemanju katere so se večinoma vzdržale, dobile jasno sporočilo, kakšni so dejanski načrti Zahoda, so, ko je šlo za Sirijo, onemogočile podobno akcijo VS ZN. Rusija ima v Siriji strateške interese, saj je njenemu vojaškemu ladjevju – kot edino v Sredozemskem morju – na voljo sirsko pristanišče Tartus. Kitajska se zaveda, da je umetna kriza v Siriji povezana z željo Zahoda po pokoritvi Irana, ta pa je ključnega pomena za kitajsko oskrbo z energenti. Blok Nata in sveta GCC je že pred prvim glasovanjem v VS ZN za namen zamenjave režima v Siriji skoval načrt v slogu miniaturne »doktrine šoka«, ki je vključeval promocijo državljanske vojne. V turškem mestu Iskenderun tik ob sirski meji je bilo ustanovljeno poveljniško središče Nata in sveta GCC z namenom vojaške infiltracije na ozemlje na severu Sirije, ki bi destabilizirala Asadov režim. To je območje z mesti Hama, Idlib in Homs, kjer živijo tradicionalno uporni suniti, v Damasku pa vladajo pripadniki šiitske manjšine alavitov. Sočasno je bil vzpostavljen tudi oskrbovalni koridor, ki vodi iz Libanona do predmestij Damaska. Podpira ga frakcija libanonskega predsednika Haririja, ki je znan podrepnik savdskega dvora. Tako imenovano Svobodno sirsko vojsko (FSA) res sestavlja nekaj dezerterjev, vojakov in nižjih častnikov sunitskega izvora, toda večinoma jo sestavljajo plačanci iz Zaliva, neposredno uvoženi iz vadbenega centra sredi puščave v Združenih arabskih emiratih, ki deluje pod strokovnim vodstvom zloglasne zasebne varnostne agencije Blackwater, današnje agencije Xe. Pripadniki FSA se z akcij v Siriji vračajo v oporišče v Turčiji, kjer jih čakajo francoski in angleški vojaški inštruktorji in jih z novimi navodili do zob oborožene pošljejo nazaj na morilske pohode v Sirijo. Kam pa misliš, da so se zatekli vsi brezposelni hardcore sunitski ostrostrelci iz Iraka in Libije? Predstavnik nove libijske oblasti je pred kratkim uradno povedal, da so se FSA pridružili tudi uporniki, ki so postali presežek v Libiji. Njihov vodja je Abdul Hakim Belhadž, nekdanji vojaški poveljnik Tripolisa in pripadnik Libijske islamske bojne skupine (Lybian Islamic Fighting Group, LIFG), ki je povezana z Al Kaido. Leta 2000 sem osebno obiskal vadbeni center v provinci Host v Afganistanu, kjer so se urili pripadniki LIFG-ja.

Kako naj si povprečen bralec razloži, da se z Al Kaido povezani elementi v Siriji in Libiji borijo z ramo ob rami z zahodnimi zavezniki?

Za ameriško zunanjo politiko in način, na katerega deluje CIA, je značilna dvoličnost. Ideoloških ovir med katerokoli ameriško administracijo in radikalnimi islamisti v resnici ni. Edina kontinuiteta je, da kjerkoli se pojavi kakršnokoli levičarsko gibanje, ZDA proti njemu uporabijo islamiste. Če je v nacionalnem interesu ZDA vojna proti Al Kaidi, bodo z njo bile vojno. Če je v nacionalnem interesu ZDA, da sodelujejo z njo, bodo sodelovale. Takšna ambivalenca je povprečnemu Američanu nedoumljiva, saj je na površju dejansko videti protislovna. Pentagon in CIA delujeta po modelu kratkih časovnih oken. Le malo ljudi pri vrhu je seznanjenih z dolgoročnimi projekti. O takem projektu denimo govori Pentagonov dokument iz leta 2002 Spekter popolne prevlade (Full Spectrum Dominance). Gre za prevlado ZDA na tleh, v zraku, na morju, v vesolju in kibernetskem prostoru. Ideološka konstrukcija vojne proti terorizmu je nekaj časa izredno koristila ameriškim interesom. Pred 11. septembrom si je Busheva administracija na vse kriplje prizadevala najti zunanjega sovražnika. Novi Pearl Harbor – lahko je bil ali pa tudi ni bil »inside job«, česar seveda ne moremo vedeti, saj ni bila nikoli opravljena ustrezna preiskava – je ZDA omogočil vzpostavitev vojaške navzočnosti v Afganistanu, ki ima ključni geostrateški položaj v osrednji Aziji, in upravičil odstranitev izredno močnega igralca v arabskem svetu, izraelskega in – tega ne smemo pozabiti – savdskega sovražnika, sekularnega Iraka Sadama Huseina.

Kakšen je širši geostrateški kontekst sedanjih in nedavnih vojaških spopadov?

Da bi bilo mogoče uveljaviti doktrino spektra popolne prevlade, je najprej treba zagotoviti nadzor nad energenti. V ta namen ZDA podpirajo kliko mračnjaških avtokracij in tiranij v Zalivu. Toda to še ni celotna zgodba. Za elite v Washingtonu, ki si prizadevajo za prevlado ZDA v tem stoletju, se Bližnji vzhod začne v Maroku in konča na Kitajskem. To pa je natanko opis trenutne osi destabilizacije, s katero si prizadevajo ustvariti množico vazalnih držav. Njen glavni del je Evrazija, Severna Afrika z Libijo je zgolj dodatek. In kdo je avtor načrta pokoritve Evrazije z namenom ohranitve ameriške prevlade v novem stoletju? Zbigniew Brzezinski z delom The Grand Chessboard (Velika šahovnica) iz leta 1997. Tam je zapisano vse. Lani sem knjigo ponovno bral in ugotovil, kako slabo gre ameriškim načrtom. Izgubili so v Iraku, izgubljajo tudi v Afganistanu in Pakistanu. Edino, kar so dobili, je Libija. V Siriji jim gre hudo narobe. S sedanjo strategijo pa je še bolj nemogoča zamenjava režima v Iranu, ki je nedvomno glavna figura na šahovnici. Iran je s popolnim osrednjim geostrateškim položajem med Evropo, Indijo in Kitajsko ter Rusijo in Zalivom in s tem, da premore ogromne zaloge energentov, utelešenje koprnenja zahodnih elit po svetovni prevladi.

Kaj vse gre narobe pri poskusih podreditve Sirije geostrateškim ciljem Zahoda?

Težava bloka zveze Nato in sveta GCC v Siriji je, da načrt povzročitve kaosa ne deluje, kot bi si želeli. Oskrbovalne poti FSA ne delujejo. Veliki mesti Damask in Alepo sta večinoma naklonjeni Asadovemu režimu. Poslovni ljudje v teh mestih, tudi suniti, si želijo stabilnosti in ne državljanske vojne. Celo po katarskih raziskavah javnega mnenja, ki so bile opravljene januarja, 55 odstotkov sirskega prebivalstva podpira Asadov režim. Na stran upornikov ni prebegnil nobeden izmed sirskih generalov, ki bi po vsej logiki s seboj potegnil celotno divizijo. Prebivalci Sirije si želijo demokratičnih sprememb, a ne za ceno tujega vojaškega posredovanja. Zavedajo se, da je Sirski nacionalni kongres (SNC) marioneta v rokah tujih gospodarjev, in ne zaupajo njegovemu vodstvu iz vrst izseljencev, ki so desetletja odsotni iz domovine. Pristna sirska opozicija prav tako nasprotuje tujemu vmešavanju, zato je nedavno javno zavrnila sodelovanje na srečanju tako imenovanih Prijateljev Sirije. Pravim jim Prijatelji Hillary, saj za njimi kajpada stoji blok zveze Nato in sveta GCC. Ljudje v Siriji ne berejo le New York Timesa, ki je postal Tel Aviv Times, pač pa so priklopljeni tudi na splet, kjer so na voljo alternativne novice. Arabske spletne strani dnevno razkrivajo ponaredke Zahodne propagande. Za organizacijo, imenovano „Syrian Observer of Human Rights“, na primer, stoji en sam človek, ki sedi v Londonu, financira pa ga skriti dobrotnik iz Dubaja. Sirski civilisti, ki nastopajo v dih jemajočih poročilih Andersona Cooperja na CNN-u, pred snemanjem dokazano vadijo vnaprej zrežirane vloge ... Ko Zahod govori o SNC-ju kot legitimnem predstavniku sirskega ljudstva, laže samemu sebi. Sirskega prebivalstva ne more preslepiti.

Kako je destabilizacija Sirije povezana z Iranom in kakšno vlogo pri vsem skupaj igra Izrael?

Cilj napada na Asadov režim v Siriji, ki je del Pentagonovega koncepta dolgo trajajoče vojne (The Long War), je odrezati Sirijo, Hezbolah in Hamas od Irana, ki je njihov zaveznik. Toda zamenjava režima še zdaleč ni jamstvo, da bo Sirija postala vazal bloka zveze Nato in sveta GCC. Nobena nova oblast, pa tudi če bi jo sestavljala sicer malo verjetna sunitska vlada v slogu Muslimanske bratovščine s salafističnimi prvinami, si ne bi mogla privoščiti antagonizacije močnega Irana. Poleg tega je Iran s Sirijo in z Libanonom podpisal sporazum o gradnji plinovoda do sredozemske obale. Sirija bi se težko odrekla poceni energentom in si privoščila izpad dohodka od tranzita. Zunanja politika ZDA je močno podrejena interesom judovske države. Najpomembnejši izmed njih je ustanovitev velikega Izraela, ki bi bil popolni gospodar v regiji. Edina jedrska sila, ki bi državam v soseščini postavljala pravila. Na primer priključitev Golanske planote ali dokončen izgon Palestincev v Jordanijo. Kadarkoli zasledimo izraelsko floskulo o eksistenčni grožnji, jo moramo prevesti v željo po ohranitvi jedrskega statusa quo na Bližnjem vzhodu.

Je poskus insceniranja državljanske vojne v Siriji del priprav na napad na Iran?

Vse, kar se dogaja na osi destabilizacije (Afganistan, Pakistan, Libija in Sirija), je usmerjeno h glavnemu dobitku, to pa je Iran. Toda ameriški napad na Iran je kljub neutrudni propagandi Zahoda in dogodkom, ki kažejo v to smer, malo verjeten. Kopenska invazija je tako rekoč nemogoča. Tudi zato, ker ZDA zanjo preprosto nimajo denarja in bi jo v bistvu plačala Kitajska. Rusija in Kitajska pa sta že jasno povedali, da bi ameriški napad na Iran razumeli kot neposreden napad nase. Če bi norci v Izraelu vseeno napadli Iran, bi bil to del druge zgodbe. Sicer pa tudi Izrael nima zadostnih tehničnih sredstev in denimo neposrednega dostopa do iranskega zračnega prostora.

Kako resnične so po vašem grožnje z iranskim jedrskim orožjem?

Iran je pri izrabi jedrske energije zdaj na točki, ki so jo dosegle tudi na primer Japonska, Brazilija in Južna Koreja. Kadarkoli se lahko odloči za izdelavo jedrske bombe. Toda za to je potrebnih več mesecev aktivnosti, ki jih je zlahka zaznati iz satelita, in namera, da bi napravili bombo, je lahko nemudoma nevtralizirana z natančnim bombardiranjem iz zraka. Zato je izraelska propaganda, ki jo omogoča vpliv ameriškega izraelskega lobija AIPAC-a na medije v zahodnem svetu, o nujnosti takojšnjega napada na Iran popolna izmišljotina. Če bi Iran hotel karkoli storiti na svojo roko, bi ravnal kot Severna Koreja in odstopil od sporazuma o neširjenju jedrskega orožja, to pa bi pomenilo konec inšpekcij Mednarodne jedrske agencije.

Če je v nacionalnemu interesu ZDA vojna proti Al Kaidi, bodo z njo bile vojno. Če je v nacionalnem interesu ZDA, da sodelujejo z njo, bodo sodelovale.

Kakšne so razmere v Iranu po nedavnih parlamentarnih volitvah?

Izid volitev je povečal nevarnost vojaškega spopada z ZDA. Zmagala je radikalna konservativna struja pod vodstvom vrhovnega ajatole Hameneja, ki je porazila tabor neokonservativnega predsednika Ahmadinedžada. Iranski predsednik si je, čeprav ga Zahod slika kot skrajneža, še nekako prizadeval za pomiritev odnosov z Zahodom, Hamenejevi ortodoksni konservativci se naravnost želijo dokazati v spopadu z ZDA. V isto frakcijo sodijo tudi ključni voditelji Iranske revolucionarne garde. Najtrša linija zdaj v Iranu nadzoruje vse: vojsko, sodstvo, medije in parlament. Ahmadinedžad, ki bo na oblasti še 18 mesecev, ima povsem zvezane roke. Naslednji predsednik pa bo najverjetneje Hamenejev človek, bivši jedrski pogajalec Ali Laridžani. Zeleno gibanje je, po mojem, storilo napako, ko je odstopilo od volitev in omogočilo, da je trda struja prevzela vse sloje oblasti. Nemožnost kandidature njegovih predstavnikov pa hkrati dokazuje tudi učinkovitost totalitarne oblasti iranskega klera. Edina, sicer malo verjetna možnost za razvoj Irana v strpnejšo družbo je revolt katere izmed zmernejših klerikalnih struj, ki domujejo v svetem mestu Kom. Nekakšna druga islamska revolucija, ki bi vključevala tudi mlajše ljudi, t. i. google generacijo.

Če je zgodba z jedrsko bombo prenapihnjena, kaj se potem skriva v ozadju sovražnosti med ZDA in Iranom?

Glavni vzvod za nasprotovanje ZDA, ki ga ima v rokah Iran, je vpliv na postopno opustitev naftnega dolarja v svetovni trgovini z energenti, kar bi pomenilo zaton dolarja kot rezervne valute in hkrati privilegiranosti ameriškega gospodarstva. To bi pomenilo konec ameriškega samofinanciranja z neomejenim tiskanjem zelenih bankovcev in dejanski začetek multipolarnega sveta. Iran je leta 2005 na otoku Kiš že ustanovil naftno borzo, ki namesto dolarja uporablja »košaro valut«, predvsem držav BRICS-a. Proces pa paradoksno spodbujajo najnovejši ameriški ukrepi, ki so kupcem iranske nafte, Turčiji, Indiji, Južni Koreji, Kitajski itd., omogočili plačevanje v zlatu ali v domačih valutah.

Kje potemtakem pri iranskem polomu vidite Evropo?

Sleherni uradnik v Bruslju bo »off the record« priznal, da je privolitev Evrope v sprejetje ukrepov proti Iranu popolna neumnost. Evropa se vseskozi pritožuje, da jo Rusija z Gazpromom drži za jajca. Seveda. Zakaj pa se ne poveže z Iranom in ne zgradi plinovoda, s katerim bi zadovoljili evropske potrebe in omejili rusko izsiljevanje? Iran je zadnji, ki bi bil prizadet zaradi evropske zavrnitve njegovih energentov. Naraščajoče potrebe Kitajske po energiji bo zadovoljilo podaljšanje že sklenjenega sporazuma o plinovodu med Iranom in Pakistanom. Gradnja vzdolž avtoceste, ki iz Pakistana prek gorovja Karakorum vodi v provinco Xinjiang, je za kitajske inženirje malenkost. Kitajska bo kmalu večino energentov uvažala iz Irana. Ko so zgrajeni energetski objekti, plinovodi in naftovodi, pa lahko pozabimo na vojne ali kakršnekoli sovražnosti med zainteresiranimi narodi, logična posledica je strateško in vojaško zavezništvo. Ne smemo pozabiti na krepitev Organizacije šanghajskega sodelovanja (SCO). Vojaško zvezo sestavljajo Rusija, Kitajska in nekdanje sovjetske republike v osrednji Aziji, Indija, Pakistan in Iran pa imajo v njej status opazovalcev. Države osrednje Azije, Rusija in Iran so z nafto in s plinom sposobne oskrbeti celotno Azijo. Iran se pripravlja na sodelovanje v azijski integraciji. Uradni iranski naziv za projekt plinovodov, ki bi povezali države proizvajalke z glavnimi odjemalci, se glasi Azijsko energetsko-varnostno omrežje. ZDA in Evropa pa uporabljajo taktiko »deli in vladaj« in še vedno razmišljajo v okvirih Britanskega imperija iz 19. stoletja. A takšna mentaliteta danes očitno ne deluje več.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.