Vanja Pirc

23. 3. 2012  |  Mladina 12  |  Politika  |  Kultura

Neki moderni umetniki

Diskreditacija trojice umetnikov, ki so se preimenovali v Janeza Janšo, je le simbol trenutnega odnosa države do kulturne sfere

Projekt Janezov Janš v graškem Kunsthausu

Projekt Janezov Janš v graškem Kunsthausu
© Peter Rauch

Prejšnji četrtek so na okrogli mizi Zbora za republiko govorili o nujnem omejevanju proračunskega trošenja. Hkrati so s prstom pokazali na »privilegirane interesne skupine«, ki so »zelo spretne pri izkoriščanju državne blagajne« in se varčevanju menda krčevito upirajo.

Glede na dogajanje v zadnjih tednih ne preseneča, da so zbrani privilegirance prepoznali tudi v kulturnikih. Matej Lahovnik, minister za gospodarstvo v dveh levih vladah, tudi zadnji Pahorjevi, je postregel celo s konkretnim primerom takšnih zajedavcev. »Umetniki, ki so si nadeli ime zdajšnjega predsednika vlade v imenu neke moderne umetnosti, so s spremembo imena praktično v dveh, treh letih zaslužili več, kot jih bo predsednik vlade v štirih letih za resno delo. To je absurd vseh absurdov,« je bil ogorčen.

Lahovnikovo odkritje, ki so ga že prej razširjali nekateri mediji, bi seveda lahko bilo absurd vseh absurdov. Res bi bilo obsojanja vredno, če bi trojica sodobnih umetnikov zgolj zato, ker je leta 2007 uradno prevzela ime tedanjega premiera, z državnimi sredstvi konkretno napolnila svoje denarnice. A v tem konkretnem primeru je absurd vseh absurdov zlasti to, da so očitki zoper njih očitna manipulacija.

Za začetek – plače predsednika vlade, ki v povprečju znaša 6218 evrov bruto in ki jo lahko njen prejemnik porabi po lastni presoji, pač ne moremo neposredno primerjati s subvencijami, ki jih umetniki niso dobili kot posamezniki, temveč kot direktorji zavodov, ki se ukvarjajo s sodobno umetnostjo. Sredstva so torej dobili Maska, zavod za založniško, kulturno in producentsko dejavnost, ki ga vodi Janez Janša, prej znan kot Emil Hrvatin, Aksioma – Zavod za sodobne umetnosti, ki ga vodi Janez Janša, prej znan kot Davide Grassi, in Zavod Masa, ki ga vodi Žiga Kariž, ki je medtem že opustil ime Janez Janša.

Ti trije zavodi so v času triletne Pahorjeve vlade skupno prejeli približno 1,5 milijona evrov javnih sredstev. A do javnih sredstev niso prišli kar tako, na »lepe oči«. Za sredstva ministrstva za kulturo, Mestne občine Ljubljane in drugih institucij so zaprosili na javnih razpisih, kjer so morali izpolnjevati enaka merila kot ostali prosilci.

In ko so sredstva dobili, so jih morali porabiti namensko, za svoj program. Zavod Maska je v zadnjih štirih letih izvedel 414 dogodkov. Lani so jih pripravili 93, pri čemer so podpisali pogodbe s 114 sodelavci in 150 pravnimi osebami. Zavod Aksioma je lani izvedel 56 dogodkov, pri katerih je sodelovalo 28 umetnikov in 28 partnerskih ustanov iz 17 držav. Sklenili so 114 avtorskih pogodb z 52 različnimi avtorji. Zavod Masa, ki ima najmanjši delež javnega financiranja, pa je s pomočjo teh sredstev pripravil tri umetniške projekte.

Javna sredstva so torej pomagala financirati produkcijo predstav, performansov, koncertov, knjig in revij, gostovanja doma in na tujem, potne stroške tujih umetnikov, ki so prišli v Slovenijo, sodelovanje s kustosi, glasbeniki, plesalci, igralci, scenografi, kostumografi, fotografi, snemalci, nakup tehničnega materiala, slikarskega materiala, fotografije, okvirjanje, izdelavo kostumov, najem opreme in prostorov …

A vse to za Lahovnika ni »resno« delo. Vse to je le »neka moderna umetnost«. A če takšne podcenjujoče izjave izreče univerzitetni profesor, nas res ne bi smelo čuditi globoko zakoreninjeno prepričanje, da umetniki le zajedajo državo. In so za vzdrževanje tega privilegija pripravljeni spremeniti celo svoje ime. Pa je bila to res donosna odločitev? Žiga Kariž je prvo leto po preimenovanju prav zaradi tega dejanja prvič ostal celo brez subvencije ministrstva za kulturo, saj so tam ocenili, da ima »novi« umetnik Janša premalo referenc.

Pod imenom Kariž jih ima seveda ogromno, saj sodi med pomembnejše slovenske sodobne umetnike. Leta 2003 je našo državo predstavljal tudi na svetovno cenjenem Beneškem bienalu likovne umetnosti. Podobno je z Grassijem in Hrvatinom; prvi ima za seboj največje dogodke s področja sodobne umetnosti, drugi najuglednejše festivale in koproducente. Vsi trije delajo točno to, kar država pričakuje od umetnikov: predstavljajo svojo državo, doma in v tujini. To so z odločitvijo o subvencioniranju njihovih projektov očitno prepoznale tudi javne ustanove. A ker ne sodijo v profitno panogo, bodo očitno ne glede na to, kaj delajo in koliko, tarča diskvalifikacij.

Zgodba o umetnikih Janezih Janšah simbolično ponazarja, kakšen je trenutno odnos države do kulturne sfere. Po ukinjanju samostojnega ministrstva za kulturo smo zdaj priča podržavljanju dveh strokovnih kulturnih institucij. Po drugi strani se na umetniško in kulturno produkcijo vse bolj gleda skozi ekonomska merila. Varčevanje v kulturnih ustanovah se je začelo s prepovedjo sklepanja pogodb z zunanjimi sodelavci. Verjetno se bo nadaljevalo z zmanjševanjem subvencij za kulturne in umetniške projekte. Je naslednji korak predaja javnih institucij oblasti všečnim in poslušnim koncesionarjem? Potem je le še vprašanje časa, katero področje bo naslednje.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.