Klemen Košak  |  foto: Matic Zorman

6. 4. 2012  |  Mladina 14  |  Družba

Veseli kristjani in neobremenjeni Kraševci

Šentjošt in Štorje, vasi, ki sta najmanj in najbolj podprli družinski zakonik

Največji nasprotniki in podporniki družinskega zakonika so oddaljeni nekaj deset kilometrov. V Šentjoštu je bilo za 3,9 odstotkov volivcev, v Štorjah 77,3. (vir zemljevida Geopedija.si)

Največji nasprotniki in podporniki družinskega zakonika so oddaljeni nekaj deset kilometrov. V Šentjoštu je bilo za 3,9 odstotkov volivcev, v Štorjah 77,3. (vir zemljevida Geopedija.si)

Teden dni po referendumu o družinskem zakoniku je cvetna nedelja in pred mašo je v Šent–joštu nad Horjulom gneča. Na cesti skozi vas, tam, kjer si nasproti stojita cerkvi in kjer stoji spomenik pobitim domobrancem, se je zbralo več kot sto ljudi vseh starosti. V cerkvi ni dovolj prostora za vse in nekaj jih petje zbora in branje beril posluša pred vhodom.

V Štorjah na Krasu je na cvetno nedeljo največ ljudi v gostilni. Kot vsako nedeljo pridejo Slovenci in Italijani na kosilo in kozarec terana. Domačini popravljajo kmečke stroje, pospravljajo okoli hiše, peljejo otroke na sprehod ali počno kaj drugega, česar ni videti z vaških cest.

V Šentjoštu nad Horjulom si nasproti stojita dve cerkvi.

V Šentjoštu nad Horjulom si nasproti stojita dve cerkvi.

Šentjošt nad Horjulom in Štorje sta na referendumu izmed volišč, kjer je volilo več kot sto ljudi, najbolj prepričljivo zavrnila oziroma podprla družinski zakonik.

Veseli kristjani in ponosni domobranci

»Je s tem kaj narobe?« nam je odvrnil šentjoški župnik Andrej Sever, ko smo mu povedali, da bi prišli pogledat vas, kjer je le sedem izmed 171 volivcev obkrožilo ZA. Sam bi o tem kaj povedal za kakšen resen medij, ne za Mladino, zato nas je napotil k sokrajanki Marti Keršič.

Marta z družino živi v hiši, kjer stanujejo še njeni starši in družina njenega brata. Ima tri otroke in s tem je v Šentjoštu »slaba«. Povprečno imajo tamkajšnje družine po pet otrok. »To ni povezano z vero. To je veselje do življenja. Smo veseli kristjani,« pojasni Marta.

V Šentjoštu je običajno, da več generacij in družin živi pod isto streho. Na razgibanem terenu Polhograjskih dolomitov je težko najti parcelo za novo hišo, lastniki pa svoje hranijo za svoje otroke. Malo jih odide iz vasi, saj je Ljubljana blizu in vsi so močno vpeti v okolje, kjer so odraščali.

Za Šentjoščane je istospolna usmerjenost nekaj, s čimer se je treba soočiti, kot z ločitvami in alkoholizmom. Bog ne daj pa spodbujati.

Veliko mladih iz Šentjošta odide študirat. Iz te vasi je doma Jure Leskovec, ki je pred tremi leti kot 28-letnik postal profesor na znani kalifornijski univerzi Stanford, a večina Šentjoščanov se po študiju vrne domov. Čeprav v vasi delajo samo vzgojiteljice, učiteljice in učitelji ter nekaj obrtnikov, s službami ni težav, saj je Ljubljana blizu.

Šentjošt je zelo homogena skupnost. Že od mladega se družijo v kulturnem, gasilskem in športnem društvu. Že dvajset let se vsako leto pomerijo poročeni in samski, fantje v nogometu, dekleta v odbojki. Šentjoščani so tudi dobri smučarji, saj je nad vasjo majhno smučišče z vlečnico, za katero skrbijo z ratrakom in dvema snežnima topovoma. Družijo se tudi v cerkvi in ob vseh aktivnostih, ki jih ta organizira.

Žegnanje butar pred kapelo za pobite domobrance.

Žegnanje butar pred kapelo za pobite domobrance.

V Šentjoštu je bila leta 1942 ustanovljena prva vaška straža v Sloveniji. Partizani so med vojno požgali nekaj kmetij in ubili nekaj vaščanov, a tragedija, ki je vas ne bo pozabila, jih je doletela po vojni. Marta je kot sodelavka študijskega centra za narodno spravo slišala že mnogo pričevanj žrtev revolucionarnega nasilja. »Čutim veliko bolečino ljudi, ki so desetletja molčali.« V Šentjoštu nikoli niso bili tiho. Ko je Marta konec osemdesetih pripravljala diplomsko nalogo o prvi vaški straži, se je čudila, zakaj so jo svarili, naj se temu izogiba. »V Šentjoštu smo bili vedno ponosni, da so bili naši strici vaški stražarji, domobranci. Vedeli smo, da so bili napredni in narodno zavedni,« pove.

Po vojni so ostali skoraj brez moških. Izginilo je veliko obrti in dolgo so bili znani kot vas z dvema cerkvama in brez gostiln. Prvi otrok po vojni se je rodil leta 1955. Zato so prepričani, da vedo, »kaj pomeni imeti ali ne imeti očeta«.

»Če si kaj kopal po vrtu, so te takoj obtožili, da delaš bunker. Če si prepeval, so te takoj obtožili, da netiš revolucijo. Vsako leto so miličniki popisali, kdo je ob vaškem praznovanju igral Miklavža in kdo parklje,« desetletja po vojni opisuje Martin oče Matija Kavčič. Vas je hrepenela po vsakem, ki mu je bilo do osamosvojitve. 25. junija 1991 se je iz Šentjošta v Ljubljano peljalo več avtomobilov. Na Trgu republike so želeli zapeti domobransko himno »Oče, mati«, a jih je Igor Bavčar ustavil. Po osamosvojitvi so Šentjoščani končno dobili asfaltno cesto do vasi. »Bela cesta za ta bele,« se pošali Martin mož Peter.

Stric od ata je živel z moškim

Tisto nedeljo večkrat rečejo, da je »življenje fajt«, v katerem »se je treba matrat«, in zato potrebuješ družino. »Če sta moški in ženska poročena, skozi reševanje težav zorita in od tega imajo koristi tudi otroci,« pravi Martin brat Matej, ki je učitelj na katoliški osnovni šoli v Ljubljani. V Šentjoštu naj ne bi bilo nobene družine, kjer starši niso poročeni, je pa en vaščan istospolno usmerjen. »Zagotovo ima tudi ta probleme, a ne zato, ker živi v Šentjoštu,« meni Peter in zagotavlja, da »nihče za nikomer ne teče s kolom«. Tudi stric od Martinega in Matejevega očeta je živel z moškim v Logu pri Brezovici, pravi Marta.

»Tisti stric od ata, verjamem, da sta skupaj zorela in da jima je to prinašalo srečo. Če tega zorenja ni, ga ne moreš predati otrokom,« pojasni Matej. Njegov prijatelj študira v Londonu, kjer je spoznal tudi nekaj istospolno usmerjenih. Eden od njih mu je povedal, da je v Londonu v desetih tednih zamenjal 30 partnerjev. »Pametno je, da se kakšne stvari bojiš. Če se že spuščamo v to, se moramo z veliko modrosti,« opozarja Matej.

Šentjoščane zelo moti, ko jim kdo reče, da so nazadnjaški, zagamani, ksenofobni ali homofobni. Radi pripovedujejo zgodbe, kako dobrodošli so tukaj tujci in da nikomur nočejo ničesar vzeti. Nočejo se vtikati v zasebnost ljudi, a nekaj drugega je, kaj mora podpirati država. »So družine, kjer so ločeni, kjer kdo pije. S tem se je treba soočiti, Bog ne daj pa spodbujati. Imamo tudi hude dneve,« zagovarja Marta. »Družina je zavetje, to je treba graditi. Če bi bil družinski zakonik sprejet tak, bi bila ta oblika družine ogrožena.« »Tudi sicer je ogrožena,« jo popravi Matej. »TV, potrošništvo, to cefra družbo. Družina pa je … kjer zadiši po čaju, kjer rečeš, zdaj sem pa doma,« pove Matej.

In, seveda, po njihovem je istospolna usmerjenost precej proti naravi. »Danes je zelo popularno, da je vse eko. Ločujejo se odpadki, je se organska hrana in prav je, da smo tudi tu čim bližje naravi,« pove Marta. »Oče in mama, to je nekaj naravnega.«

Kjer ni bilo ljudstva za domobranstvo

Okoli pol ure vožnje z avtomobilom je od Šentjošta do Štorij, vasi na robu območja, kjer nastaja teran. Štorje imajo gostilno in dva kmečka turizma. Še trgovina je potujoča in se do njih pripelje dvakrat na teden. Največja težava v Štorjah je, da skozi vas drvijo tovornjaki, ki nočejo plačevati cestnine za avtocesto. Načrtujejo, da jih bodo enkrat prešteli in začeli ukrepati.

Družina na otroškem igrišču v Štorjah.

Družina na otroškem igrišču v Štorjah.

Prebivalce Štorij je najbolj zaznamovalo petindvajsetletno obdobje po prvi svetovni vojni, ko so jim vladali Italijani. Ustanavljali so vrtce in v šole pripeljali učiteljice z juga Italije. Takrat se je celotna vas združila proti Italijanom, s cerkvijo vred. Italijanski vrtec so leta 1928 požgali neznanci. Leta 1929, ko so ob neki cerkveni procesiji na cesto napisali »Živel Kristus Kralj«, so pritekli fašisti iz Sežane in te, ki so napis izdelali, peljali v zapor in pretepli.

Krajani pravijo, da »belih« tu sploh nikdar ni bilo, a to ne drži povsem, pojasni Matevž Hreščak, ki zbira gradivo o zgodovini Štorij in ima o tem spisanih okoli sto strani. Ko so partizani pregnali domobrance s Postojnskega so tudi v Štorjah postavili postojanko. Po mesecu dni so odšli. »Bili so v svoji hiši, a jih ni nihče podpiral, nihče ni izdajal partizanov. Ni bilo ljudstva za domobranstvo,« razloži.

Štorci ne vedo, zakaj so v vasi tako množično podprli družinski zakonik. Predvidevajo, da ima nekaj opraviti z odsotnostjo »belih« in ravnodušnostjo do Cerkve.

Stari domačini se še spominjajo, kako so jih Nemci januarja 1944 zvlekli iz hiš, da je vsa vas videla, kako so obesili 15-letnega Marjana Štoko. Vsako zimo pred zadružnim domom spomin na njegovo smrt obudi več kot sto ljudi. Zaigra godba s Proseka, pojejo partizanske pesmi in tržaški Slovenci povedo, kako jim je v Italiji.

Na sprehodu skozi vas opazimo žensko, ki pospravlja uto, kjer so imeli prejšnji večer zabavo. V njej visijo slovenska in jugoslovanska zastava ter Titova slika. »Ne vem, zakaj je to tu,« pripomni. »Tu ni neke jugonostalgije,« reče naša spremljevalka, predsednica krajevne skupnosti Ivica Podbevšek, ko gremo naprej, »to je bolj za štos.«

V Štorjah so tradicionalno volivci LDS, na zadnjih volitvah pa je močno zmagala Ljubica Jelušič iz SD, ker je doma iz teh krajev. Dobila je več kot 44 odstotkov glasov, 23 odstotkov je dobila PS. SDS, NSi in SLS so skupaj zbrale deset odstotkov. Ivica dvomi, da je pri podpori družinskemu zakoniku odločila delitev levo-desno. Po pogledu na volilni imenik je videla tudi, da mladi niso šli na volišče v velikem številu in da tudi visoko izobraženi niso prevladovali. »Ljudje tu so zelo splošno razgledani,« je sklenila po razmisleku.

Pospravljenje po zabavi v jugonostalgično opremljeni uti.

Pospravljenje po zabavi v jugonostalgično opremljeni uti.

V Štorjah je zelo redko, da pod isto streho živi več generacij. Pred kratkim so v vasi zgradili novo naselje, še pogosteje pa si mladi dom ustvarijo tako, da obnovijo podedovano staro hišo.

Zadnja štiri leta je v Štorjah pravi »baby boom«. Ivica neredko sreča tudi po sedem mamic z vozički in malčki na sprehodu. V generaciji triletne hčerke ene od mam, ki jih srečamo, je enajst otrok. Ne ona ne prijateljici, ki sta se sprehajali z njo, niso vedele, zakaj so v Štorjah 77-odstotno podprli družinski zakonik. »Ne bi rekli, da so ljudje tukaj zelo odprti, bolj se držijo zase. Morda pač nihče ni obremenjen s tem.«

Izmed mladih staršev v Štorjah jih je okoli polovica poročenih, okoli polovica teh cerkveno. V cerkev so hodili le pred poroko, o svojih vrstnikih povejo nedeljske sprehajalke.

V Štorjah je lepa in velika neoklasicistična cerkev, a jo redno obiskuje le okoli deset ljudi, večinoma starejših. Nimajo svojega župnika, ampak ta prihaja iz Senožeč. Kot je značilno za Kras, je tukaj cerkev že dolgo obstranska. Za večino preprosto ni pomembna.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.