Biti ženska v Pakistanu

Zara Jamal je kanadska študentka, ki je za spletni portal The Atlantic prispevala članek o tem, kako dandanes živijo ženske v Pakistanu. Glede na lanskoletno raziskavo strokovnjakov fundacije Thomsona Reutersa je namreč Pakistan tretja najbolj nevarna država za ženske na svetu. Vsako leto je tam v t. i. 'ubojih iz časti' umorjenih okoli 1000 žensk, 90 odstotkov jih pa trpi nasilje v družini. Na spletni strani vodilne arabske televizije Al Arabiya  so iz poročila vodilne pakistanske skupine za človekove pravice navedli, da je bil glavni povod za takšen uboj ‘prepovedan odnos’, v manjši meri pa zato, ker so se poročile brez dovoljenja. Večinoma so jih ubili kar njihovi brati in zakonci.

Dejavniki za takšno življenje so zelo kompleksni, od verskega zatiranja do miselnosti, ki vlada v strogih patriarhalnih družbah in definira ženske le s strani moških v njihovem življenju. Neizobražene in revne ženske – samo 36 % žensk je pismenih - se morajo tako kar naprej dokazovati in boriti za osnovne pravice. Čeprav se stanje pri teh pravicah spreminja na bolje, novih sredstev in možnosti veliko žensk ne izkoristi, ker se bojijo svojih mož ali zaradi neizobraženosti preprosto ne vedo, da pomoč obstaja. Strah pred izgubo vrednosti v družbi je tudi glavni razlog, da posiljene Pakistanke zločina nad seboj velikokrat ne prijavijo. Ženske tam težko spregovorijo o telesni ali spolni zlorabi, ker s tem izgubijo dostojanstvo tako posameznice kot tudi njihove družine. Jamalova je nato dodala šest zgodb revnih, delovnih žensk različnih starosti, ozadij in življenjskih izkušenj, ki prihajajo iz mesta Karachi. Intervjuvanke so govorile o svojem življenju in borbah v krogu revščine in nasilja, njihove izpovedi si lahko preberete v prispevku.

Južnoafriška blogerka Ridwan je v svojem komentarju na ta članek izpostavila, da je versko zatiranje vseeno zelo pomemben dejavnik za pravice žensk. Po njenem mnenju moški v muslimanskih skupnostih uporabljajo oz. zlorabljajo Islam, da bi opomenili podrejeni položaj žensk ter njihovo psihično in fizično zlorabo. Omenila je primer Fatime Asmal-Motala, ki v Južni Afriki nasprotuje moškim verskim voditeljem in njihovem srednjeveškem zatiranju muslimank. Ridwan meni, da obstaja vrzel med dejanskimi zapisi v Koranu in njihovo interpretacijo: »Koran je empatičen do pravic muslimank. Ne pričakuje, da bi morale ženske služiti moškim in biti njihovi priveski, zagotovo pa ne pričakuje, da trpijo takšno zlorabo, kot jo opisujejo sestre Pakistanke in Asmal-Motala v Južni Afriki.«

Konec januarja je Pakistanski državni zbor sicer soglasno podprl zakon o novi Nacionalni komisiji za status žensk v Pakistanu, za kar pri Združenih narodih menijo, da je zgodovinski dogodek, saj naj bi bila komisija prvič avtonomna na večih področjih. V uredniškem prispevku pakistanskega medija The Express Tribune pa dvomijo v resnično možnost za uspeh te institucije, ker so predloge prejšnjih komisij »ali ignorirali, ali pa v celoti zavrnili zaradi verskih razlogov « oz. pod pretvezo, da gre za religiozna nesoglasja.

Po drugi strani pa pakistanski Newsweek vsako leto objavi prispevek, ki opeva njihove uspešne državljanke; lansko leto je bil to »100 žensk, ki stresajo Pakistan«, letos pa »100 pomembnih žensk«. Tudi na Al Arabiyi so lani predstavili uspešno Pakistanko - novo in prvo žensko ministrico za zunanje zadeve, ki je tudi najmlajša pakistanska ministrica vseh časov. Postavili pa so vprašanje, če je za državo, »ki je bila obtožena kršenja ženskih pravic, ekstremizma in strogosti in kjer mlada ženska zaseda eno izmed najvišjih položajev ter vodi diplomatske in zunanje odnose«, to dogajanje korak naprej, ali le eno izmed nerazložljivih protislovij.

Zanimiva podrobnost v tem kontekstu je tudi ta, da ko v Googlov iskalnik vtipkaš 'to be a woman in Pakistan' (biti ženska v Pakistanu), drugi zadetek vodi na spletno stran neke agencije za zmenke Love Awake. Zgovoren je namreč podatek, da je na storitve te strani prijavljenih 35462 pakistanskih moških in le 241 žensk.