Aleš Kocjan

22. 6. 2012  |  Mladina 25  |  Svet

Lažni pokol kot razlog za „humanitarno“ vojno?

Nemški dnevnik Frankfurter Allgemeine Zeitung je o tem, kaj se je zgodilo v Huli, objavil povsem drugo zgodbo

Žrtve pokola v Huli, med katerimi je bilo tudi najmanj 32 otrok, so bili po poročilu FAZ pripadniki družin, ki se niso hoteli priključiti oboroženi opoziciji, zakrivili pa naj bi jih nasprotniki Asadovega režima, fanatični islamisti.

Žrtve pokola v Huli, med katerimi je bilo tudi najmanj 32 otrok, so bili po poročilu FAZ pripadniki družin, ki se niso hoteli priključiti oboroženi opoziciji, zakrivili pa naj bi jih nasprotniki Asadovega režima, fanatični islamisti.
© Profimedia

Konflikt v Siriji vedno bolj spominja na poglavje iz hladne vojne. Potem ko sta Rusija in Kitajska z vetom v Varnostnem svetu Združenih narodov zavrnili željo Zahoda po vojaškem posredovanju in spremembi režima v tej državi, so ZDA skupaj z Natom in arabskimi zavezniki ob sirski meji, v Jordaniji, izpeljale obsežne vojaške vaje Eager Lion - Nestrpni lev. Rusija je medtem, da bi zavarovala pristanišče Tartus, kjer je edino oporišče ruske mornarice v Sredozemlju, v Sirijo napotila ladje svoje črnomorske flote in neznano število vojakov.

Zahodni korporativni mediji z bolj ali manj očitnimi dezinformacijskimi kampanjami vodijo propagandno vojno in med seboj kar tekmujejo, kateri bo učinkoviteje demoniziral Asadov režim. Sirska vojska posiljuje otroke in snema, se glasi eno izmed poročil, ki spominjajo na tista o razdeljevanju viagre Gadafijevim vojakom in Iračanih v zasedenem Kuvajtu, ki naj bi bili iz inkubatorjev metali dojenčke. Perfidnejša je črna propaganda o pokolih, ki naj bi jih bile zagrešile Asadove milice. Ameriška veleposlanica v ZN Susan Rice je za pokol v Huli z donečimi besedami obtožila sirski režim, zaveznice ZDA pa so v poskusu politične izolacije Sirije s svojih ozemelj nemudoma izgnale njene diplomate. Korporativni mediji so se ob pokolu z vsemi sredstvi zavzeli, da bi iz razmišljanja javnosti na Zahodu pregnali še zadnji dvom o nujnosti odstranitve sirskega režima s silo.

Povsem drugo zgodbo o tem, kaj se je zgodilo v Huli, je objavil nemški dnevnik Frankfurter Allgemeine Zeitung. Šlo je za serijo načrtnih umorov, trdi sklepno poročilo dopisnika FAZ-a Rainerja Hermanna. Identifikacija žrtev je pokazala, da so bili ubiti pripadniki manjšine Alavitov, katere pripadnik je tudi Asad, in v šiitsko različico islama pred kratkim spreobrnjeni suniti. Ubiti so bili tudi člani družine poslanca v sirskem parlamentu. Tarče pokola so bile očitno izbrane vnaprej, kajti poškodovan ni bil nobeden izmed sosedov. Morilci so imeli obrite glave in dolge brade, je povedal edini preživeli, 11-letni Ali iz družine Sajid, to pa kaže na fanatične džihadiste in ne na režimsko milico Šabiha, kot skušajo javnost - v ritmu udrihanja po vojaških bobnih - prepričati korporativni mediji.

Morilci so imeli obrite glave in dolge brade, je povedal edini preživeli, 11-letni Ali iz družine Sajid, to pa kaže na fanatične džihadiste in ne na režimsko milico Šabiha, kot skušajo javnost prepričati korporativni mediji.

Glede na Hermannovo rekonstrukcijo dogodkov v Huli naj bi bila skupina okoli 700 islamistov pod poveljstvom znanih uporniških kolovodij najprej napadla nadzorne točke sirske vojske v vasi Taldo na območju Hule in ubila nekaj ducatov vojakov, potem pa ob pomoči krajevnega prebivalstva pobila tiste pripadnike družin v vasi, ki se niso hoteli priključiti opoziciji. Hermann se v poročilu sklicuje tudi na pričevanje nune Agnes-Maryam iz samostana svetega Jakoba v Kari nizozemskemu novinarju Martinu Jannsenu, ki navaja, da so uporniki trupla zložili na kup pred mošejo, opazovalcem ZN in naklonjenim jim televizijskim postajam pa povedali lažno različico zgodbe o tem, kdo je kriv za pokol. Častita sestra je že konec aprila napisala odprto pismo, v katerem je izrazila zaskrbljenost zaradi postopnega in zanesljivega etničnega čiščenja Alavitov in kristjanov v okolici Homsa, ki ga z umori izvajajo uporniki.

Hermannovo poročilo, nastalo na podlagi zaupnih informacij pripadnikov dela sirske opozicije, se v bistvenih točkah ujema z opisom ruskega novinarja Marata Musina, dopisnika agencije Anna, ki je bil usodne dni pokola v Huli eden izmed očividcev na terenu.

Da je korporativne medije pri poročanju o pokolu v Huli »zavedla propaganda upornikov«, je v blogu potihoma priznal celo urednik BBC World News Jon Williams. Njegovo uredništvo se je v enem izmed poročil, ki so za pokol obtožila Asadov režim, osramotilo z objavo fotografij ubitih otrok, za katere se je izkazalo, da jih je pred leti v Iraku posnel fotograf Marco di Lauro. Še ena izmed prevar tako imenovanih sirskih aktivistov. Zahodni korporativni mediji dan za dnem v svet pošiljajo njihova poročila. Na prvo žogo, brez kakršnegakoli preverjanja. Najpodjetnejši med temi aktivisti je dvomljivi Sirski observatorij za človekove pravice - »one man band«, ki uraduje iz stanovanja v londonskem Coventryju, financira pa ga neznani »dobrotnik« iz Zaliva. Zahodni korporativni mediji najbrž nikoli ne bodo povzeli skrbno raziskanih in preverjenih izsledkov iz Hermannovih poročil o pokolu v Huli, kaj šele da bi objavili demanti, da je zanj nedvomno kriv sirski režim. Zločin so v celoti izrabili za promocijo enostranskega vojaškega posredovanja Zahoda pod krinko lažnega človekoljubja.

O resnični naravi konflikta v Siriji so poleg poročil zahodne korporativne propagande na voljo analize neodvisnih novinarjev in strokovnjakov, ki svoje poslanstvo opravljajo zunaj varstva korporativnih medijev in fundacij različnih magnatskih globalističnih »dobrotnikov«, kakršna sta George Soros in David Rockefeller (na primer: informationclearinghouse.info). Zanimivo je, da se te v osnovi ujemajo z uradnimi stališči ruske in sirske vlade. Poleg tega, da v njih najdemo množico neizkrivljenih dejstev s terena in neštete podobnosti s sorodnimi vojaškimi spopadi iz polpretekle zgodovine, se opirajo na jasno začrtano agendo zahodnih elit, ki je vsakomur na ogled v javno dostopnih, uradnih dokumentih. Eden izmed takih je, na primer, neokonservativni pamflet Project for the New American Century - Projekt za novo ameriško stoletje, kjer se promovira militaristična agenda, ki naj bi zagotovila ameriško prevlado na planetu. Tako imenovana arabska pomlad je le del načrta za spremembo preživetih oblastnih struktur v regiji - zamenjavo odsluženih režimov in razdrobitev neposlušnih držav na množico manjših vazalnih enot z namenom resetiranja njihove podreditve interesom Zahoda. Glavni razlog spopadov v Siriji je njeno tesno zavezništvo z Iranom, ta pa je zaradi osrednjega geostrateškega položaja in ogromnih zalog energentov glavni dobitek na tako imenovani osi destabilizacije od sredozemske obale do osrednje Azije. Na prizorišču procesa, ki so ga izumitelji v Pentagonu strokovno poimenovali The Long War - Dolga vojna. Z odstranitvijo Asada bi mimogrede uničili strateško zaledje libanonskega Hezbolaha, ki je trn v peti težnjam Izraela po samovoljnem gospodovanju v regiji. Sirija je z Irakom in Iranom podpisala dogovor o gradnji plinovoda od nahajališč do sredozemske obale, kar bi lahko povzročilo prodajo nafte in plina v Evropo brez levjega deleža udeležbe pri dobičku zahodnih korporacij ter dokončno pokopalo ključen projekt Zahoda, plinovod Nabucco.

Kanadski profesor ekonomije na Univerzi v Ottawi in vodja Centra za raziskovanje globalizacije (globalresearch.ca) dr. Michel Chossudovsky trdi, da so razmere v Siriji posledica tipične destabilizacijske kampanje, ki jo vodijo zahodne obveščevalne službe. Že prvi protesti proti Asadovemu režimu v mestu Dara tik ob jordanski meji, kjer je bilo več žrtev med pripadniki sirske policije kot med »demonstranti«, so pokazali, da so inscenirani od zunaj in podkrepljeni z oboroženimi provokatorji, plačanimi ostrostrelci, uvoženimi iz tujine. Gre za odrede smrti, ki so organizirani po zgledu kontrarevolucionarjev v Srednji Ameriki. Za njihovega botra velja takratni veleposlanik ZDA v Salvadorju John Negroponte s pomočnikom Robertom Fordom. Negroponteju naj bi bilo z istim namenom zaupano vodenje ameriške diplomacije v Bagdadu, Robert Ford pa je zasedel položaj veleposlanika ZDA v Damasku. Namen lažne opozicije v Siriji, ki jo v kozmetične namene ustvarjanja javne podobe na Zahodu zastopajo uglajeni sirski emigranti, na bojnem polju pa vodijo napol podivjani islamistični fanatiki, rekrutirani iz bližnjih in daljnih vojnih žarišč Libije, Iraka, Čečenije in Afganistana, ter plačanci iz arabskih držav in Turčije - po mnenju Chossudovskega pa celo pripadniki francoskih in britanskih specialnih enot -, je že od vsega začetka tako imenovanih demokratičnih protestov nasilna sprememba režima. V oporiščih čez mejo v Turčiji jih urijo, oborožujejo in usmerjajo vojaški inštruktorji zveze Nato, financirajo pa tiranije iz Zaliva, predvsem Savdska Arabija in Katar. Za uspešno infiltracijo teroristov in orožja skozi porozno mejo z Libanonom naj bi bil odgovoren podrepnik savdskega dvora, milijarder in bivši libanonski premier Sad Hariri. Pokol v Huli je vzorčen primer zločinske rabote uvoženih odredov smrti, ki opravljajo umazano delo ustvarjanja kaosa in destabilizacije na ozemlju Sirije za potrebe Natovega »humanitarnega« vojaškega posredovanja, meni profesor Chossudovsky. Ob zlorabi Hule in podobnih pokolov za surovo propagando korporativnih medijev se sprašuje, ali jih nemara niso neposredno naročile zahodne imperialistične elite, ki jih uteleša vojaška zveza Nato.

Pokol v Huli je vzorčen primer zločinske rabote uvoženih odredov smrti, ki opravljajo umazano delo ustvarjanja kaosa in destabilizacije na ozemlju Sirije za potrebe Natovega »humanitarnega« vojaškega posredovanja.

Očiten kazalec, da enostranska vojaška avantura Zahoda v Siriji ne bi vodila v - to je seveda le oguljena parola zahodne propagande - spoštovanje človekovih pravic in demokracijo, so današnje razmere v Libiji, kjer vlada kaos in grozi izbruh nove, tokrat avtentičnejše državljanske vojne. Namen nedavnega vojaškega posredovanja Nata, ki je bilo inscenirano podobno, kot potekajo današnja prizadevanja Zahoda v Siriji, je bil - kot so pravilno napovedali neodvisni analitiki - očitno zgolj odstranitev Gadafija ter izropanje libijskih naravnih bogastev. Salonski demokrati iz emigracije, ki naj bi po novem vodili državo, so se izkazali za impotentne lutke Zahoda. Sirija pa je država s prebivalstvom, nekajkrat številnejšim od libijskega, z razdrobljeno ter konfliktno etnično in versko pripadnostjo, zato je ob uresničitvi podobnega scenarija pričakovati še precej več nasilja in žrtev kot v Libiji.

Hkrati ne gre podcenjevati ruskih interesov v regiji. Rusija je za netenje in razvoj konflikta v Siriji odkrito obtožila članice zveze Nato in zalivski tiraniji Savdsko Arabijo in Katar ter napovedala, da ne bo popuščala. O tem priča protokolarno rusko opozorilo, nedavna izstrelitev medcelinske balistične rakete iz silosa ob Kaspijskem jezeru ter po nepotrjenih podatkih tudi s podmornice v Sredozemskem morju. Za posredovanje v Siriji naj bi bile v popolni pripravljenosti dve diviziji ruske armade in brigada posebnih enot Specnaz.

Ameriški zgodovinar in avtor dr. Webster Griffin Tarpley (tarpley.net), ki je zaslovel z neavtoriziranim življenjepisom Busha starejšega - med drugim je podrobno razgalil, kako je Bushev oče Prescott poskrbel za nečedno financiranje Hitlerjevega nacističnega režima -, je pokol v Huli primerjal z dogodki v mestu Gleiwitz, s katerimi so upravičili nacistično invazijo na Poljsko. Libija je podobna Sudetom, Sirija pa Poljski, se boji Tarpley. Konflikt v Siriji je, tako kot so bile številne konfrontacije v hladni vojni, sposoben zanetiti spopad širših razsežnosti, v katerem bi glavni vlogi spet igrala vojaška bloka, ki premoreta tako rekoč celoten jedrski arzenal na planetu.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.