Matej Bogataj

13. 7. 2012  |  Mladina 28  |  Kultura  |  Knjiga

Petre M. Andreevski: Poslednji vaščani

Prevod in spremna beseda Namita Subiotto, DSP (Sto slovanskih romanov), Ljubljana 2011, 247 str., 20 €

Bogu za hrbtom, zahrbtna vas

Že takoj dobimo občutek, da bo romaneskni junak tokrat kar vsa vas, da gre za kolektivca; ostareli, čudaški, tudi že malo načeti od časa in z jasno razvitimi posebnostmi na meji z norostjo, čakajo vaščani odmaknjene makedonske vasi v hribih na kombi s kruhom, stojijo pri svojem zadnjem skupnem obredu, če odmislimo pogrebe.

Čakajo, čakajo zaman, na obiske svojih otrok, ki so se raztepli po svetu in jih prav briga rojstni kraj in vanj poseljeni starčki, čakajo na smrt in živijo v svetu, ki je na robu brezčasja, predzgodovinski. Kdor pretepa ženo, jo že od nekdaj in tudi njegova hospitalizacija in njeno izginotje, ko se plazi in berači okoli sinove hiše, ničesar ne spremenita, samo ena hiša več se sprazni.

Kdor nespodobno naskakuje ženo, kjer pride, in na njej tudi umre, to počne že od nekdaj in tudi drugi v vrsti za smrt počnejo isto, od nekdaj, kompulzivno, brez upa rešitve. Skoraj brez spomina, razen zamegljenega, da so bile njive nekdaj obdelane, da so okoli hiš letali otroci, da je imela katera še čilega moža, nekdaj. Vas je hiralnica, ki se ne more regenerirati, in hkrati bazen vraž in mitologije. Za magični realizem je značilno, da realistično popisuje tiste, ki živijo v začaranem svetu, ki so potopljeni v čudežno in mitologijo, in prav takšni so tudi modeli iz Poslednjih vaščanov. V tem svetu sosede še prešuštvujejo z volkovi in so njihovi otroci zato sumljivi, v tem svetu še mečejo kamenje na grmado, ki naj obremeni grešnika, narava še šepeta in grozi ali pomaga, življenje je sestavljeno iz drobnih ritualov, predvsem ob rojstvu, smrti, to je cel kup nenapisanega, vendar vsem jasnega vraževerja in postopkov, ki jih ne smemo zanemariti ali prezreti, vse drugo se kaznuje in vrne. Edino flora in favna, divji gozd, ki vse prerašča, plevel in živad, Drugo in sovražno je v ekspanziji.

Petre M. Andreevski

Petre M. Andreevski

Naenkrat velika krvava strastna zgodba, poba iz ljubosumja dva ustreli in jima zatlači tiča v usta, potem vsi navijajo zanj ali proti, skozi vas miličniki in vojska, helikopterji zgoraj, prava hajka. Sin, ki ni šel v mesto, ampak je logaril, postane obet upora in smisla, slutimo, da je to zadnji sunek povrnjene moči pred izumrtjem. Andreevski pelje svojo zgodbo o izumiranju vasice suvereno, z dovolj prepričljivo in živo izrisanimi portreti, z dovolj živahno mitologijo in skupno enciklopedijo, ki vključuje celo vrsto tradicionalnih znanj, pa seveda v pričakovanem in ustrezno otožnem podtonu, ki ga podčrtujejo ponavljanja, ki kažejo nespremenljivost tega arhaičnega in brezčasnega sveta. Roman je prozno narekanje za izgubljenimi in izginjajočimi vasmi in v njih poseljenimi osamelci.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.