Heni Erceg

Heni Erceg

27. 7. 2012  |  Mladina 30  |  Hrvaška

Spomenik fašizmu

Rezultat skrajno perverznega odnosa vsake hrvaške oblasti do pomembnih vprašanj zločina in kazni je tudi osiješki spomenik neverjetni družbeni patologiji

Vsakršen fašizem deluje ob pomoči različnih domišljijskih perverzij, seveda, posebno slabost pa povzroča neverjetna količina morbidnosti, ki jo nenehno izkazujejo fašisti v glavnem mestu severne Hrvaške, v Osijeku. Pa ne kakšne marginalne, ulične skupine, temveč institucionalna politična stranka, ki vlada temu delu Hrvaške. To je stranka vojnega zločinca Branimirja Glavaša, veliko njenih retardiranih nacionalistov pa je hkrati tudi spoštovanih poslancev in lahko bi rekli, da zanje nujno veljajo zakoni Republike Hrvaške. Vendar ni tako. Vedejo se kot odpadniki, za katere ne veljajo osnovna družbena pravila, kaj šele veljavni zakoni.

Tako na seje parlamenta vsi kar naprej prihajajo ozaljšani s provokativnimi priponkami, na katerih sta slika njihovega mentorja, zločinca Glavaša, in sporočilo: Heroj, ne pa zločinec! Pa vendar nikomur od relevantnih političnih ali pravosodnih faktorjev še na misel ne pride, da bi jim, tako ozaljšanim, preprosto prepovedal vstop v parlament, saj je ta Glavaš pravnomočno obsojen na hrvaškem sodišču zaradi vzpodbujanja k poboju velike skupine srbskih državljanov.

Torej se tolerirata vulgarno norčevanje iz pravnega sistema in sporočanje, da je zločin legitimen, četudi je ravno pravosodje pod ostro evropsko lupo, ker ravno na primeru vojnih zločinov že leta kaže odpor do hitrih, pravičnih sojenj in razkriva nenehno odvisnost sodnikov od volje nacionalističnih političnih elit. Ko pa kakšne zločince končno le nekako obsodijo, jim je praviloma omogočena udobna namestitev, še posebej osiješkemu vodji eskadrona smrti, temu Glavašu, ki ima v zaporu vse privilegije in potrebno infrastrukturo, s katero na daljavo upravlja svojo stranko in politično situacijo v Osijeku, pa tudi na širšem območju.

Zdaj je ta benevolenten odnos vseh vladajočih garnitur do vojnih zločinov, ob nenehnih provokacijah in podcenjevanju žrtev, pripeljal tudi do zlovešče fašistične perverzije v obliki spomenika »žrtvam srbske agresije«, ki so ga te dni odkrili v Osijeku. Kajti na spomeniku so se med imeni »padlih sodržavljanov« znašla tudi imena srbskih civilistov, padlih leta 1991. V »srbski agresiji«? Ne, temveč gre za »sodržavljane« srbske narodnosti, ki so jih hrvaški vojaki najprej zvlekli z njihovih domov, jih nato okrutno mučili, jih silili piti akumulatorsko kislino, jim po telesu spuščali elektriko in jih na koncu pobili. In dvajset let pozneje se neovirano kaže enaka fašistična ideologija, to pot še trdno vklesana v kamen. Da se ne bi pozabilo! Na odkritju spomenika skrajno nacionalistični morbidnosti so bili seveda navzoči številni politiki Osijeka in širšega območja, vsi po vrsti institucionalni fašisti, pa tudi minister braniteljev, najbrž kot odposlanec hrvaške vlade. S tem je javnost jasno znova dobila zlovešče sporočilo, da je vojni zločin neodtujljiv del hrvaške države in da si zato zasluži stalno politično pokroviteljstvo najvišjih organov oblasti. In da so celo tudi tisti redki obsojeni vojni zločinci pravzaprav nedolžne žrtve različnih političnih manipulacij.

Zato ta kamniti blok, kot neverjetno patološko igranje s trupli, ki zdaj krasi središče mesta, nikakor ni le eksces, temveč domišljeno maščevanje družinam žrtev in vnovično ubijanje enkrat že ubitih civilistov. Vendar tudi na tako grobo, odprto izkazovanje fašizma parlamentarne stranke s pomembnim političnim vplivom v državi ni bilo nikakršnega uradnega odziva, kaj šele, da bi kdo zahteval sankcije zaradi te jasne politične nekrofilije.

Kako pa tudi bi, če gre za državo, ki se ves čas vede kot najboljši odvetnik svojih zločincev in ki iz proračuna, torej z denarjem vseh državljanov, nenehno financira njihovo obrambo – samo lani je za stroške obrambe morebiti najhujšega med vsemi tukajšnjimi zlikovci, za Tomislava Merčepa, šlo skoraj 90 tisoč evrov. Gre pa za človeka, ki se mu sodi za najhujše vojne zločine, za nezakonite aretacije, krajo in mučenje 52 srbskih civilistov, med katerimi je bilo 43 ubitih, trije so pogrešani, šest pa jih je torturo preživelo. Vendar niti grozovita pričevanja niti vsa ugotovljena dejstva ne zadostujejo, da bi po večletnem burkaškem procesu tega Merčepa končno tudi obsodili. Še več, sploh ni v priporu, temveč se zaradi domnevne bolezni v glavnem potika po različnih zdraviliščih, vse na račun državljanov in tako tudi na račun družin njegovih žrtev.

Veliko denarja za njegovo obrambo daje ministrstvo za notranje zadeve, kajti da je to dolžno po nekem pozabljenem zakonu, po katerem mora policija »skrbeti« za svoje uslužbence, kadar se znajdejo v navzkrižju z zakonom. Četudi gre za nekdanje pripadnike policije, tj. za morilce, ki so v »navzkrižju« s civilisti storili najhujše vojne zločine. Jasno je, da država s financiranjem obrambe vojnih zločincev pravzaprav z vso močjo stoji za njimi, hkrati pa na vse načine šikanira družine žrtev, ki praviloma izgubljajo v postopkih proti državi, kateri so potem dolžne poravnati enormne sodne stroške. Rezultat tega skrajno perverznega odnosa vsake hrvaške oblasti do pomembnih vprašanj zločina in kazni je tudi osiješki spomenik neverjetni družbeni patologiji. Ki je hkrati tudi dokaz, da je vsakršna razprava o nacionalizmu na tem prostoru odveč. Saj vedno pokaže samo en obraz. Umazan, grd, fašističen.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.