Aleš Kocjan

27. 7. 2012  |  Mladina 30  |  Svet

Potres v Siriji

Posledica nasilnega zatiranja miroljubnih protestov demokracije in po človekovih pravicah hlepečega sirskega življa ali ameriški načrt destabilizacije in nasilne zamenjave režima

Hillary Clinton je bila dva dni pred bombnim napadom na sedež sirske vlade na obisku pri izraelskem predsedniku vlade Netanjahuju

Hillary Clinton je bila dva dni pred bombnim napadom na sedež sirske vlade na obisku pri izraelskem predsedniku vlade Netanjahuju
© Profimedia

Če Hillary Clinton ne bi bila prva dama ameriške diplomacije, bi na prvi pogled lahko sklepali, da imamo opraviti z vedeževalko, katere specialnost so prerokbe o smrti in razdejanja. Najprej je na vrhuncu vojne v Libiji napovedala skorajšnje prijetje polkovnika Gadafija in le nekaj dni zatem odpotovala v Tripolis, da bi se udeležila krvavega spektakla njegove brutalne eksekucije. »We came, we saw, he died,« se je glasil cinizem, s katerim je začinila svoje smrtonosno libijsko poslanstvo.

Zadnje črne prerokbe iz Hillaryjine kristalne krogle, svarila, namenjena Siriji, ki jo v primeru, da Asadov režim ne bo zamenjan, čakajo katastrofalni napadi, so se uresničile v eksploziji bombe na sestanku kriznega štaba sirske vlade v Damasku 18. julija, v katerem so bili ubiti štirje najtesnejši Asadovi sodelavci.

»Potres v Siriji« ali »Vulkan Damaska«, kot je dobro koordiniran teroristični napad na glavno mesto Sirije pompozno poimenovala tako imenovana Svobodna sirska vojska (FSA), ki ni nič drugega kot tajna enota zveze Nato pod turškim poveljstvom, je največja ameriška skrivna vojaška operacija po organiziranju kontrašev v Nikaragvi, pravi francoski intelektualec Thierry Meyssan, profesor mednarodnih odnosov na Centru za strateške študije v Damasku in predsednik organizacije Voltaire Network (voltairenet.org).

Da bi se zgodil »vulkanski izbruh« v sirski prestolnici, je državno mejo prestopilo od 40 do 60 tisoč plačancev, po izvoru večinoma Libijcev. Nekatere skupine so bile del FSA, druge pripadniki bolj radikalnih islamističnih struj, povezanih z Al Kaido, pod poveljstvom Katarja ali frakcij, ki jih nadzira savdski dvor. Na poti proti prestolnici so mimogrede razdejali nekaj sirskih mejnih prehodov, v Damasku pa so najprej zasejali kaos z naključnimi napadi na policijo in osamljene vojaške postojanke.

Uničujoča eksplozija samomorilskega napadalca ob sestanku ministrov sirske vlade, po nekaterih ugibanjih bi lahko šlo celo za izstrelek iz enega izmed ameriških brezpilotnih letal nevidne tehnologije »stealth«, je oznanila drugo stopnjo »potresa v Siriji«, uničujoče napade, ki jih je napovedala jasnovidka Hillary. Mesto so preplavili infiltrirani protirežimski komandosi in napadli bolj ali manj izbrane tarče. Meyssan je opisal, kako je skupina kakih sto islamističnih fanatikov med vzkliki: »Alah je velik!« napadla hišo v soseščini njegovega stanovanja, kjer stanuje visok častnik sirske vojske.

V Damasku so se razplamteli boji, ki so trajali ves teden. Ukrepi vojske naj bi bili sprva skrbno odmerjeni, toda ti so se pozneje sprevrgli v uporabo vseh razpoložljivih sil. V akcijo naj bi šla celo letala sirske vojske, ki so bombardirala kolone proti prestolnici napredujočih infiltrirancev. Sirije po besedah Meyssana niso ogrožali le teroristi, ki si prizadevajo destabilizirati državo, kar se dogaja že dolge mesece, ampak ji je grozila neposredna invazija zunanjega sovražnika.

Mnogi analitiki in strokovnjaki, ki ne sodelujejo v propagandni kampanji korporativnih globalističnih medijev – ti poskušajo krizo v Siriji sistematično prikazati kot posledico nasilnega zatiranja miroljubnih protestov demokracije in po človekovih pravicah hlepečega sirskega življa –, za prvo poročilo o ameriškem načrtu destabilizacije in nasilne zamenjave režima v Siriji štejejo članek »The Redirection« priznanega novinarja Seymourja Hersha, ki je leta 2007 izšel v reviji The New Yorker.

Hersh je opisal strateški preobrat v politiki ZDA na Bližnjem vzhodu, ki je, da bi zajezili vse močnejši šiitski vpliv zaradi približevanja iraškega režima Iranu, predvidel večje sodelovanje z državami, kjer ima oblast v rokah vladajoči razred sunitov. ZDA so v »preusmerjanju«, ki je bilo namenjeno oslabitvi Irana, poleg ukrepanja proti libanonski milici Hezbolah, začele tudi tajne operacije, ki so bile namenjene destabilizaciji Iranu prijateljskega Asadovega režima v Siriji. Projekt »preusmerjanja«, ki promovira regionalno vojno med suniti in šiiti, na videz paradoksno vključuje tudi podporo skrajnim, ZDA sovražnim sunitskim islamističnim skupinam.

Eden izmed glavnih igralcev, ki ga podpirajo ZDA, je denimo sirska podružnica Muslimanske bratovščine, ki ima dolgo zgodovino upora proti vladavini Asadovega klana. Njen pokol več kot osemdesetih kadetov v vojaški akademiji v Alepu, detonacija bombe v Damasku, ki je terjala 200 žrtev, in prevzem nadzora nad mestom Hama leta 1982 je sprovocirala oster odgovor Baširjevega očeta Hafeza, ko je bilo med obstreljevanjem sirske vojske ubitih od šest do 20 tisoč ljudi. Muslimanska bratovščina, ki je kajpada razdeljena na več frakcij, med katere spadajo tudi radikalni salafisti, je deklarirana smrtna sovražnica ZDA in Izraela.

ZDA so v načrtu »preusmeritve« skrb za sredstva in logistično pomoč za destabilizacijo sirskega režima zaupale Savdski Arabiji. Savdski princ Bandar, ki je skupaj s takratnim ameriškim podpredsednikom Di-

ckom Cheneyjem sodeloval v načrtovanju projekta »preusmeritve«, je, po pisanju Hersha, sveto obljubil, da bodo Savdijci med zarotniki skrbno nadzorovali element fundamentalističnih islamskih skrajnežev iz vrst salafistov, ki naj bi poslej – kot smo lahko bili priče v minulih dneh na ulicah Damaska in drugih sirskih mest – detonirali le bombe, namenjene Iranu ali njegovim zaveznikom.

Nova smer ameriške politike na Bližnjem vzhodu, ki jo je začrtal projekt »preusmeritve«, je vodila naravnost v svež strateški objem Savdske Arabije in Izraela. Glavni razlog je bilo videnje Irana kot skupne eksistenčne grožnje. Izrael je po pisanju Hersha od vsega začetka sodeloval v projektu »preusmeritve«, ki je vključeval ameriško-savdski načrt kampanje za destabilizacijo Asadovega režima.

Nova smer ameriške politike na Bližnjem vzhodu, ki jo je začrtal projekt »preusmeritve«, je vodila naravnost v svež strateški objem Savdske Arabije in Izraela.

Nedavna promocija izraelske zadržanosti pri podpori spremembe aktualnega režima v Siriji je nedvomno del skrbno zamišljene propagande. Asad naj bi bil Izraelu tako domač, da ga ne bi radi zamenjali za zbirko Muslimanske bratovščine, ki bi bila po možnosti okrepljena s hardcore salafisti, se glasijo zavajajoče izraelske besede. Pojavila se je celo teza, da je Bašir Al Asad v resnici šibka marioneta Izraela. Podobne trditve je bilo slišati tudi iz ust članov emigrantske sirske opozicije, ki jo uteleša Sirski nacionalni svet. Da je SNC popolnoma »v žepu« ameriškega State Departmenta – njegov nastanek lahko seveda v celoti pripišemo projektu »preusmeritve« –, je pred kratkim razgalil Charly Skelton v članku: »The Syrian Opposition: Who is doing the talking?«, na odprti strani časopisa Guardian.

Edina omembe vredna sila v soseščini, ki je sposobna vojaško ogroziti Izrael, je sirska armada v navezi z libanonsko milico Hezbolah, zato bi Izraelu najbolj ustrezala razdrobitev Sirije na manjše, šibke in med seboj sprte vazalne enote. V bombnem napadu na krizni štab sirske vojske ubiti namestnik obrambnega ministra in Asadov zet Asef Šavkat je bil neumorni delavec v prid palestinskega upora proti Izraelu in glavni koordinator sirske vojaške pomoči pri obrambi Libanona pred izraelsko agresijo leta 2006, je zapisal Ibrahim Al Amin, urednik bejrutskega časnika Al Akhbar. »Vulkan Damaska« ni nameraval le odstraniti Asada, ampak je imel cilj zlomiti sirsko vojsko, da bi omogočil gospodovanje Izraela v regiji, pravi Thierry Meyssan.

Meyssan svari pred zadnjo fazo diabolične propagande, ki jo iz Bele hiše že ves čas usmerja Obamov svetovalec za »strateško komunikacijo«, Ben Rhodes. V načrtu so še zatemnitev satelitov, od katerih je odvisen program sirskih državnih televizijskih postaj, ter proizvodnja in infiltracija lažnih novic.

Ugibanje, kaj se bo naslednji hip zgodilo v Siriji, je, če nimamo »jasnovidnih« sposobnosti, kot jih premore Hillary Clinton, dokaj nehvaležna naloga. Najodličnejši analitik spletnega portala atimes.com in bivši indijski diplomat, M. K. Bhadrakumar, je opozoril na zadnji bleščeč esej Clintonove v reviji New Statesman: »The Art of Smart Power«, ki obravnava zanimiv obrat v zgodbi arabske pomladi. Združene države stojijo na čelu odkrivanja »novih poti«, ki vodijo v »integracijo sleherne ameriške naložbe in partnerja«, je v njej lastnem slogu zapisala vizionarka smrti in razdejanja Hillary Clinton.

Po mnenju Bhadrakumarja so Turčija, Savdska Arabija in Katar doslej storili že vse, kar je bilo v njihovi moči, da bi destabilizirali Asadov režim. Turki si ne morejo privoščiti končnega obračuna z njegovimi vojaškimi zmogljivostmi zaradi strahu pred svojo destabilizacijo spričo nerešenega vprašanja kurdske manjšine. Savdska Arabija in Katar pa zato nimata zadostnih vojaških zmogljivosti. Za zabitje zadnjega žeblja v Asadovo krsto je potrebna izraelska ekspertiza.

Priložnost se ponuja že z napihovanjem grožnje z Asadovim kemičnim orožjem, ki bi utegnilo pristati v napačnih, skrajnih islamističnih, morda salafističnih rokah. Variacij na temo je veliko. Obljuba detonacije zgolj iranskih tarč, ki jo je ponudil savdski princ Bandar, se utegne zlahka prilagoditi trenutnim potrebam na terenu. Kemično orožje bi se lahko s pomočjo izraelskega Mossada – kot smo že vajeni, če spremljamo številne napade na izraelske tarče po svetu, ki nosijo prstne odtise terorizma pod lažno zastavo – vsaj na videz prikradlo tudi v roke libanonskega Hezbolaha. Ob vsem skupaj ne smemo pozabiti, da so salafisti, ki jih nadzoruje savdski dvor, in sionisti, ki v korist Izraela vodijo ameriško zunanjo politiko, kljub navideznim ideološkim razlikam, vsaj od časa »preusmeritve«, verjetno pa še precej dlje, del istega globalnega podjetja.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.