Vanja Pirc  |  foto: Borut Peterlin

14. 9. 2012  |  Mladina 37  |  Kultura  |  Portret

Aleksij Kobal, slikar

… ki nas s svojimi večplastnimi slikami spodbuja k razmišljanju o širini in globini življenja

Modrina, veliko modrine. Spodaj modrina kopastih, puhastih, a tudi nekoliko svareče sivih oblakov. Zgoraj modrina prostranega neba.

Kdo ve, koliko plasti oblakov je treba premagati, da se lahko prebijemo tja gor. A obstaja pot. O njej priča elegantna bela lestev, ki se vzpenja med oblaki in nato še nad njimi, vse dokler se v loku ne konča na podolgovatem kvadru iz oranžne opeke, ki preprosto lebdi v zraku. Stavba je, a ima zastrta okna. Vrat nima. Vanjo ni mogoče vstopiti.

No, ali pač. Morda so ovire le v naših glavah, ki bi jih morali pošteno zakotaliti z ustaljenih tirnic ter jim dati več širine in globine …

Slika velikega formata, ki odpira ta in še mnoga druga vprašanja, je prejšnji petek kraljevala v njegovem ateljeju na ljubljanskem Viču, medtem pa je že odpotovala v Ribnico, kjer bo pod taktirko kustosinje Petje Grafenauer ves prihodnji mesec razstavljal svoj cikel Nocturno. Ustvarja ga zadnja tri leta in gre za njegove doslej najbolj izčiščene, minimalistične slike. Nebo, oblaki, zgradbe. Ti, neživi elementi so na njih, a podkrepljeni z nešteto plastmi in prepleteni v intrigantne kombinacije gledalca spodbujajo, da skuša v njih iskati ravno odgovore o življenju.

Risal je že od malih nog. A risali so vsi. Sam pa je že od nekdaj čutil tudi močno željo po izražanju, ki je z leti postajala še močnejša. Potem je odkril slikarstvo. Akademija mu je dala ogrodje in disciplino, sam pa se je odpravil na neskončno pot raziskovanja slikarske umetnosti, v kateri je enkrat puščal pečat z oljem na platnu, drugič z uporabo ogledal, spet tretjič z dodajanjem recikliranih predmetov, kot so kabli, britvice ali konzerve, včasih pa tudi s presenetljivim sozvočjem z drugimi umetniki, denimo s skupino Divji v srcu.

Nova dela logično nadaljujejo njegov dosedanji, izredno plodoviti slikarski opus. Že ves čas ga spremljajo stavbe. Sploh stare, zapuščene. »Vsaka stvar, ki jo poskušam naslikati, pred tem dolgo ždi v meni, potem pa se v nekem trenutku ozavesti in prikliče potrebo po vizualizaciji. V nekaterih prostorih se ti občutki pojavijo prej in zato sem jih začel namenoma iskati. In največkrat sem jih našel prav v zapuščenih industrijskih objektih,« se spomni začetkov te fascinacije. Zdaj ga najbolj zanimajo detajli – dvigala, cevi, zasilna stopnišča in še zlasti ograje, ki so simbolno seveda veliko več kot le to. »Mislim, da skušam s tem še bolj poudariti nedosegljivost določenih prostorov, ki jih sicer vidimo, a jih nikoli čisto zares ne dosežemo. Ali smo zunaj, pa ne moremo notri. Ali pa smo notri, pa ne moremo ven,« pravi.

In ne govori na pamet. Čeprav trmasto vztraja pri slikarstvu, se je tudi njemu že povsem ustavilo. Slike ni več znal ali zmogel dokončati. Bil je kot ujet. Takrat je po naključju spoznal tolkalno skupino The Stroj. Najprej ji je le prisluhnil, saj je tudi sam velik glasbeni navdušenec in zaradi srednješolskega navdušenja nad skupino Jethro Tull se je kot samouk naučil celo igrati flavto, že kmalu pa se jim je pridružil tudi na nastopih, in to z inštrumenti, ki jih je začel ustvarjati iz odpadnih materialov. Z njimi je ostal štiri leta.

Ko se je spet vrnil k slikarstvu, so mu dale nove izkušnje neverjeten pospešek. Brez težav je dokončal prav tisti portret, pri katerem se mu je prej zalomilo. Bolj je začel spoštovati zavržene predmete, v katerih ni več videl odpadkov, temveč zgodbe. Nekatere od njih je nato tudi ubesedil v romanu Glas.

Medtem se je vrnil tudi h klasičnemu slikarstvu in začel je s ciklom Prepovedano mesto. Eno ključnih del iz tistega obdobja, Menih na obali, ki odraža sodobno družbo, estetsko in dizajnersko izpiljeno, v bistvu pa odtujeno in osamljeno, bi si zlahka predstavljali v nacionalni umetniški zbirki, a njegovo vrednost je prej prepoznala Evropska centralna banka in ga umestila v svojo obsežno umetniško zbirko.

Še več, slednja te dni praznuje petnajstletnico in ob tej priložnosti so pripravili razstavo, kjer so skupaj s še nekaterimi drugimi deli izpostavili prav njegovo sliko.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.