Grega Repovž

Grega Repovž

5. 10. 2012  |  Mladina 40  |  Uvodnik

Hvaležni državljani

»Od študentov si želim, da bi v teh časih, ko ni več denarja za čisto vse, cenili, da jim država kljub hudim časom vendarle še omogoča brezplačno šolanje.«
Minister za šolstvo, znanost, kulturo in šport dr. Žiga Turk, ob začetku študijskega leta

Že pri pokojninah se je zdelo, da ministri te vlade, od prvega naprej, ne vedo, o čem govorijo. Pokojnina pač ni nobeno darilo države, ampak so to skozi dolgi rok privarčevana sredstva tistih, ki so upokojeni. Pri čemer družbena pogodba med bodočim upokojencem in državnim pokojninskim zavodom daje slednjemu pravico, da denar sproti porabi, ob zagotovilu, da se ta solidarna formula ohranja v nedogled.

Njihov denar, ki pa je v skladu z družbenim dogovorom razdeljen tako, da revnejši dobijo malo zraven, bogatejši pa malo manj, kot so vplačali. Nobeno darilo, nobena dobra volja države. In upokojencem ni treba države prav nič ceniti, zato ker jim daje pokojnino. Skozi solidarnostno formulo jim vrača tisto, kar so vplačali. Seveda so upokojenci v svojem deležu solidarni s spremenjenimi demografskimi podatki, težavami, ki pestijo državo. A ne glede na to: država jim prav nič ne podarja.

In enako seveda velja za študente. Njihovo šolanje ni nikakršno brezplačno darilo države, ampak je bilo pošteno plačano. Plačali so ga državljani prek davkov in zato država ni prav nič darežljiva. Če bi minister prebral vsaj ustavo, bi vedel, da v tej državi šolanje ni privilegij, ampak pravica.

A pojdimo dalje. Prav SDS Žige Turka tako rada vpije, kako visoki so davki v tej državi. Sicer niso pomembno odstopajoči, a državljani jih ne vplačujemo zato, da bi imeli Zdravljico in zastavo ter vojaško kramo: ampak prav zato, ker država so v resnici šolanje, infrastruktura, javna zaščita itd. To je država. Še. Davke in socialne prispevke pa plačujemo tudi za primer izgube službe. Zato se tem vrstam prispevkov reče socialno in zdravstveno zavarovanje: državljani jih plačujemo za primer, da bomo potrebovali zdravniško ali socialno pomoč. Zato socialna pomoč tudi ni darilo, ampak pravica, kot je pravica popravilo avtomobila, ki izhaja iz avtomobilskega zavarovanja. Zakaj vse to navajamo: ker se v zadnjem času vse te pravice (vplačane pravice!) prikazujejo kot nekakšna darila države, državljane pa kot nekakšne požrtne hijene, ki da dobivajo, kar jim ne pripada.

Še več. Ves čas se poudarja le obremenjenost kapitala. Oblast se predstavnikom kapitala opravičuje, ker je obremenjen, državljane pa brca kot nebodijihtreba – čeprav pretežni del davkov in prispevkov vplačujejo državljani. V resnici ves čas poslušamo le to, kako je treba olajšati položaj ubogemu betežnemu kapitalu. Pri čemer je prav ta kapital odgovoren za krizo, ne pa prebivalci, na katere se danes kaže s prstom.

Naj torej prevzamemo ministrov način razmišljanja, le da ga obrnemo: državljani bi si od ministra želeli, da bi še zlasti v teh časih, ko ni več denarja za čisto vse, cenil, da mu državljani kljub hudim časom odmerjamo plačo.

Pri čemer je treba ministra opozoriti, da že malodane celotno poklicno življenje živi na račun prebivalcev, ker je praktično vso svojo delovno dobo preživel na javni fakulteti. Z drugimi besedami: mi, prebivalci te države, smo ministru kupili tudi tistega Beemvejevega terenca, v katerem se prevaža, in tudi za to pričakujemo, da nam bo hvaležen in nam to ponižno tudi izkazoval. Pri čemer to zadnje mislimo smrtno resno: ker očitno ve tudi malo o javni upravi, mu velja ponoviti, da javni uslužbenec pomeni točno to: da je v službi javnosti. In ta javnost so tudi študentje in njihovi starši.

Bi pa človek še razumel, da bi takšen odpor do javnega kazali ministri, ki so dejansko delali v zasebnem sektorju. Pa ne. Najbolj javni sektor v sedanji vladajoči koaliciji črtijo ravno že omenjeni Žiga Turk, finančni minister Janez Šušteršič, predsednik državnega zbora Gregor Virant in premier Janez Janša. Torej tisti štirje, ki so pretežni del svoje delovne dobe preživeli na – če uporabljamo njihovo terminologijo – plečih javnih sredstev, kot profesorji na fakultetah, Janša pa kot poklicni politik. Drugi takšnih neumnosti o javnem sektorju preprosto ne streljajo in ne žalijo povprek, danes upokojence, jutri študente. Morda ravno zato, ker poznajo tudi zasebni sektor, ali pa preprosto zato, ker več vedo o življenju. Čeprav se zdi, da gre kar le za to zadnje.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.