Denis Vičič

27. 10. 2012  |  Politika

Holding in slaba banka: zakaj naj sindikati vztrajajo pri referendumu

Po odložilnem vetu v državnem svetu je državni zbor ponovno izglasoval zakona o slovenskem državnem holdingu in o t.i. slabi banki. Zakona še ne bosta začela veljati, saj sta Sindikat energetskih dejavnosti in Sindikat kemične, nekovinske in gumarske industrije že vložila 2.500 podpisov za začetek referendumske pobude za oba zakona. Da bi vlada lahko začela izvajati predvidene ukrepe, si ministrstvo na pogajanjih prizadeva, da bi se sindikati referendumu odrekli. A pasti zakonov je veliko, vprašljiv je tudi sam razlog uvajanja holdinga in t.i. slabe banke, zato bi morali sindikati še vztrajati. Čeprav se je referendume v preteklosti res izkoriščalo za rušenje vlad in kazanje mišic, to še ne pomeni, da niso več legitimno sredstvo demokratičnega odločanja.

Posvetimo se najprej slabi banki. Slaba banka ni banka, kot so NLB ali NKBM, ampak družba, ki upravlja s terjatvami, pri katerih so se prave banke uštele. Kot predvideva Zakon o ukrepih za stabilnost bank, bo naša slaba banka delniška družba v 100-odstotni državni lasti. Za vse njene obveznosti bo odgovarjala država, nadzorovalo jo bo ministrstvo za finance. Znotraj družbe bo ustanovljen Sklad za stabilnost bank, kjer bo vse premoženje družbe in iz katerega se bodo financirale zakonsko predvidene dejavnosti in morebitne izgube.

Sklad se bo financiral s terjatvami, ki jih bo družba prevzela od bank, in iz stečajnih mas teh prevzetih dolžnikov. V sklad bodo prenesena tudi protipravno pridobljena sredstva dolžnikov, ki jih bo družba poskušala izterjati v kazenskih postopkih. Vlada računa še na prihodke iz samih naložb sklada in za njegovo financiranje predvideva tudi dodatno izdajo obveznic s poroštvom države. Obveznice v vrednosti do 4 milijarde evrov bodo uporabljene že v startu. Država bo z njimi od bank odkupila slabe terjatve in jih prenesla na Družbo za upravljanje terjatev bank, našo slabo banko.

Ukrepi zakona bodo po načrtih vlade bankam povišali bonitetne ocene in jim pocenili dostop do virov financiranja. Sprostil se bo kreditni krč. A na čigav račun? Ne na račun bank, ki so se s kreditiranjem nekaterih podjetij in menedžerskih prevzemov uštele. Niti na račun (skoraj) propadlih podjetij in propadlih 'tajkunov'. Na račun državljanov. Vsak, tudi danes rojena Eva in Luka, bo prispeval vsaj 2.000 evrov. In to brez zagotovil, da bo ukrep deloval in da bomo našo 'naložbo' kdaj dobili povrnjeno. A to ni najhuje. Najhujše je zavajanje vlade.

Vlada pravi, da je sanacija bank nujno potrebna. Kot pa je v intervjuju dejal ekonomist dr. Ivan Ribnikar, zaslužni profesor ljubljanske univerze, ki je v začetku devetdesetih sodeloval pri sanaciji slovenskega bančnega sistema, je odločitev za ustanovitev slabe banke in za sanacijo bank zelo škodljiva in nepotrebna: »Vse banke v Sloveniji so visoko solventne. Bank, ki so solventne pa ni treba sanirati. Prezadolžena podjetja so tisto, kar je treba sanirati, vendar pa sanacija prezadolženih podjetij ne terja sanacije bank nasploh,« pravi. Poleg tega tudi predsednik uprave NLB Janko Medja meni, da s prenosom slabih terjatev sploh ne bi bilo konec posojilnega krča, ampak mogoče le kapitalskega. To pa bi lahko dosegli tudi z dokapitalizacijo, ki bi bila nekajkrat cenejša od ustanovitve slabe banke.

No, pa oprostimo oblastnikom za zavajanje. Mogoče pri krepitvi bančnega sektorja ne gre toliko za saniranje bank. Kot so večkrat dejali minister in predstavniki koalicije, se slaba banka predvsem ustanavlja zato, ker je država slab lastnik, kar se govori že vrsto let. A privatno lastništvo ni nič boljše. Od začetka krize so države Evropske unije in vlada ZDA pomagale prav zasebnim bankam. Prva banka, ki je propadla, je bila zasebna Lehman Brothers. Tudi po mnenju Ribnikarja samo lastništvo ni težava, ampak je pomembno, ali je banka samostojna ali hči neke druge banke. Bolj je pomembno, kako se banka upravlja. Torej le še eno zavajanje.

Pa tudi če bi bilo lastništvo res pomembno, se država iz bank in gospodarstva sploh ne umika. Le pravijo, da se. Dogaja pa se ravno nasprotno. Država prevzema še pomembnejšo vlogo, vendar tveganje zdaj popolnoma prenaša nase. Bolje, politika prevzema še pomembnejšo vlogo, tveganje pa prenaša na državo. S prevzemom slabih terjatev z državnim denarjem bo politika prevzela vodenje slabih podjetij. Upravljala bo tudi z nepremičninami in ostalim, kar so banke 'podedovale' iz zavarovanj kreditov. V sedemčlanski upravni odbor slabe banke bo vlada imenovala 4 neizvršne člane, 3 izvršni člani uprave bodo izbrani na razpisu. Tudi tega lahko zaobidemo s politično izbiro – kar smo videli že večkrat. In še ni konec: kateri banki se pomoč da oziroma katero terjatev družba od banke prevzame, bo odločala medresorska komisija. 5 članov te komisije bo imenovala vlada oziroma ministrstva, 3 pa Banka Slovenije. Ponovno je politika pred stroko. In ponovno so nas zavedli.

Res je sicer, da se država oziroma politika v gospodarstvo vključuje le začasno. Slaba banka naj bi letno odprodala vsaj 10 odstotkov ocenjene vrednosti pridobljenih sredstev. Obstajala pa naj bi do konca leta 2017. Če bi poslovala tako, kot je predvideno, bi v petih letih prodala le polovico premoženja. Kaj pa ostalo? Na ministrstvu so to že predvideli. V zakon so zapisali, da bi se vse premoženje, ki ga družba ne bi uspela prodati, preneslo na Slovensko odškodninsko družbo (SOD) oziroma njenega pravnega naslednika Slovenski državni holding (SDH). Kadrovanje v holdingu pa bo spet politično: 4 člane nadzornega sveta bo imenovala vlada, enega komisija za nadzor javnih financ, preostale 4 pa poslanske skupine. Po potrditvi v državnem zboru bo nadzorni svet nato odločal, kdo bo v upravi holdinga. Vmešavanju politike v gospodarstvo res ni videti konca.

Čeprav bi do umika države in politike iz gospodarstva zaradi ustanovitve slabe banke vendarle prišlo, bo cena zanj (pre)visoka. Vlada trdi obratno. Ministrstvo za finance načrtuje, da se bodo sredstva, vložena v slabo banko, vsaj povrnila, če že ne bomo pridelali tudi dobička. Velika verjetnost je, da nas spet zavajajo. Zakaj? Država se na trg vključuje v zelo negotovih časih. Podjetja, v katerih bo slaba banka z odkupom njihovih terjatev do bank dobila lastniški delež, so neuspešna, saj drugače ne bi imela težav s plačevanjem kreditov. Ker smo v času krize in še nekaj časa bomo, bodo že tako oslabljena podjetja prodana še ceneje, kot bi lahko bila sicer. Prav tako bodo ceneje prodane druge vrste zavarovanj, ki so jih banke prejele ob odobritvi kreditov gospodarskim družbam. Ker slaba banka mora prodajati. To ji veleva zakon. Vsaj 10 odstotkov premoženja letno, ne glede na razmere v gospodarstvu. Tako kot pri ugodnih obveznicah, prodanih na ameriškem trgu, bo povpraševanje verjetno veliko. A kot opozarja Ribnikar: »V kriznih časih, ko so cene nizke, se ne prodaja, temveč kupuje! Če na veliko napoveduješ, kaj boš prodal, te kupci pričakajo v zasedi in te stisnejo v kot.« Prodaja premoženja v naslednjih petih letih, kar je, poudarjamo, ključna naloga družbe, resno zmanjšuje možnost pokritja vloženih sredstev s strani države. Zato je možnost, da nas ponovno zavajajo velika.

Eh, pesimisti. Mogoče pa bomo vendarle denar uspeli dobiti nazaj. Mogoče. A sporno je še nekaj, česar na ministrstvu niti ne omenjajo: poleg države, ki vse breme morebitnega neuspeha prenese nase in bi morala torej za morebiten uspeh imeti tudi vse zasluge, bodo zagotovo, ne glede na izkupiček družbe, zaslužili predvsem banke in drugi njihovi lastniki. In, seveda, novozaposleni v družbi. Tudi o tem je prvi spregovoril Ribnikar: »Pri sanaciji bi država drugim lastnikom bank, tudi tujcem, s svojim denarjem povečala vrednost njihovega kapitala. Šlo bi za nemoralno in verjetno tudi nezakonito darilo bogatim zasebnikom. In prav to se bo zgodilo, če se uresniči načrtovana sanacija ali 'krepitev stabilnosti bank' in se bodo slaba bančna posojila prenesla na državno institucijo. Država ne sme nikomur ničesar podariti!« A država podarja. V zakonu ni namreč nikjer zapisano, da bo država z odkupom slabih terjatev od bank v zameno pridobila tudi primeren lastniški delež v bankah. Je Šušteršič res neoliberalec? Ali nas spet zavaja?

 Zakon je sicer lahko škodljiv tudi za banke. Vprašanje namreč je, po kakšni ceni bo družba od bank kupovala slabe terjatve. Če bi bile banke zaradi previsokih cen na koncu še bolj oslabljene, bi bili državljani oškodovani dvakrat. Poleg tega da verjetno ne bi dobili povrnjenih vloženih 4 milijard, bi vlada še državno lastništvo v bankah prodala pod ceno. Prodaja bank je na dnevnem redu. Med nameni zakona je zapisano, da se kapitalske deleže države v bankah proda.

Dvojno oškodovanje nam sicer grozi ne glede na to, kako se bodo prodajale terjatve. Poleg odkupa slabih terjatev je namreč predvidena tudi milijardo evrov vredna dokapitalizacija bank. Tudi pri tej se dodelitev pravičnega lastniškega deleža v zameno zanjo ne omenja. Vse gre na račun državljanov. In ko bodo banke sanirane in dokapitalizirane, se jih bo prodalo. Cena in končni izkupiček pa bosta verjetno nižja od vseh vloženih sredstev.

A zakaj vsa ta zavajanja? Mogoče to lahko povežemo z namero vladajoče koalicije o ustanovitvi državnega holdinga: slaba banka bi bila samo še en poligon za poceni razprodajo podjetij in njihove lastnine, le da gre tokrat za tista, ki niso v državni lasti. Torej tista, s katerimi politika do zdaj ni mogla tako lahko gospodariti.

Ne glede na razlog zavajanj, nejasnosti je preveč. Tveganje preveliko. Zavrnitev na morebitnem referendumu upravičena. Enako velja za Slovenski državni holding. O njem več tukaj.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.