Vanja Pirc  |  foto: Borut Peterlin

30. 11. 2012  |  Mladina 48  |  Kultura  |  Portret

Janez Janša, intermedijski umetnik

… ki ga najbolj poznamo po preimenovanju, a je tudi producent in režiser kultnega filma

Bil je 11. avgust 2007. Poročna dvorana na ljubljanskem gradu je bila slovesna kot vedno. Nasproti matičarja so sedeli nevesta, ženin in njuni priči. Potem jih je matičar poklical po imenu. Ob nevestinem so se vsi le prijazno nasmehnili. Ob ženinovem imenu pa so onemeli. Kako, prosim? Kakšen Janez Janša?! In da bi bila zmeda popolna, je matičar poklical še priči. Janeza Janšo in Janeza Janšo.

Takšna je bila njegova poroka. No, njegova in Marcelina. Takrat je vsem, sorodnikom in širši javnosti, prvič sporočil, da ni več Davide Grassi, temveč Janez Janša. Isto ime sta uradno prevzela tudi njegova prijatelja, umetnika Emil Hrvatin in Žiga Kariž. Razlogi so osebne narave.

Preimenovanje je preraslo v enega najpomembnejših projektov slovenske sodobne umetnosti. Sami ga sicer nikoli niso označili za umetniški projekt, interpretacije so raje prepustili drugim – medijem, najrazličnejšim strokovnjakom, politikom, »navadnim« ljudem. In tudi politiku Janezu Janši. Ta se je oglasil šele tri leta in pol kasneje in ni bil najbolj zadovoljen. In kmalu po tem so se začeli še napadi nanje. In očitki na račun državnega sofinanciranja projektov njihovih zavodov. In seveda obtožbe, da snemajo gejevski pornič z imenom Jaz sem Janez Janša. V resnici so posneli odličen dokumentarec o preimenovanjih.

Zgodbo in scenarij so zasnovali skupaj, za režijo pa je poskrbel sam. In zanimivo je, kako celostno mu je uspelo pri tem projektu zaobjeti prav vse vidike svoje ustvarjalnosti, o kateri tisti, ki ga najbolj klevetajo, pogosto žal ne vedo popolnoma nič. Še manj vedo, da izvira iz Bergama, da se je kot otrok navduševal nad stripi ali da je v Milanu študiral scenografijo, ker se mu je zdela »nekaj vmes« med slikarstvom in arhitekturo. Med dolgotrajnimi študentskimi protesti, znamenito pantero, je sicer raje slikal in igral v rock bendu, a študij je vseeno dokončal.

Potem se mu je sredi 90. let zgodila Ljubljana. Dobesedno. Obiskal je prijatelja, prvič stopil na od kulturnikov zavzeto Metelkovo, tam tudi sam dobil prostor za slikanje in ostal. Še vedno se spomni neverjetne koncentracije umetnikov, ki jih je zanimala raziskovalna umetnost in povezovanje umetnosti s številnimi drugimi disciplinami.

Čopiče in platno je tako tudi sam postavil na stran in izvedel projekt Potrebujem denar, da bi bil umetnik. Po Ljubljani je postavil 26 škatel in čeprav so ga nekajkrat okradli, je zbral precej, v vseh valutah. Mimoidoči pa so mu namenili tudi številna sporočila, od podpornih esejev do »Pejt delat!«, in spominke, od barvic do nerabljenih kondomov. Vse je popisal in razstavil, nato pa projekt ponovil še v Benetkah.

Ko je prebil led, se je lotil raziskovanja najrazličnejših tematik in izraznih poti. Skupaj z Igorjem Štromajerjem sta obilo pozornosti požela z Borzo problemov, nekakšnim predhodnikom Facebooka, v katerem sta povezala biznis in umetnost ter si prislužila povabilo na Manifesto, enega najpomembnejših dogodkov sodobne umetnosti. Svet je prepotoval tudi njegov projekt DemoKino, ki je spodbujal pro et contra razmišljanje o najrazličnejših biopolitičnih temah, od splava do kloniranja. A njegovi projekti nikdar niso bili le raziskovalni. Nujno so tudi angažirani. Nujno podajajo refleksijo sveta okrog nas. »A vedno s pozicije nekoga, ki je v blatu skupaj z drugimi,« pravi.

To, da ga v tujini cenijo, mu je v veliko pomoč tudi pri snovanju programa »njegovega« zavoda za sodobno umetnost Aksioma. Ta v svojem projektnem prostoru redno gosti sveže in nagrajevane umetniške projekte, zato ta hip velja za eno najzanimivejših umetnostnih dogajališč pri nas. A kljub temu trepeta za njegovo usodo. Seveda lahko natisnejo še manj plakatov, zmanjšajo število dogodkov. A če se bodo rezi v kulturo nadaljevali tako nepremišljeno kot zdaj, bo kultura težko preživela. Zaprla si bo vrata tudi pred Evropo. To bi bila seveda katastrofa.

Sam je prepričan o nasprotnem: rešitev je v čim višjih ciljih. Vedno, vsepovsod. Le takšni cilji namreč lahko prinesejo dobrobit za celotno družbo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.