Heni Erceg

Heni Erceg

15. 2. 2013  |  Mladina 7  |  Hrvaška

Umišljena neodvisnost

Piranski zaliv in Ljubljanska banka sta pravzaprav edina preostala sladkorčka, s katerima politiki v Sloveniji in Hrvaški še lahko podkupujejo svoje nacionalistične skupine

S svojimi odcepitvenimi zahtevami so bili najglasnejši – v letih, ko je Jugoslavija začela razpadati. Oboji, Slovenci in Hrvati, so radi zatrjevali, da sta prav njihovi republiki najbolj ogroženi v skupni državi, ker njihove devize odtekajo v beograjsko centralno blagajno, od tam pa v nerazvite južne kraje, katerih prebivalci, kakopak, samo lenuharijo, medtem ko oni, severnjaki, marljivo delajo. Mar ni to nekako podobno sedanjim žalostinkam združene Evrope, v kateri iz istih razlogov bogati sever noče več pomagati menda razuzdanemu nesposobnemu jugu?

V glavnem, odcepitvene težnje so se v devetdesetih letih najpogosteje upravičevale s pomanjkanjem gospodarske pravičnosti, ne s presežkom nacionalistične večvrednosti, ki sta jo skrbno negovali obe, Hrvaška in Slovenija, resda z veliko manjšimi ozemeljskimi težnjami kot Srbija, pa vendarle. Kdo ve, kaj bi bilo, če bi imeli – tako kot Srbija – na razpolago vse tisto silno železje in človeško silo nekdanje vojske. Pri tem vsaj ne moremo reči, da Hrvaška ni poskušala razširiti svoje »suverenosti« na bosansko-hercegovsko ozemlje, Slovenija pa odškrniti nekaj Hrvaške ob meji in na morju.

No, če potegnemo črto pod vsem skupaj, sta Hrvaška in Slovenija po odcepitvi od Jugoslavije postali sebični državici, katerih elite neprestano razglašajo pomembnost neodvisnosti, podžigajo medsebojne spore, izsiljevanje, grožnje ... Čeprav je Slovenija medtem postala članica Evropske unije, se ni odrekla zajedljivosti, ta pa se je navsezadnje stopnjevala v politični spor s Hrvaško, najprej zaradi Piranskega zaliva, nato zaradi Ljubljanske banke. Za Hrvaško pa, četudi stoji na pragu EU, ravno tako ni videti, da bi se otresla drobnjakarskih, nacionalistično-ozemeljskih zahtev do prav vseh sosed. Kljub temu so oblasti obeh držav pripravljene priseči, da so moderne in da sprejemajo politično stvarnost sodobne Evrope, ki od svojih članic zahteva mirno in plodno reševanje morebitnih mejnih sporov, torej prav tistega, ob kar se Slovenija in Hrvaška neprestano spotikata. In četudi sta ti državi izstop iz Jugoslavije utemeljevali z domnevno rešitvijo iz teme komunizma, sta se 20 let pozneje sami zasužnjili z retrogradno idejo nacionalne države kot večvrednega družbenega okvira.

Od tod tudi prepirljivo vztrajanje pri bilateralno »pomembnih«, v bistvu pa obrabljenih temah tik pred slovensko ratifikacijo hrvaškega sporazuma z EU. S tem je med drugim povezano dejstvo, da se diplomacija obeh držav kaže zgolj kot dejanski izraz njune notranje politike; to, žal, ves čas obvladujejo iste dolgočasne »domoljubne« teme, ki pridejo prav pri razkazovanju dokaj mlahavih mišic domnevne neodvisnosti. Slovenija se je od precejšnjega dela neodvisnosti poslovila z vstopov v EU, Hrvaška bo čez kak mesec storila isto in bo dokajšen del pristojnosti svoje zunanje, pa tudi notranje politike prenesla na to zvezo. Kajti zaradi globoke gospodarske krize želi EU postati tudi fiskalni nadzornik, posebej v nerazvitih državah na jugu, to pa pomeni vmešavanje Bruslja v državno gospodarstvo, proračune, davke ... vse tisto torej, kar sicer sodi v pristojnost državnih parlamentov ali vlad. Sploh ni treba podvomiti, da bo Hrvaška brez omahovanja privolila v vsako bruseljsko razsodbo, svoje ravnanje bo razglasila za politični racionalizem, doma pa bo še naprej proizvajala ali vsaj dopuščala suvereni, nacionalni iracionalizem.

Točno taka protislovja proizvajajo pogoste nacionalistične norosti. Tako se je te dni kot dober razlog za razvitje zastave enonacionalne države pokazala zakonska uvedba cirilice v mestih, v katerih Srbi sestavljajo tretjino prebivalstva, oblast pa se zapleta in izgovarja, da je bila pravica srbske manjšine do rabe svoje pisave eden od pogojev za začetek pogajanj z EU. Seveda – zdi se, da naj bi bilo to dejansko sporočilo oblasti – sama česa tako groznega ne bi nikoli dopustila. Sicer pa je Hrvaška nacionalno neodvisnost svojčas branila z izgonom več sto tisoč Srbov, Slovenija pa z odvzemom pravic do državljanske enakopravnosti več tisoč imigrantom, tako imenovanim izbrisanim.

Sedanja desničarska oblast v Sloveniji s tem, ko se prepira s Hrvaško, sporoča, da Slovenija ne bo popustila diktatu velikih sil. Toda mar ni, enako kot Hrvaška, pred časom pokazala pripravljenosti, da po ameriškem ukazu na skrivaj sprejme zapornike iz Guantanama? Mar ni bil ameriški veleposlanik v Sloveniji ob zadnjih volitvah odkrito naklonjen kandidatu desnice, torej Janši? O ameriškem vplivu na Hrvaško pa bolje, da sploh ne govorimo. Toliko o svetosti nacionalne neodvisnosti. Hkrati še tisto malo, kar jima EU hinavsko prepušča v odločanje kot domnevno neodvisnima racionalnima državama, nista sposobni urediti sami. Kako naj bi to vendarle storili, če pa sta Piranski zaliv in Ljubljanska banka pravzaprav edina preostala sladkorčka, s katerima politiki v Sloveniji in Hrvaški, desni ali levi, ni pomembno, še lahko podkupujejo svoje nacionalistične skupine.

Zato ta mala naroda živita v velikanskem nesporazumu, saj sta razpeta med veliko evropsko asociacijo – pusto, birokratsko tvorbo – in svoje identitetne mite, utemeljene izključno na sumljivem domoljubju in okleščeni zgodovini. S katerima se skuša resda zaman, a vendarle vztrajno braniti že davno izgubljena neodvisnost.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.