Levi fašizem

Zakaj sta kapitalizem in Janez Janša največji žrtvi sodobnega časa

Janez Janša se je na Zboru za republiko svojemu članstvu oglasil prek videa.

Janez Janša se je na Zboru za republiko svojemu članstvu oglasil prek videa.
© Borut Krajnc

V Triumfu volje, razvpitem dokumentarcu o nacističnem zborovanju v Nürnbergu, ki ga je posnela Leni Riefenstahl, je Hitler med svoje kongresno članstvo, zbrano v Nürnbergu, priletel z neba – z letalom. Kar je dalo njegovemu prihodu vtis ekstatične vzvišenosti in mističnosti. Tudi Janez Janša bi lahko prejšnji petek na kongresno zborovanje svojega članstva priletel z neba – na Kongresnem je bilo toliko prostora, da bi tam lahko povsem mirno pristal z letalom. Vsekakor, to bi dalo njegovemu prihodu vtis prepotrebne vzvišenosti in mističnosti, toda izbral je še vzvišenejši in še mističnejši način prihoda – svojemu članstvu se je oglasil prek videa. S tem je poudaril svojo eterično, mistično ločenost od tega »banalnega« sveta, obenem pa tudi to, da je več kot človek – da je Ideja, Duh.

Mnogi so se, milo rečeno, praskali po glavi, ko je rekel, da je to, kar počnejo vseslovenski vstajniki, »čisti levi fašizem« (ki se mu je treba upreti), do krvi pa so se popraskali, ko je dodal, da se je »tudi holokavst začel z grožnjami pred stanovanji nedolžnih državljanov«. Hu! Kako je Janša prišel do tega levega fašizma? Kako je prišel do tega holokavsta? In kako je prišel do te dramatične povezave med njima? Preprosto: s konspirološko igro asociacij. Okej, naj vam pojasnim.

Izraz »liberalni fašizem« oz. »levi fašizem« ni nič novega (leta 1932 ga je lansiral britanski pisatelj H. G. Wells), retoriki desnice pa ga je dokončno podaril ameriški publicist Jonah Goldberg, sicer zmes konservativca in neoliberalca, ko je leta 2007 objavil knjigo Liberalni fašizem, v kateri je med drugim »razkrinkal« tudi slovito leto ’68, ameriško protestno, kontrakulturno gibanje iz šestdesetih let prejšnjega stoletja. Če mislite, da je bilo to gibanje levičarsko, se motite – v resnici je bilo fašistično. In do tega »šokantnega« spoznanja pride z igro asociacij, ki je, kot veste, tako značilna za konspirologe.

Pa poglejmo. Protestniki in aktivisti so v šestdesetih karnevalsko zasedli ulice in trge – kot Hitlerjevi rjavosrajčniki. Obsedeni so bili z ulico, uličnim teatrom, uličnim plesom, uličnim aktivizmom – kot fašisti. Ustvarjali so nemire in krize – kot fašisti. Govorili so, da so gibanje – kot fašisti. Gibanje jim je dajalo občutek pripadnosti – kot fašistom. Temeljilo je na mladih, na kultu mladosti (ne zaupaj nikomur, starejšemu kot 30 let!) – kot Hitlerjugend. Protestniki so hoteli spremeniti svet in politiko ter začeti z ničle – kot fašisti. Nastopali so kot alternativa preživetim vrednotam in zastarelim dogmam – kot fašisti. Zavračali so preteklost, tradicijo in večne resnice – kot fašisti. Napadali so dekadentni kapitalizem, korupcijo in stare politične elite – kot fašisti. Nasprotovali so sistemu – kot fašisti. Smešili so ustavo – kot fašisti. Družino so imeli za nekaj represivnega – kot fašisti. Pozivali so k direktni akciji, enotnosti in kolektivnosti – kot fašisti. Hoteli so politiko ekstaze – kot fašisti. Izvir smisla, svobode in avtentičnosti so videli v kolektivu, organski skupnosti, ki bo zamenjala kapitalizem, ne pa v posamezniku – kot fašisti. Zatekali so se k ritualom in mistiki – kot fašisti. Izmišljali so si svoje pozdrave in simbole – kot fašisti. Zavzemali so univerze – kot fašisti. Bili so agresivni in neinhibirani – kot fašisti. Črni panterji in Weather Underground so posegali po terorju – kot fašisti. Imeli so se za izbrano ljudstvo – kot fašisti. Iskali so novega Lenina – kot fašisti. Ameriki so napovedali vojno – kot fašisti. Na kompromise niso pristajali – kot fašisti. Hoteli so zmagati – kot fašisti.

Ta igra vzporednic med fašizmom in protestnim gibanjem kakopak spominja na konspirološko igro vzporednic med atentatom na Abrahama Lincolna in atentatom na Johna F. Kennedyja. Saj veste: oba je ustrelil južnjak, oba je nasledil južnjak in oba naslednika sta se pisala Johnson. Andrew Johnson, ki je nasledil Lincolna, se je rodil leta 1808. Lyndon Johnson, ki je nasledil Kennedyja, pa leta 1908. John Wilkes Booth, ki je ustrelil Lincolna, se je rodil leta 1839. Lee Harvey Oswald, ki je ustrelil Kennedyja, pa leta 1939. Oba morilca sta imela po tri imena, ki so vsebovala po 15 črk. Booth je zbežal iz gledališča, ujeli pa so ga v skladišču – Oswald je zbežal iz skladišča, ujeli pa so ga v kinu. Oba atentatorja so ubili pred sojenjem. Lincoln je bil v kongres izvoljen leta 1846, Kennedy pa leta 1946. Lincoln je bil za predsednika izvoljen leta 1860, Kennedy pa leta 1960. Njuna priimka imata po sedem črk, oba sta se zavzemala za državljanske pravice in oba sta v Beli hiši izgubila otroka. Oba sta bila umorjena v petek – oba s strelom v glavo. Lincolnovemu tajniku je bilo ime Kennedy, Kennedyjevemu pa Lincoln. Lincoln je teden pred smrtjo obiskal mestece Monroe, Kennedy pa Marilyn Monroe. In tako dalje.

Ergo: Kennedyja je ubil John Wilkes Booth! Ali pa je Lincolna ubil Lee Harvey Oswald. V glavi konspirologa je vse mogoče. Vse je pač povezljivo. Vse se ujema. Nič ni dovolj nemogoče. Vsako naključje je Dogodek.

Fašistični New Deal

Toda prav s tako igro asociacij Goldberg na dolgo in široko »dokazuje«, da je liberalizem potomec in manifestacija fašizma, da so vsi liberalni, levičarski koncepti le preslikave nacističnih konceptov, da fašizem ni fenomen desnice, ampak levice, da levica fašizem, ki ga očita desnici, prakticira sama, da je bila vedno navdušena nad fašističnimi socialnimi eksperimenti in da sta izvir levičarskih idej Hitler in Mussolini.

Recimo: New Deal, s katerim je predsednik Franklin Delano Roosevelt v tridesetih letih reševal ameriško finančno in gospodarsko krizo, je bil le preslikava Hitlerjevih in Mussolinijevih socialnih in gospodarskih projektov (npr. javna dela, socialno zavarovanje). Dalje, Rooseveltova administracija je bila prepričana, da lahko gospodarstvo reši le država in da je mogoče državo v red spraviti le s pomočjo diktature, tako da potem – tako kot v fašizmu – zunaj države ni bilo ničesar. Vse je bilo podrejeno državi, vse je pripadalo državi, vse je regulirala država, za vse je skrbela država. In ta država je – tako kot v fašizmu – dobila status matere, poganske religije, nadomestka Boga. Če torej vprašate Goldberga, potem je FDR ekonomijo, vpliv države in vlogo oblasti videl kot fašisti. Diktatorsko. Hej, dobil je štiri mandate!

Izraz »levi fašizem« ni nič novega (leta 1932 ga je lansiral britanski pisatelj H. G. Wells), retoriki desnice pa ga je dokončno podaril ameriški publicist Jonah Goldberg.

A to še ni vse. Roosevelt, obdan z rasisti, antisemiti, paranoiki, apokaliptiki, občudovalci evgenike, zdrave prehrane in naravnega »antikapitalističnega« življenja, je – tako kot fašisti – slavil »ljudsko voljo«, poslanstvo nacije, kolektivizem, patriotizem, dolžnost, žrtvovanje, disciplino in red, ljudem dajal občutek, da pripadajo nečemu, kar je večje od njih (mistično nacionalno bratstvo, v katerem se samodejno razrešijo vsa družbena in razredna protislovja), nastopal kot glas »pozabljenih ljudi«, s katerimi je vzpostavil neposredni, mistični, organski odnos, glorificiral vojno (Ameriko je odpeljal v vojno), med vojno interniral na tisoče Američanov japonskega rodu, samovoljno sprejemal zakonodajo (New Deal), ki ni bila v skladu z ustavo, verjel, da je nadpolitičen, onstran upehanih delitev na levo in desno, pozival k akciji, transformaciji in novemu svetovnemu redu, obenem pa – spet tako kot fašisti – taktično ustvarjal krize in Krizo, jasno, permanentno Krizo.

Neoliberalci, kot veste, trdijo, da je Roosevelt finančno-gospodarsko krizo le umetno podaljšal in da bi bilo te velike krize brez njega in brez njegovega New Deala – brez njegove diktature – prej konec, obenem pa tudi pravijo, da je gospodarstvo – v imenu obračuna z dekadentnimi, koruptivnimi ekscesi kapitalizma, ki so Ameriko pognali v krizo in kaos – tako reguliral, da razlike med javnim in zasebnim sektorjem – med državo in kapitalizmom – ni bilo več. Roosevelt je zamrznil liberalno demokracijo, tradicionalno religijo, svobodo in kapitalizem – in to je fašizem, no, »levi fašizem«.

Etatizem, državni kapitalizem, religiozno doživljanje države, politizacija vseh vidikov življenja (tudi človekovega telesa, zdravja ipd.), kult osebnosti, populizem, pozivanje k nacionalni enotnosti, čaščenje ljudstva, nacije in skupnosti, ki je nad posameznikom, vračanje k naravni, zdravi, organski, plemenski družbi, ki je eno z mističnim Vodjem – fašizem, fašizem, fašizem! Vse to, kar je počel Roosevelt, so bili fašistični koncepti. Vse to sta namreč počela tudi Hitler in Mussolini.

Toda Rooseveltu se sploh ne bi bilo treba zgledovati pri Hitlerju in Mussoliniju, saj bi zadoščalo že, če bi sledil predsedniku Woodrowu Wilsonu, za katerega Goldberg pravi, da je bil »prvi fašistični diktator 20. stoletja«. Zakaj? Ker je ustanovil ministrstvo za propagando, šikaniral opozicijo, zapiral disidente (komuniste, anarhiste, pacifiste) in tujce (Nemce), nadziral medije in nad drugače misleče pošiljal svoje jurišnike. Ker je zategoval demokracijo, zvijal ustavo in sprejel »patriotsko« zakonodajo, ki je prepovedovala kritiziranje vlade. Ker je slavil državo, heroično nacijo in »duha ljudstva«, ki jim je vsiljeval svojo voljo, svojo barvo nacionalizma in svoj kult osebnosti. Ker je slavil red in disciplino, družbo mobiliziral kot vojsko, Ameriko odpeljal v vojno, politični darvinizem prepletal s krščanskim mesijanstvom, Bismarckovo vizijo socialne države pa razglašal za najpopolnejši sistem. Ker je gojil kult osebnosti, terjal »duhovno prenovo«, skupnemu dajal prednost pred zasebnim, pustil, da je država objela gospodarstvo, in »inženirsko« centraliziral oblast.

Z eno besedo: Wilson je bil »levi fašist«, ker je zamrznil kapitalizem. Ker je kapitalizem podredil višjim interesom – državi. To je v očeh neoliberalcev diktatura, totalitarizem, fašizem. Ha.

Kar pa naj vas nikar ne zavede: teza, da sta bila Hitler in Mussolini levičarja (magari liberalna, leva fašista) in da sta bila Wilson in Roosevelt fašista (magari leva, liberalna fašista), je namreč le poganjek dobro znane teze, da sta bila fašizem in komunizem ista reč, da sta bila le hereziji socializma in da sta se med seboj ubijala le zato, ker sta drug drugemu hodila v zelje. Češ: oboji, tako fašisti in komunisti, so ciljali isto volilno bazo, oboji so rožljali z antikapitalistično retoriko, oboji so rohneli proti pohlepu kapitalistov, aroganci bogatašev in zatiranju delavskega razreda.

Janez Janša je imel očitno dovolj tega, da mu levičarji očitajo, da je fašist, zato je na zborovanju »dokazal«, da so fašisti tisti, ki mu očitajo, da je fašist. (na fotografiji prizor iz 3. vseslovenske ljudske vstaje, nekaj ur po Janševem nagovoru)

Janez Janša je imel očitno dovolj tega, da mu levičarji očitajo, da je fašist, zato je na zborovanju »dokazal«, da so fašisti tisti, ki mu očitajo, da je fašist. (na fotografiji prizor iz 3. vseslovenske ljudske vstaje, nekaj ur po Janševem nagovoru)
© Tone Stojko

Kar seveda ni res. Fašizem ni bil odziv na serijo tehnoloških in socialnih revolucij, niti ni bil odziv na serijo kapitalističnih revolucij, ampak je bil sam natanko kapitalistična revolucija, eksces kapitalizma, ne pa odgovor nanj. Ali bolje rečeno: fašizem je bil odziv samega kapitalizma na svoje lastne ekscese. Fašizem je bil protikrizni ukrep, način reševanja kapitalizma, ki se je zlomil in svet pognal v hudo krizo, način kapitalistične samozaščite pred potencialno revolucijo in dokončnim zlomom kapitalizma.

Fašizem je bil le način, kako je kapital zaščitil svoje interese. In veliki kapital ga je z veseljem financiral. Če fašizma ne bi bilo, bi si ga veliki kapital izmislil. Navsezadnje: kdo, če ne prav kapitalizem, pa sanja o »popolni demokraciji«, ki bi bila neločljiva od diktature? In kdo, če ne prav fašizem, verjame, da popolno demokracijo prepoznaš po tem, da je neločljiva od diktature? Ko začne kapitalizem razpadati, je fašizem neizogiben. Ali kot je pred davnimi leti rekel Michael Gold: »Ko začne kapitalistična država razpadati, postane fašistična.«

Komunisti so imeli prav, ko so verjeli, da bo fašizem pospešil pot v komunizem, kajti povsem jasno je bilo, da bo fašizem kapitalizem bodisi zlomil ali pa naredil. Fašizem je bil eksces kapitalizma, toda motor samega kapitalizma so prav ekscesi kapitalizma. Neoliberalci menijo, da se fašizem pojavi v trenutku, ko država vpelje socialno državo, toda v resnici se pojavi v trenutku, ko vlado in politiko prevzamejo korporacije, ko državo prevzame kapital, ko torej država oblast prepusti dereguliranemu, divjemu, ekscesnemu kapitalizmu. V neoliberalnih očeh pač za »levi fašizem« in diktaturo velja vse, kar kapitalizmu jemlje svobodo.

Fašizem socialne države

Tudi ekologija, protestni otrok šestdesetih in trn v peti svobodi velikega kapitala, je zato fašizem, pravi Goldberg – okoljevarstveniki so obsedeni s čistim, naravnim, pristnim, neokuženim, nepokvarjenim okoljem, prepričani so, da je zahodna civilizacija bolna in da je treba telo in dušo »holistično« uravnotežiti, nasprotujejo industriji, borijo se za ogrožene živalske vrste, stalno pozivajo h kolektivni akciji (»čistilne akcije«), stalno strašijo z apokaliptičnimi krizami (globalno segrevanje ipd.), vse to pa so nacistični koncepti. Nacisti so bili borci za čist zrak in ogrožene živalske vrste. Zahteve po bolj učinkovitem izkoriščanju energije, recikliranju in zmanjšanju trošenja pa so itak le oblike nadziranja rasti prebivalstva, le poganjki nacistične evgenike.

A tudi abortus je le poganjek nacistične evgenike, nacistične obsedenosti s kontroliranjem rasti prebivalstva, reguliranjem reprodukcije, steriliziranjem »hendikepiranih«, »degeneriranih« in »drugačnih«, čistostjo nacije in izboljšanjem rase, potemtakem le produkt nacistične ideologije, ki je rojevanje otrok dovoljevala samo »zdravim« in »čistim«. Ja, abortus je fašizem. Tako kot kontracepcija, s katero »levi fašisti« ženske silijo, da v zameno za promiskuiteto, hedonizem in rekreativni seks sodelujejo pri genocidnem projektu evgenike.

In Goldberg ne pušča nobenega dvoma: abortus in kontracepcija sta le sorodnika drugih sredstev za nadzor rasti prebivalstva, ki jih je lansiral »levi fašizem« – evgenike, prohibicije, evtanazije, kloniranja, eksperimentiranja z matičnimi celicami in holokavsta, tega »svetega grala« nadzora rasti prebivalstva. Toliko, da veste, kako je Janša prišel do holokavsta in do povezave med »levim fašizmom« in holokavstom.

To, da je bil ljubitelj evgenike tudi sloviti ekonomist John Maynard Keynes, pa govori o tem, da je tudi keynesijanstvo le prikrita oblika evgenike, kontrole rasti prebivalstva, hja, »levi fašizem«. Kar nas pripelje do socialne države, ki v neoliberalnih očeh ni le produkt »levega fašizma«, ampak tudi poganjek nacistične evgenike, kajti cilj socialne države ni, »da nemočne zaščiti pred razdiralno močjo kapitalizma, ampak da nemočne in nesposobne odstranjuje«, da torej ohranja čistost, moč, zdravje, konkurenčnost in superiornost dominantne – v Ameriki belske – rase.

Tu lepo vidimo, zakaj se skrajna desnica in neoliberalizem tako dobro razumeta, zakaj ne moreta drug brez drugega in zakaj se tako panično tiščita skupaj. Tako kot sta abortus in kontracepcija v očeh skrajne desnice le obliki tiranije, je tudi socialna država v očeh neoliberalcev le oblika tiranije, navsezadnje, nas spomni Goldberg, prav nemški koncern Krupp je bil ta, ki je ob koncu 19. stoletja postavil socialno državo, ali natančneje – svojim delavcem je zagotovil socialno varstvo, zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, bolnišnice, šole in domove za ostarele.

In Krupp je bil kasneje veliki oboroževalec tretjega rajha. Ergo: socialna država je produkt nacizma, fašistični koncept, saj ubija individualizem, podjetniškega duha in vero v tradicionalne vrednote, revne dela le še bolj revne, razkraja družine, otrokom onemogoča, da bi imeli očeta in mater (nezakonski otroci! neposvečeni seks!), ljudi pa podreja volji države, jih infatilizira ter spreminja v naivno, emocionalno, narcistično, »racionalno« maso. Socialna država s tem postaja mati nacije, kar pa je le oblika tiranije, no, »levi fašizem«.

Socialna država je nestvor »levega fašizma« – tako kot država, ki načrtuje ekonomsko politiko, ki si podreja gospodarstvo, ki podjetja sili v državno last, ki gospodarstvu in trgu natika regulacije, ki se vmešava v gospodarstvo, ki ne dopušča, da bi družbo vodila nevidna roka trga, ki uveljavlja javni in nacionalni interes, ki pobira davke in tako dalje.

Ergo: vse, kar ni v skladu v dogmami neoliberalne ekonomske ideologije, velja za fašizem – jasno, za »levi fašizem«. Za totalitarno obliko tiranije. Čemu najbolj nasprotujejo neoliberalci? Točno, minimalni plači. Zakaj? Ker je fašizem. Produkt »levega fašizma«. In zakaj je fašistični produkt? Ker je evgenična. In zakaj je evgenična? Ker brezposelnim preprečuje, da bi bili zaposljivi. Ker »rasistično« izključuje nemočne in nesposobne. Češ: kdo jih bo zaposlil, če pa jim plačo določa država?

In če vprašate Goldberga ali pa neoliberalce, potem so sindikati centralni komite te evgenike. Sindikati so »levi fašisti«, ker z minimalno plačo pretiravajo zato, da bi bili »inferiorni« ljudje nezaposljivi in odstranjeni iz družbe, in ker delavcev ne prepustijo prostemu trgu in stružnici kapitalizma, ki tako postane največja žrtev »levega fašizma«, saj mu je kratena tako svoboda kot demokracija.

Kapitalizem je največja žrtev sodobnega časa – kot Janez Janša. Kapitalizem je največji mučenik sodobnega časa – kot Janez Janša. Toda prej bo odstopil kapitalizem kot Janša.

Vsi smo fašisti

Neoliberalci pravijo: če ni svoboden kapitalizem, potem tudi ljudje niso svobodni. Kar seveda ni res, če pomislite na Kitajsko ali pa na Čile, kjer kapitalizem v času Pinochetove fašistične diktature – v času pilotskega neoliberalnega eksperimenta – ni prav nič pogrešal demokracije, še manj pa je potreboval svobodo ljudi. Ni kaj: ne le, da za »levi fašizem« velja vse, kar ni v skladu z dogmami neoliberalne ideologije, ampak za »levi fašizem« velja tudi vse, kar ni v skladu z dogmami skrajne desnice.

Recimo, levičarsko smešenje družinskih vrednot in tradicionalne družine je fašizem, pravi Goldberg – nacisti so družino trgali, jo podrejali državi, zakonsko zvezo prezirali, slavili nezakonske otroke, pornografijo in istospolnost, v tradicionalni družini pa videli sovražnico države, prave matere nacije, ideala poganskega, predkrščanskega matriarhata, ki je zamenjal tradicionalno religijo in Boga. Hitler je od esesovcev terjal: »Spočnite čim več nezakonskih otrok!« In krščanstvo se bo zrušilo.

Tudi to, kar ustvarja Hollywood, je fašizem – holivudski filmi so le slike levega fašizma. Glorificiranje nasilja, gangsterstva, ulice, etnične solidarnosti, blatenja »sistema« in hip-hop kulture, v kateri imajo belci status Žida – fašizem! Umetniške avantgarde, ki častijo kult lepote in ki skušajo življenje spremeniti v umetnost – fašizem! Hillary Clinton in njeno zavzemanje za socialno državo in Tretjo pot (niti levo niti desno), njeno obujanje kulta mladosti (mladih ne smemo pustiti zadaj!), njeno opozarjanje na »duhovno krizo«, njeno pozivanje k akciji in transformaciji, njen »organski« odnos z ljudstvom, njene vizije kooperativnosti in skupnosti – fašizem! John F. Kennedy in njegov organski, »mistični« odnos z ljudstvom, njegov kult osebnosti, njegovo strašenje s krizami (kubanska raketna kriza), njegova vizija planskega gospodarstva, njegovo pozivanje k enotnosti, akciji, pogumu in žrtvovanju, njegov nacionalizem, njegovo prepričanje, da je nadpolitičen, in njegov slogan »Ne sprašujte, kaj lahko država naredi za vas, ampak kaj lahko VI naredite za državo« – fašizem! In dalje, Da Vincijeva šifra, njeno zanikanje verskih resnic, uradnih evangelijev in krščanske morale in njeno prikazovanje krščanstva kot velike zarote – fašizem!

Kako je Janša prišel do tega levega fašizma? Kako je prišel do tega holokavsta? In kako je prišel do te dramatične povezave med njima? Preprosto: s konspirološko igro asociacij.

Nasprotovanje cerkvi, ločevanje cerkve od države – fašizem! Nacisti so katoliško cerkev podredili državi, ustanavljali proticerkev, pogansko, predkrščansko, nacionalistično Državo, ki naj bi postala nova in uradna religija. In seveda, kulturni boj – čisti levi fašizem! Ne, niso ga lansirali desničarji, ampak levičarji, to pa zato, da bi zlomili tradicionalne, konservativne vrednote, da bi torej vsem vsilili iste vrednote, isto pogansko religijo. Vrtci – fašizem! Vrtci so namreč le način, kako skušajo liberalci otroke indoktrinirati, jim izprati možgane ter jim vsiliti svoje vrednote. Vrtci so poskus nacifikacije otrok. V imenu višjih ciljev. Jasno, v imenu države, ki je zamenjala Boga. Internet v šolah – fašizem! Ne sprašujte.

Boj proti raku, boj proti alkoholizmu, boj proti sladkim pijačam, boj za pravice potrošnikov – fašizem, fašizem, fašizem in še enkrat fašizem! Vse to so le stari nacistični koncepti. Pod Hitlerjem so coca-colo otrokom odsvetovali.

Tudi vegetarijanstvo, nad katerim se navdušujejo predvsem liberalci, je fašizem, potemtakem le nadaljevanje nacistične ideologije. Vsi top nacisti – Hitler, Himmler, Hess, Bormann, Goebbels – so bili vegiji, obsedeni z organsko hrano, ki so jo predpisovali tudi nemški naciji. Njihova obsedenost z organsko hrano – in javnim zdravjem – pa je bila le logični poganjek njihove obsedenosti z zdravo, pristno, nepokvarjeno, organsko družbo, z organsko, zdravo, rasno čisto nacijo, brez strupenih, toksičnih primesi – uživanje mesa je kot mešanje ras. Ergo: levica je fašistoidna, ker je vegetarijanstvo – z vsemi ideološkimi posledicami – prevzela od nacizma (»Vaša dolžnost je, da ste zdravi!«).

Ko levičarji jedo organsko hrano, jedo nacistično ideologijo. Še več, ko levičarji jedo organsko hrano, uveljavljajo poganski, predmoderni, predkrščanski pogled na svet – in ko uveljavljajo predkrščanski pogled na svet, razveljavljajo krščanski pogled na svet. Ko torej jedo organsko hrano, rušijo krščanstvo. Kdor uživa organsko hrano, zanika Boga. Ali pa skuša v Boga spremeniti državo. Ne v vitko državo, se razume, ampak v socialno državo, ki je tako velika, da v njej ni prostora za Boga in kapitalizem.

Sloni morda letijo, toda mesa ne jedo. Fašisti.

Slone je treba rešiti, kar pa je spet le »levi fašizem«. Borci za živalske pravice, borci proti mučenju živali so pač levičarji, ki so to idejo pobrali pri nacistih, fanatičnih borcih proti mučenju živali. Sploh pa: kdor skuša živalim zagotoviti socialno državo, je lahko le fašist.

In tako dalje.

Jonah Goldberg je desničar, ki mu je bilo dovolj tega, da mu levičarji očitajo, da je fašist, zato je s konspirološko igro asociacij »dokazal«, da so fašisti levičarji. Tudi Janez Janša je imel očitno dovolj tega, da mu levičarji očitajo, da je fašist, zato je na zborovanju »dokazal«, da so fašisti tisti, ki mu očitajo, da je fašist.

Zdaj veste, kaj je hotel reči Janez Janša. Je pa res, da bi to, kar je hotel reči, bolje zvenelo v izvirniku – nemščini.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Pisma bralcev

  • Ivo Ercegović, Ptuj

    Levi fašizem

    K zelo poglobljeni študiji M. Štefančiča bi rad dodal naslednje razmišljanje o delu in liku predsednika vlade. Veliko dogodkov se vrsti zadnje dneve in smo že morda pozabili na poslanico Janeza Janše za praznik kulture, v kateri je poleg rednega obsojanju drugih za neuspehe svoje vlade, vendar našel čas za »poezijo«, ki jo je podredil svoji ideologiji videnja zgodovine in samega Prešerna v cilju... Več