Urša Marn

15. 2. 2013  |  Mladina 7  |  Ekonomija

Islandska lekcija

Zakaj je Islandija iz najhujšega, Slovenija in druge periferne države pa so še vedno globoko v recesiji

Demonstracije pred islandskim parlamentom leta 2010 so bile uspešne

Demonstracije pred islandskim parlamentom leta 2010 so bile uspešne
© Getty images

Islandce opisujejo kot trmaste. Ta, v običajnih časih ne prav privlačna lastnost se je v obdobju globalnega finančnega cunamija izkazala za izjemno koristno. Brez trme bi bili Islandci danes še vedno tam, kjer je večina Evrope: v recesiji.

Jeseni leta 2008 je kazalo, da za malo arktično državo s 320 tisoč prebivalci ni rešitve in da bo potonila pod težo finančnega zloma. Brezposelnost je narasla na deset odstotkov, inflacija je poskočila na 14 odstotkov, nepremičnine so izgubile četrtino vrednosti, standard prebivalstva se je znižal za tretjino, Islandci pa so se množično selili v tujino. Zdelo se je, da gredo stvari lahko samo še s slabšega na slabše.

Dobra štiri leta pozneje je podoba precej drugačna. Islandiji je uspelo prepoloviti brezposelnost, zagnati gospodarsko rast, preprečiti odliv kapitala, ustaviti beg prebivalstva, uravnotežiti javne finance in občutno zmanjšati javni dolg. Danes ima ta otoška država petkrat višjo gospodarsko rast in pol nižjo brezposelnost od evropskega povprečja, številni ugledni ekonomisti, na primer nobelovec Paul Krugman, pa jo dajejo za zgled ostalim državam. Kako se je Islandiji uspelo rešiti z dna brezna, medtem ko Grčija, Portugalska, Španija, pa tudi Slovenija še vedno tonejo?

Nekateri pravijo, da zato, ker je prekršila vsa pravila, ker je vse delala prav nasprotno od preostalih držav, ki jih je prizadela kriza: banke je pustila propasti in ni podlegla uničujoči varčevalni doktrini. A to ni povsem točno. Islandija je reševala svoj bančni sistem in tudi varčevala, le da je oboje počela pametneje in pravičneje kot druge države. Ni dopustila, da bi izgube zasebnih bank plačali davkoplačevalci, javne finance pa je uravnotežila z ukrepi, ki so bili načrtno usmerjeni v spodbuditev potrošnje ter v pravičnejšo porazdelitev bremen krize. Levo usmerjena islandska vlada, ki je na oblast prišla februarja leta 2009, je dokazala, da je javne finance mogoče spraviti v red tudi brez množičnega odpuščanja zaposlenih v javnem sektorju, brez nepremišljenih rezov v znanost, brez zniževanja standardov v šolstvu in z ohranitvijo socialne mreže, ki varuje najšibkejše.

Islandiji je uspelo to, kar se mnogim drugim državam zdi nemogoče: znižala je javne izdatke, ne da bi okrnila socialno mrežo, ki varuje najšibkejše.

Ne na naš račun

Islandci so na dveh referendumih odločno zavrnili socializacijo rekordnih izgub zasebnih bank. Da so ravnali prav, jim je pred kratkim priznalo tudi sodišče Evropskega združenja za prosto trgovino EFTA. To je namreč razsodilo, da Islandija ni kršila evropske direktive, ko je na podlagi referendumske volje islandskih volivcev zavrnila poplačilo 3,9 milijarde evrov obveznosti propadle spletne banke Icesave do varčevalcev v Veliki Britaniji in na Nizozemskem z državnimi sredstvi. Sodišče je odločitev obrazložilo nekako takole: v primeru popolnega propada bančnega sistema država ni dolžna pokriti izgub deponentov, saj bi to za državo pomenilo preveliko sistemsko tveganje. Gre za izjemno pomembno zmago, kajti če bi Islandija sodni spor izgubila, bi to prav vsakega državljana Islandije stalo približno 12 tisoč evrov plus obresti. Ko je namreč leta 2008 propadla islandska banka Landesbanki in z njo vred spletna banka Icesave, sta britanska in nizozemska vlada sami povrnili bančne vloge svojih rezidentov, nato pa sta od Islandije zahtevali poplačilo te vsote. Islandska vlada je z britansko in nizozemsko vlado sicer sklenila več dogovorov, po zadnjem naj bi Islandija dolg poplačala postopoma, v obdobju tridesetih let, vendar so se islandski volivci na dveh referendumih takšni socializaciji bančnih izgub uprli. Zmaga na sodišču seveda ne pomeni, da Islandija ne bo poplačala dolga do deponentov iz Velike Britanije in Nizozemske, pomeni le, da tega ne bo storila z javnim denarjem, temveč z izkupičkom od prodaje premoženja propadle Landesbanki. Razlika je seveda ključna, saj zaradi tega Islandiji ne bo treba z davkoplačevalskim denarjem pokriti svinjarij finančnih špekulantov.

Islandci te pomembne zmage seveda ne bi dosegli, če bi jim vlada onemogočila referendum. Tu se ponuja primerjava s Slovenijo. Medtem ko islandska vlada svojim volivcem zaupa in jim prepusti odločitev o prihodnji usodi države, se slovenska politična elita dela, da ljudstvo ne obstaja. Vlada poskuša omejiti referendumsko odločanje, ustavno sodišče pa celo prepove referendum o slabi banki. Toda sanacija bančnega sistema prek slabe banke, kot si jo je zamislila Janševa vlada, pomeni prav takšno sistemsko tveganje, o kakršnem govori razsodba sodišča EFTA. To vemo iz irskega primera. Irska je tri največje banke najprej skušala sanirati z neposredno dokapitalizacijo, ko pa to ni zadoščalo, se je odločila za prenos toksičnih bančnih terjatev na slabo banko. Čeprav je irski predsednik vlade zatrjeval, da bo to »najcenejša bančna sanacija v zgodovini bančnih kriz«, se je zgodilo prav nasprotno. Irska bančna sanacija se je izkazala za najdražjo bančno sanacijo v zadnjih štiridesetih letih v razvitih državah. Irska izkušnja kaže, da slaba banka težko posluje brez izgube, to pa pomeni resno sistemsko tveganje. Štiri milijarde evrov državnih poroštev za obveznosti Družbe za upravljanje terjatev bank in Sklada za stabilnost bank ter milijarda evrov za dokapitalizacijo bank se bodo namreč skoraj gotovo prelile v poslabšanje fiskalne slike Slovenije, brez zagotovil za učinkovito razrešitev kreditnega krča, na koncu pa bomo visoko ceno reševanja bank plačali vsi slovenski državljani.

Če je irska pot zgrešena, katera je prava? Poglejmo, kako so se sanacije bank lotili Islandci.

Pred krizo je bil islandski bančni sektor bistveno predimenzioniran glede na velikost gospodarstva. Bilančna vsota islandskih bank je bila skoraj devetkrat večja od islandskega letnega BDP-ja, kar je tudi mednarodno gledano ogromno, saj je denimo bilančna vsota ameriških bank pred krizo znašala le 120 odstotkov BDP-ja. Islandski finančni balon je počil jeseni 2008, takoj po propadu ameriške investicijske banke Lehman Brothers, kar je osušilo medbančni trg in islandske banke se niso več mogle refinancirati. Razmere v bankah so se v nekaj tednih tako dramatično poslabšale, da je bila nujna intervencija države. Toda kakšna? Bančni problem je bil prevelik, da bi ga lahko rešili z odplačno nacionalizacijo bank. Namesto tega je islandska vlada prek agencije za finančni nadzor izvedla neodplačno nacionalizacijo, in sicer prek prisilne uprave, hkrati pa se je zavezala jamčiti samo za bančne vloge islandskih bank znotraj nacionalnih meja, ne pa tudi za depozite, ki so jih zbrale podružnice islandskih bank v tujini. Pravzaprav bi lahko rekli, da je islandska vlada izvedla skoraj identičen scenarij, kot ga je leta 1996 izvedla slovenska vlada glede t. i. sukcesijskih terjatev hrvaških varčevalcev do Ljubljanske banke. Na pogorišču treh velikih nacionaliziranih bank je ustanovila nove banke in jim dodala pridevnik ’nova’, s čimer je te banke kot povsem nove pravne osebe obvarovala pred neposrednimi terjatvami in tožbami iz tujine. Islandska situacija je sicer drugačna od slovenske, saj je šlo tam za zasebne banke, pri nas pa govorimo o sanaciji državnih bank. Poleg tega slovenski bančni sistem ni v tako slabem stanju, kot je bil islandski. Vendar pa to še ne pomeni, da je problem mogoče odlagati v neskončnost, saj bančna kriza z vsakim dnem vse bolj obremenjuje slovensko gospodarstvo. Slaba banka ne pomeni mane z neba, pomeni dolgotrajno in predvsem drago vzpostavljanje sistema, ki se nam lahko maščuje z velikanskim povečanjem javnega dolga in strukturnega primanjkljaja države, ceno za to pa bomo plačali vsi državljani. A vrnimo se k Islandiji in njenemu okrevanju.

Islandija se je uprla socializaciji bančnih izgub, slovenska politična elita pa še kar vztraja pri sanaciji bančnega sistema prek slabe banke.

Pravična porazdelitev bremen

Pomembna prednost Islandije je, da ima lastno valuto. Na vrhuncu krize je vrednost islandske krone padla za 70 odstotkov v primerjavi z evrom, kar je sicer močno poslabšalo življenjski standard prebivalstva, toda po drugi strani je devalvacija valute privabila tuje vlagatelje in prinesla razcvet turizmu. Če bi bila Islandija članica evroobmočja, valute ne bi mogla devalvirati in bi zato morala po vsej verjetnosti bistveno bolj zarezati v javno porabo. Prav zato Krugman opozarja, da bi bilo denimo za Grčijo precej manj boleče, če bi izstopila iz evroobmočja in se vrnila k drahmi, namesto da vztraja pri varčevalni doktrini, ki jo sili v boleče odpuščanje javnih uslužbencev, rezanje plač, pa tudi v razprodajo javnih storitev in dobrin.

Islandija se seveda ne bi rešila brez zunanje finančne pomoči. Mednarodni denarni sklad in skandinavske države, pa tudi Nemčija in Velika Britanija, so ji posodile skoraj sedem milijard evrov, kar je ogromna finančna injekcija za tako majhno gospodarstvo. Toda islandska vlada je velik del dolga do Mednarodnega denarnega sklada že poravnala, kar ji je uspelo predvsem zaradi premišljene javnofinančne konsolidacije. Če bi namreč kar počez rezala javne izdatke, bi se ji to kot bumerang vrnilo v obliki krčenja potrošnje in padca BDP-ja. Zgodilo bi se ji torej natančno to, kar se dogaja Sloveniji. Janševa vlada je v lanskem letu z varčevalnimi ukrepi prihranila 600 milijonov evrov, toda učinek varčevanja je bil ničen, saj se je v istem obdobju slovenski BDP zaradi upada javne in zasebne potrošnje skrčil za dva odstotka.

Islandska vlada je ravnala drugače.

Proračunsko luknjo je zakrpala z ukrepi, ki potrošnje niso zadušili in s katerimi je pravičneje porazdelila bremena krize. Del tega je bila tudi davčna reforma, s katero je še bolj obremenila najpremožnejši sloj in razbremenila dohodkovno najšibkejše. Tako je za obdobje treh let uvedla urgentni davek na premoženje, s katerim je dodatno obdavčila zgornja 2,2 odstotka populacije ter tako povečala proračunske prihodke za 0,3 odstotka BDP-ja na leto. Da se bogataši plačilu novega davka ne bi izognili z odlivom kapitala v davčne oaze, je vlada uvedla nadzor. Ali povedano drugače: odliv kapitala je onemogočila z zakonom. Dodaten proračunski priliv je vlada zagotovila z uvedbo davka na finančne transakcije, dvignila pa je tudi DDV in del prihodkov iz tega naslova namenila dohodkovno najšibkejšim, s čimer je kompenzirala porast cen hrane in javnega transporta.

Islandska vlada je socialni čut ohranila, tudi ko je šlo za plače. Oklestila je plače ministrom in drugim državnim funkcionarjem ter omejila plače menedžerjev v podjetjih in institucijah v državni lasti, ni pa dovolila posega v najnižje plače. Prav nasprotno. Kar za tretjino je dvignila minimalno plačo. Namesto da bi odpuščala javne uslužbence, se je odločila za reorganizacijo, zmanjšanje števila nadur in obsega delovnih obveznosti. Varčevala je pri službenih vozilih ter pri potnih in administrativnih stroških. Uslužbencem, ki so bili tik pred upokojitvijo, je ponudila ugodnejše upokojitvene pogoje, izpraznjenih delovnih mest pa ni zapolnila z novim osebjem. Porezala je najvišje pokojnine, hkrati pa občutno dvignila minimalno starostno pokojnino, tako da je ta danes ena najvišjih v Evropi. Na vrhuncu krize je dvignila tudi denarno socialno pomoč in denarno nadomestilo za čas brezposelnosti. A to še ni vse. Vlada se je odločila za delni ali popolni odpis dolgov najbolj zadolženim posameznikom ter majhnim in srednje velikim podjetjem, s čimer je preprečila množični bankrot. Islandci so se v letih pred krizo močno zadolžili z najetjem potrošniških kreditov za nakup avtomobilov in še zlasti z najetjem hipotekarnih kreditov za nakup nepremičnin. Leta 2000 je dolg gospodinjstev znašal 80 odstotkov BDP-ja, nato pa je od leta 2004 naglo naraščal, tako da je do leta 2008 znašal že 127 odstotkov BDP-ja. Po izbruhu krize je bilo na robu bankrota od 80 do 90 odstotkov islandskih podjetij, celo nekatera največja, pa tudi od 25 in 30 odstotkov islandskih gospodinjstev, ki so se jim krediti zaradi devalvacije islandske krone močno podražili in jih zato preprosto niso bili več sposobni odplačevati. Ker bi množični bankrot družin in podjetij pomenil dodaten šok za bančni sektor, povečal brezposelnost in poglobil krizo, je vlada v sodelovanju z bankami vzpostavila poseben program odpisa dolgov, ustanovila pa je tudi institut dolžniškega ombudsmana. Islandska vlada je okrevanje izpeljala, ne da bi okrnila socialno državo, slovenska vlada pa je ravnala nasprotno: socialno državo je žrtvovala za dosego fiskalnih ciljev.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.