Dostopnost za vse

Kako načrtovati prostor za gibalno in senzorno ovirane

Klančine so nujne ob stavbah z višinskimi razlikami.

Klančine so nujne ob stavbah z višinskimi razlikami.
© Sašo Rink

Danes živi v Evropi 15 do 20 odstotkov ljudi, ki zaradi slepote, slabovidnosti, gluhote ali naglušnosti, telesnih poškodb ali drugih osebnih okoliščin potrebujejo tehnične in druge pripomočke, prilagojene okolju, ali pomoč druge osebe. Obseg prebivalstva, ki potrebuje pomoč v vsakdanjem življenju, se tudi zaradi staranja prebivalstva strmo povečuje. To so samo nekatera dejstva, ki bi morala spodbuditi problematiziranje »resnice o mladi in zdravi družbi«, tudi z namenom, da se spopademo s strahom pred izključenostjo iz družbe. Ustrezno prostorsko načrtovanje in prilagoditve v prostoru so njuni ukrepi za zagotavljanje vsem dostopnega prostora, predvsem pa za zagotavljanje socialnega vključevanja gibalno oviranih v družbo.

Varne poti

Ker je popolna odsotnost ovir v prostoru iluzorna, je pomembno oblikovanje varnih poti, ki omogočajo logičen dostop do pomembnejših objektov in javnih prostorov. Varne poti so običajne poti, dopolnjene z elementi, ki omogočajo dostopnost vsem uporabnikom. Spodbujanje trajnostnih oblik mobilnosti v naseljih, ki predvideva omejevanje osebnega motornega prometa, lahko bistveno pripomore k povečanju števila varnih poti.

V Sloveniji je nekaj občin že ustanovilo organe, ki se aktivno trudijo zagotoviti dostopnejši javni prostor in storitve (Svet za odpravljanje arhitekturnih in komunikacijskih ovir Mestne občine Ljubljana, SOAKO, in Svet za invalide Mestne občine Maribor). Ljubljana ima že narejeno in objavljeno analizo dostopnosti dvesto javnih objektov, ki jo je naredilo mednarodno priznano angleško podjetje DisabledGo. Na nacionalni ravni pa je bil pred leti zasnovan, a na žalost ustavljen projekt Dostopnost, ki je predvideval, da bi ljudje lahko prek spletne strani preverili dostopnost javnih objektov in storitev po vsej Sloveniji.

Okvara vida

Samostojno gibanje je za večino ljudi nekaj samoumevnega, od slepih in slabovidnih pa zahteva večjo izurjenost in zbranost. Potrebujejo več časa, sistematično urjenje čutil, motorike in orientacije. Določeno pot se morajo pogosto naučiti na pamet, včasih štejejo korake. Vsaka ovira na poti (nepravilno parkirana kolesa in avtomobili, količki za parkiranje, cvetlična korita, reklamne table, prenizki prometni znaki, odprta polkna, sneg …) je lahko velika in nevarna.

Pri zagotavljanju dostopnosti prostora za slepe in slabovidne v Sloveniji močno zaostajamo za drugimi primerljivimi evropskimi državami. Pravilnik, ki bo omogočal načrtovanje dostopnosti za osebe z okvaro vida, se šele pripravlja. Prve sistematične prilagoditve mestnega prostora za ljudi z okvaro vida v Sloveniji so začeli izvajati leta 2010 v Mariboru. Poleg Maribora pa sta bila v Sloveniji izdelana še strateška načrta mestnih varnih poti za osebe z okvaro vida za mestno središče Ljubljane in za Novo Gorico.

Pomembno izhodišče za načrtovanje poti, ki omogočajo gibanje oseb z okvaro vida, je, da se smiselno začnejo in tudi končajo. Praktično to pomeni začetek poti denimo na postaji javnega potniškega prometa in vodenje do pomembnejšega objekta ali območja, npr. do Kliničnega centra. Slepi in slabovidni se v prostoru orientirajo s pomočjo robov, barvnih kontrastov in taktilnih sprememb. V kompleksnejših situacijah, kot so na primer križišča, vhodi v objekte in dostopi do postaj javnega potniškega prometa, pa je treba uporabiti tako imenovani talni taktilni vodilni sistem, ki ga sestavljajo taktilne plošče. To so čepkaste in narebričene plošče, ki ljudi z okvaro vida nedvoumno usmerjajo in opozarjajo na različne spremembe in nevarnosti v prostoru.

Okvara sluha

Zunanji prostor, ki je načrtovan tako, da je dostopen tudi gluhim in naglušnim, je oblikovan tako, da je ustrezno osvetljen, vsebuje optične in vibrirajoče signale, ki obveščajo o nevarnostih, ter ponuja jasne informacije na vidnih mestih. Koliko odvečnega hrupa, ki med drugim tudi moti delovanje slušnih aparatov, »proizvajamo« v slovenskih mestih, lahko spoznamo šele, ko obiščemo katero od japonskih, presenetljivo »tihih« mest.

Razliko v tlakovanju lahko oseba z okvaro vida »izkoristi« kot vodilo na varni poti.

Razliko v tlakovanju lahko oseba z okvaro vida »izkoristi« kot vodilo na varni poti.
© Andreja Albreht

Gibalno ovirani

Med gibalno ovirane osebe sodijo invalidi na vozičkih, starejši ljudje, ki težko hodijo ali za hojo potrebujejo pripomočke, pa tudi tisti, ki sicer nimajo težav s hojo (na primer starši z otroškimi vozički, otroci s šolskimi torbami na kolesih, potniki s prtljago, ljudje z nakupovalnimi torbami na kolesih). Pri zagotavljanju ustrezne dostopnosti za gibalno ovirane s pripomočki na kolesih je treba upoštevati širino vozička, možnost obračanja vozička, višino robov, naklon poti ter višino sedeža vozička, ki vpliva na oblikovanje strežnih pultov, avtomatov ipd. Za ljudi, ki težko hodijo, so pomembni predvsem deljenje stopnišč s podesti, primerno oblikovanje ograj ob stopnicah in klančinah, preudarna izbira tlakov, primerna širina vrat in prehodov, da je omogočen enostaven prehod z berglami, ter pozornost pri izbiranju vrat, ki morajo biti lahka in oblikovana tako, da jih je mogoče odpreti z eno roko ali s senzorjem.

Neustrezne arhitekturne rešitve (odsotnost dvigala, klančine, ustreznih sanitarij v javnem prostoru, lokalih in restavracijah, javnih klopi …) preprečujejo gibanje ljudem z oviranostmi tako v javnem kot tudi zasebnem prostoru. Čeprav bi bili ti ljudje sposobni opravljati še številne aktivnosti, so zaradi teh pomanjkljivosti socialno izključeni. Uporabiti morajo dražje ukrepe, kot sta pomoč na domu ali selitev v drugo stanovanje.

V Ljubljani so na pobudo SOAKO, nevladnih organizacij, stroke in mestne uprave sprejeli niz ukrepov, na podlagi katerih so osebe z oviranostmi, s tem pa tudi vsi meščani, veliko pridobili. Uredili so dostopnost do magistrata, nove javne sanitarije, dvigala, obnovili so tlake v mestnem središču, zagotovili dostopnejši javni prevoz. Ker je tako življenje oseb z oviranostmi bistveno olajšano, se je v Ljubljani povečalo število oseb na invalidskih vozičkih, ki obiščejo mestno središče.

Iskanje kompromisov

Pri zagotavljanju dostopnosti prostora velja načelo iskanja kompromisov. V praksi to pomeni, da se na primer zvočni semaforji, ki olajšajo gibanje slepim in slabovidnim, ovirajo pa naglušne, nadomestijo s sistemi, ki se aktivirajo, ko jih ljudje z okvaro vida potrebujejo (daljinski upravljavci so lahko na primer vgrajeni v belo palico). Druga kompromisna rešitev je zamenjava zvočnih semaforjev z vibrirajočimi. Podobno je treba iskati kompromise med zahtevami gibalno oviranih in slepih, saj moramo prvim zagotoviti neoviran prehod brez robov, višjih od dveh centimetrov, slepi pa za varno pot potrebujejo jasno ločitev ceste od pločnika z višino najmanj treh centimetrov. V tem primeru je skupno rešitev mogoče oblikovati z ustreznim postavljanjem taktilnih plošč, ki nadomeščajo višinsko ločitev, hkrati pa ne ovirajo poti vozičkom. Omenjeni sta le dve od mnogih navzkrižij, ki se pojavljajo ob oblikovanju dostopnih javnih prostorov med posameznimi skupinami uporabnikov.

Pot do glavnega vhoda prek trga označuje vodilna linija, ki pri orientaciji pomaga vsem, še posebej pa slepim in slabovidnim.

Pot do glavnega vhoda prek trga označuje vodilna linija, ki pri orientaciji pomaga vsem, še posebej pa slepim in slabovidnim.
© Andreja Albreht

Prostor, ki omogoča razumevanje

Opisani ukrepi v prostoru se danes ustrezno dopolnjujejo z uporabo novih komunikacijskih rešitev s pametnimi telefoni, GPS-sistemom …

Načrtovanje prostora brez ovir bi moralo postati pravilo in ne izjema, razmišljanje o dostopnosti za vse ljudi pa del bontona in način obnašanja celotne družbe. Sašo Rink, ljubljanski mestni svetnik in vodja SOAKO, pravi, da se javni prostor v Sloveniji na področju urejanja prostora za gibalno ovirane počasi izboljšuje in da je neprimerno bolje urejen kot v Bruslju. Senzorno ovirani pa so pri nas iz obravnave praviloma popolnoma izključeni, zato se pripravlja ustrezen pravilnik, ki bo pravico do dostopnosti omogočil tudi senzorno oviranim. Rink negativno ocenjuje lansko zadnjo spremembo zakona o graditvi objektov, ki je brez razumne obrazložitve ukinila zahtevo, da se pri stavbah z več kot desetimi stanovanji zagotovijo neoviran dostop, vstop in uporaba za vsaj desetino stanovanj. Splošno rešitev predlaga v za malenkost večjih odprtinah in prehodih v vseh stanovanjih. Opaža, da upravni organi pri izdaji gradbenega oz. uporabnega dovoljenja ne preverjajo izvedenega objekta z vidika dostopnosti, marveč le, ali je projektant oz. investitor navedel, da projekt ustreza zakonskim zahtevam glede dostopnosti, in že zgolj to zadostuje za izdajo dovoljenja. Ocenjuje, da je pri oblikovanju stavb storjenih največ napak, kar je delno tudi posledica stroškovne politike investitorja (na primer odsotnost dvigal, ozka vrata, majhne sanitarije ...). Rink iz lastnih izkušenj rešitev vidi v oblikovanju univerzalnega prostora. »Premalo se zavedamo pomembnosti dostopnega urejanja zasebnih domov in univerzalne gradnje ter posledic, ki jih imajo te na življenje posameznika. Vsi se staramo in v nekem trenutku lahko sleherna nepotrebna stopnica oziroma ovira v našem okolju postane nepremostljiva in nas prisili v menjavo našega doma – v skrajnem primeru tudi v dom za ostarele. Univerzalna oz. dostopna gradnja bi v takih primerih posamezniku omogočila najmanj nekajletno, če ne desetletno daljše bivanje v dotedanjem okolju, pa tudi manjše življenjske stroške. Veliko starejših oz. oviranih si namreč raje plačuje oskrbo na domu kot pa selitev – posledica tega je manj razpoložljivih sredstev za življenje in velikokrat revščina. Cena, ki jo plačuje celotna družba zaradi slabo oblikovanega in nedostopnega prostora, je prevelika, da bi jo lahko spregledali. Tako materialna kot socialna. Komunikacija med vsemi ljudmi je nujen pogoj za zdravo družbo, v kateri ima vsakdo možnost uresničiti svoje želje in potrebe. Stopnja socialne interakcije se danes že zavoljo vse hitrejšega tempa življenje zmanjšuje, zato ne bi smeli postavljati še fizičnih ovir in tako še dodatno zmanjševati oziroma onemogočati komunikacije.« Vse več ljudi ima očala, bergle, voziček in belo palico, zato bi bilo prav, da se temu prilagodi tudi javni prostor. Prostor za vse pomeni predvsem to, da s prilagoditvami pridobimo vsi.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.