Denis Vičič

5. 4. 2013  |  Mladina 14  |  Politika  |  Intervju

Ana Čigon: "Če so za svoje delo plačani vsi, bi morali biti tudi umetniki, ki razstave v javnem zavodu in torej v javnem interesu izvedemo."

Slikarka, videastka in članica Odprte zbornice za sodobno umetnost

© Borut Krajnc

Skupaj z Asociacijo in Zvezo društev slovenskih likovnih umetnikov ste ministrstvu za kulturo predlagali, naj javni zavodi začnejo umetnikom plačevati razstavnine. Za kaj gre?

Razstavnine so plačilo umetniku za razstavljanje njegovih del. Nekateri javni zavodi poleg svojega primarnega poslanstva predstavljanja kulturne dediščine razstavljajo tudi dela sodobnih umetnikov. Za organizacijo teh programov prejmejo plačilo direktor zavoda, kustos, fotograf, oblikovalec, prevoznik, čistilka ... Razstavljavec pa pogosto ne. Nevladne organizacije so spodbujene, da razstave plačujejo, saj je to eden od pogojev za pridobitev programskih sredstev na razpisu. Za javne zavode pa spodbud ni. Zato smo predlagali uvedbo zahtev, da se za vsako razstavo, izvedeno v javnem zavodu, izplača razstavnina. Tako za samostojne kot za skupinske razstave.

Bi se lahko ustvarjalci kako drugače uprli tej praksi neplačevanja?

Precej smo v šahu. Razstave moramo delati za to, da pridobimo ali obdržimo status samozaposlenega v kulturi. Še posebej to velja za tiste, ki jim ministrstvo plačuje prispevke za zdravstveno zavarovanje in za pokojnino. Sindikata nimamo in zaradi narave našega dela, ki je zelo samostojno, tudi nismo toliko povezani. Upor je zato otežen. Tvegamo namreč, da bi še poslabšali svoj socialni položaj, ki je za večino ustvarjalcev na vizualnem in intermedijskem področju zelo slab. Delati moramo še na drugih področjih, da lahko sploh preživimo.

Direktorat za ustvarjalnost, prek katerega se financirajo dejavnosti nevladnih organizacij, predlaga razstavnino v višini najmanj 300 evrov za samostojno razstavo. To ni ravno veliko …

Javni zavodi se včasih izgovarjajo, češ, to je tako malo denarja, da ga sploh ni treba plačati. V resnici 300 evrov veliko pomeni. Socialni problem smo predvsem zato, ker se naše delo ne plačuje. Če so za svoje delo plačani vsi, bi morali biti tudi umetniki, ki razstave v javnem zavodu in torej v javnem interesu izvedemo. Se pa strinjam, da bi morale biti razstavnine občutno višje.

V sedanji gospodarski krizi, ki spreminja vrednote v družbi, se umetnost in kultura omenjata kot priložnost. Kakšen je bil – glede na to – odziv ministrstva na vaš predlog?

Načeloma se mi zdi odnos ministrstva slab. Še vedno se delo umetnikov razume kot nekaj samoumevnega in zdi se, da včasih sploh ni jasno ne direktorjem javnih zavodov ne predstavnikom na ministrstvu, zakaj je treba umetnike plačevati. Kultura je platforma krojenja kritičnega mnenja in znanja. Zato je za družbo pomembna in bi jo morali podpirati, to je v javnem interesu. Pobudo smo dali že decembra. Na januarskem srečanju so obljubili, da se bomo srečali še februarja, ko bi direktorat za ustvarjalnost in direktorat za kulturno dediščino o razstavninah predstavila usklajeno stališče. Glede na to, da obljubljene seje ni bilo in da ni bilo nobenih drugih obvestil, nisem ravno optimistična.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.