Urša Marn

19. 4. 2013  |  Mladina 16  |  Ekonomija

Samo brez panike

Na Slovenijo prežijo morski psi, finančni špekulanti, ki v nas vidijo priložnost za dober zaslužek. Iz njihovega primeža se rešimo samo tako, da ohranimo mirno kri. Vlada ne sme nasesti provokacijam tistih, ki računajo, da bodo ob reševanju slovenskega gospodarstva obogateli.

Alenka Bratušek bi v spopadu na mednarodnem parketu potrebovala nekoliko boljši PR

Alenka Bratušek bi v spopadu na mednarodnem parketu potrebovala nekoliko boljši PR
© Borut Krajnc

Dokazano je, da naša pričakovanja vplivajo na izide v prihodnosti. Psihologi temu pojavu rečejo samouresničujoča prerokba. Ugotovili so, denimo, da se intelektualne sposobnosti učencev povišajo, če tako pričakuje njihov učitelj. Ta pojav je opaziti tudi v ekonomiji. Če se nenehno govori, da gre državi slabo, da ni zaupanja vredna naložba, da ni sposobna odplačevati svojih dolgov in bo vsak hip potrebovala tujo finančno pomoč, ker bo sicer bankrotirala, se ustvarijo idealne razmere za uresničitev najslabšega možnega scenarija.

Ne bodimo naivni: kar se v zadnjih tednih dogaja Sloveniji, je orkestriran napad mednarodnih finančnih špekulantov, to je skladov, investicijskih bank in drugih finančnih institucij, ki v nas vidijo priložnost za dober zaslužek. Podobno kot morski psi prežijo na plen ter s trači, polovičnimi informacijami, podkupljenimi mediji in PR-triki povzročajo dvig obresti na zadolževanje države, s čimer si pripravljajo teren za bodoči zaslužek. Najslabše, kar lahko stori žrtev takšnega napada, je, da še sama zganja paniko.

A žal se dogaja prav to: mediji, tako tuji kot domači, in celo nekateri ekonomisti na vso moč zganjajo paniko, kar le še povečuje nervozo in vlado sili v neracionalne poteze. Zdi se, da nekateri domači ’strokovnjaki’ prav hlepijo po tem, da se Slovenija zlomi in zaprosi za pomoč. Drastičen porast zahtevane donosnosti na slovenske državne obveznice, do katerega je prišlo v zadnjih tednih, nima nobene stvarne osnove, je jasen ekonomist dr. Ivan Ribnikar. »Je posledica govoric, ki so jih sprožile neumne izjave, zrele za sodni pregon vlade, na primer izjave zelo pametnega in učenega bivšega finančnega ministra.« Da so razlogi za dvig zahtevane donosnosti izključno špekulativne narave, je prepričan tudi ekonomist dr. Bogomir Kovač. »Gre za rezultat zlasti izjemno neodgovornih izjav domačih politikov v preteklosti, od Janše do bivšega finančnega ministra Šušteršiča, komunikacijskih nespretnosti nove vlade, predvsem pa vrste negotovosti, ki jo je sprožila ciprska kriza in potem ponovno preverjanje držav, kjer je bančna kriza v ospredju in sem spada tudi Slovenija.« Finančnih trgov torej ni treba pomirjati, pomiriti moramo predvsem sami sebe. Da se s strašenjem javnosti pretirava, nenazadnje dokazuje uspešno izvedena avkcija zakladnih menic, s katero je vlada pretežno prek domačih bank NLB, NKMB in Banke Celje v minulem tednu zbrala 1,1 milijarde evrov. Posledično se je ta uspešna avkcija, pri kateri je vlada prodala večjo količino menic od prvotno pričakovane, odrazila tudi v znižanju zahtevane donosnosti na dolgoročne slovenske državne obveznice. Tako se je zahtevani donos na obveznico, ki jo je Janševa vlada izdala oktobra lani v ZDA, sredi minulega tedna znižal iz 6,248 na 5,892 oziroma za 0,35 odstotka.

Makroekonomska slika Slovenije sicer ni bleščeča, ni pa brezupna. Po nekaterih kazalcih je celo boljša od makroekonomske slike tistih evropskih držav, ki se nikoli ne izpostavljajo kot problematične.

Bodimo povsem jasni: Slovenija ni nikakršno žarišče finančnega tveganja. »Aktiva bank v območju evra je konec februarja letos znašala 33 tisoč milijard evrov, aktiva slovenskih bank, vključno s tujimi bankami pri nas, pa 50,7 milijarde evrov. Gre torej za poldrugo tisočinko aktive bank evroobmočja. Ne vem, kako naj bo to žarišče finančnega tveganja,« pravi ekonomist dr. Jože Mencinger. Slovenski bančni sistem je bistveno manjši od ciprskega. Pravzaprav je tako drobcen, da bi ga Evropska unija zlahka rešila, če bi se to izkazalo za potrebno. Zakaj smo potem prišli na naslovnice najpomembnejših tujih finančnih medijev kot nov evropski bolnik pred poslednjim izdihljajem? »Zato, ker o Grčiji in Cipru ni več kaj pisati. Prvo so s ’pomočjo’ uničili v štirih letih, za Ciper bodo zadoščali štirje meseci,« pravi Mencinger. Po njegovem bi morala vlada Alenke Bratušek ustvarjanje panike ignorirati, kar pa je težko, »saj je ustvarjanje panike namerno«.

Donosnost na državne obveznice je odvisna od treh dejavnikov: temeljev ekonomije (gospodarska rast, plačilna bilanca, javni dolg in fiskalni saldo, mednarodni neto investicijski položaj in podobno), tekoče ekonomske politike in političnih špekulacij. V Sloveniji ni prišlo do nobenih neposrednih sprememb v prvih dveh dejavnikih, pravi ekonomist dr. Mitja Gaspari. Za poslabšanje je torej bistveni tretji dejavnik – politična špekulacija. »Slabo vodena politika EU, na primer Ciper, povzroča zastrupljanje finančnih trgov in poizkuse zaslužiti ekstremne kratkoročne dobičke z napadi na posamezne majhne ekonomije brez lastne valute,« opozarja Gaspari.

Slovenija je na trgu državnih obveznic marginalna udeleženka, zato že nekaj majhnih transakcij lahko močno spremeni donosnost na njene papirje. Ker je trgovanja malo in so izpostavljenosti trgovcev z našimi državnimi papirji zanemarljive glede na skupno izpostavljenost, so kratkoročna nihanja v donosnostih oziroma cenah teh papirjev lahko zelo velika brez objektivnega razloga. »Če pa je v ozadju še špekulacija, da se kupuje, ko gre cena navzdol (donosnost navzgor), in prodaja, ko gre cena navzgor (donosnost navzdol), je samo vprašanje časa, kdaj se sproži mehanizem nakupov. Orkestrirane slabe informacije o državi so sprožilec za ta proces in hiter zaslužek, saj se najprej destabilizirajo zatečeni imetniki teh papirjev, da začno prodajati, ali pa se umetno zaustavi trgovanje s temi papirji, kar pospeši negotovost in padec cene teh papirjev, četudi se država ne pojavi na trgu z dodatno ponudbo svojih dolgoročnih papirjev,« razlaga Gaspari.

Gre za poizkuse zaslužiti ekstremne kratkoročne dobičke z napadi na posamezne majhne ekonomije brez lastne valute, meni ekonomist Mitja Gaspari.

Mencinger in Gaspari dopuščata celo možnost, da je drastičen skok zahtevane donosnosti na naše državne obveznice v zadnjem času tudi posledica razočaranja tujih investitorjev nad spoznanjem, da nova vlada ne namerava množično in na vrat na nos razprodati državnega premoženja. »Kar nekaj znamenj je, da so tuji investitorji računali na razprodajo,« pravi Mencinger, »spomnite se samo nedavne ocene ene od bonitetnih agencij, ki je znižala rating Telekoma, ker naj bi imel depozite v slovenskih bankah. Znižanje ocen pomeni znižanje cene in poceni nakup. Komu je to v korist, je jasno.« Medtem ko Ribnikar pravi, da privatizacija z rastjo zahtevane donosnosti nima nobene zveze. »Vsaj jaz je ne vidim. Ko celo vlada govori o bankrotu države, ne vem, zakaj ji kljub podatkom, ki govorijo drugače, ne bi verjeli. Poleg tega investitorji raje kupujejo poceni ali podcenjene državne vrednostne papirje.«

Je Slovenija res takšna bolnica, kot jo v zadnjih tednih prikazujejo tuji mediji? Makroekonomska slika Slovenije sicer ni bleščeča, ni pa katastrofalna, kaj šele brezupna. Po nekaterih kazalcih je celo boljša od makroekonomske slike tistih evropskih držav, ki se nikoli ne izpostavljajo kot problematične. Znašli smo se v absurdni situaciji. Ugledni nemški ekonomist Thomas Mayer nas v svoji analizi uvršča med eno najbolj stabilnih evropskih držav, evropski komisar za denarne in gospodarske zadeve Olli Rehn pa pravi, da smo z vidika neravnovesij med najbolj kritičnimi državami EU. Tako diametralno nasprotne ocene o stanju pri nas še povečujejo histerijo. Komu verjeti? Ekonomist dr. Maks Tajnikar meni, da bi morali poslanci v evropskem parlamentu vprašati Rehna, ali je čisto zdrav, kajti »Slovenija ima že dve leti presežek v plačilni bilanci. Zrcalna slika tega dejstva je, da se vsi trije sektorji slovenskega gospodarstva – prebivalstvo, država in podjetja – od leta 2009 praktično skoraj ne zadolžujejo. Znotraj države prihranki presegajo investicije.« Poleg tega: večji primanjkljaj države ima glede na BDP v evroobmočju le šest držav. Zadolženost državnega proračuna je ob koncu lanskega leta znašala 54 odstotkov BDP-ja, povprečje evroobmočja pa je 93 odstotkov BDP-ja! »Slovenska država in banke za refinanciranje in novo zadolževanje potrebujejo okoli štiri milijarde evrov. Če bi bili glede na velikost BDP-ja na istem kot Ciper, bi po konservativnih ocenah potrebovali več kot štirideset milijard evrov. Le nekaj držav v evroobmočju je s tega vidika bolj stabilnih,« poudarja Tajnikar.

»Osnovni problem, ki ga ima Slovenija, je pomanjkanje povpraševanja, tega pa z varčevanjem v EU in doma le še zmanjšujemo. Zato se je trend rasti BDP-ja lani spet obrnil navzdol z dvoodstotnim krčenjem. To zmanjšuje zaposlenost, povečuje brezposelnost, količino slabih kreditov gospodarstvu in splošno nelikvidnost,« pravi Mencinger. »Dobra stran so velik izvoz z 12 tisoč evri na prebivalca, podpovprečna stopnja brezposelnosti, presežek na tekočem računu, zmanjševanje zadolženosti zasebnega sektorja v tujini, majhna zadolženost prebivalstva, skromen bančni sektor in majhen javni dolg.« Skratka, med rastjo zahtevane donosnosti na slovenske državne obveznice in dejanskim stanjem v našem gospodarstvu ni nikakršne povezave.

Kakšna neravnotežja ima torej v mislih Olli Rehn? »Rehn je tipičen evropski birokrat, ki se je na pamet naučil nekaj splošnih fraz, ki so mu jih sestavili, za kaj gre, pa sploh ne ve. Evropska komisija se še zdaj ne zaveda, da je eden od krivcev za sedanjo krizo in da je s svojimi strategijami uničila evropsko industrijo. Krizo obravnava kot potres, ’zdravi’ pa jo, kot so v srednjem veku zdravili večino bolezni – s puščanjem krvi.« Lahko se seveda podredimo evropski varčevalni doktrini in tudi vse razprodamo. Toda kam nas bo to pripeljalo? »Ko nas bo ’pomoč’ pripeljala v položaj Grčije in bomo vse razprodali, bomo spet dobili visoke bonitetne ocene. Estonija jih dobiva kar naprej, vse je razprodala, ima majhen javni sektor, uravnotežen proračun, zanemarljiv javni dolg, poceni ’delovno silo’, veliko razslojenost in revščino, zapustila pa jo je že desetina prebivalstva.« Po podatkih estonske centralne banke je v lanskem letu več Estoncev dobilo službo v tujini kot pa se jih je zaposlilo doma, torej znotraj nacionalnih meja.

Janez Janša in Janez Šušteršič sta skoraj tekmovala, kdo bo stanje slovenskih financ prikazal bolj negativno

Janez Janša in Janez Šušteršič sta skoraj tekmovala, kdo bo stanje slovenskih financ prikazal bolj negativno
© Borut Krajnc

Kar pri Sloveniji štrli ven, je velika bančna luknja, ki je povezana z visoko zadolženostjo podjetij. Ko gre za kapitalsko podhranjena podjetja s perspektivo, je nujno, da se jim pomaga prebroditi krizo. Mencinger je za radikalen pristop: za zamrznitev odplačevanja glavnic. Seveda tega ne bi naredili kar povprek, bi pa lahko Banka Slovenije dala vsem bankam, država pa svojim bankam nasvet, da podjetij, ki so sposobna odplačevati obresti, ne spravljajo v stečaj in odložijo plačevanje glavnice za daljše obdobje, ne pa kot to počno sedaj, zgolj za mesec ali nekaj mesecev. »Zdaj je namreč tako, da se veliko direktorjev ukvarja le z izpolnjevanjem nesmiselnih obrazcev, namesto z iskanjem poslov. S tem si banke ne bi poslabšale položaja, saj tega denarja ob stečaju tako ali tako ne bi dobile. Velikost slabih kreditov bi se zmanjšala, kar bi vplivalo tudi na zahteve po dokapitalizaciji.« Če se bo ekonomija še naprej krčila, če ne bo rasti, se bo stanje v slovenskem bančnem sistemu samo še poslabševalo.

Kako poplačati dolgove?

»Dejstvo je, da mora Slovenija letos refinancirati za tri milijarde evrov obveznosti za tekoče potrebe, pri čemer v to ni všteta sanacija bank, kar pomeni prepričati kupce svojih obveznic, da je njihova naložba varna. Ko svetovni mediji vedno večkrat uvrstijo Slovenijo v grško-ciprsko rubriko, je potrebna zelo prepričljiva argumentacija o nasprotnem,« pravi ekonomist dr. Davorin Kračun.

Problem je, da kot država potrošimo precej več, kot poberemo z davki. Naš primarni javnofinančni primanjkljaj, to je razlika med davki, ki jih država pobere od podjetij in prebivalstva, ter na drugi strani izdatki za šolstvo, socialo, zdravstvo, kulturo, vojsko in tako naprej, brez obresti na odplačilo dolgov, je lani znašal pol milijarde evrov. To je sicer pol manj, kot je znašal leto prej, še vedno pa trošimo več, kot ustvarimo. Če uporabimo podjetniški žargon, bi lahko rekli, da država že vse od izbruha krize ustvarja občutno izgubo iz poslovanja. Negativni denarni tok pa ji otežuje odplačilo nakopičenega dolga. Država ima lahko nizko raven dolga, toda če iz leta v leto porabi več, kot ustvari, ne more refinancirati najetih kreditov.

Da bi država ustvarjala dobiček iz poslovanja, mora povečati javnofinančne prilive in znižati odlive. »Dovolj zreli moramo biti, da se zavemo, da določene stvari, za financiranje katerih smo se odločili v zadnjih desetletjih od samostojnosti, morda niso nujne in da si jih zdaj vsaj začasno ne moremo privoščiti,« pravi ekonomist dr. Peter Groznik. To pa nikakor ne pomeni varčevanja kar počez. »Določiti moramo prioritete. Verjetno v slovenski družbi obstaja konsenz, da si želimo vrhunsko zdravstvo in šolstvo. Če je tako, potem tu ne smemo rezati. Lahko pa veliko privarčujemo na drugih področjih, denimo pri nabavi orožja.« Ni smiselno, da bi sredi najhujše recesije varčevali s krčenjem denarnih nadomestil za brezposelnost in pri drugih socialnih izdatkih – to nam namreč svetuje OECD –, hkrati pa bi še naprej mirne duše nabavljali orožje. Sloveniji prej grozi lakota zaradi množičnega propadanja podjetij kot pa vojna. »Zanimivo je, da nihče ne omenja kmetijstva. Poglejte Dolenjsko – vse je pokošeno, povsod so ograje. Zakaj neki kmet potrebuje subvencijo, da pokosi travnik? Za okolje bi bilo tako ali tako boljše, če bi rasel gozd, ne pa da se vse požaga. Skratka, tudi pri kmetijstvu je mogoče veliko privarčevati.« Tak način varčevanja se zdi Grozniku izvedbeno realnejši od denimo vsesplošnega rezanje plač v javnem sektorju, ki bi se mu javnost tako ali tako uprla, vlada pa bi na koncu popustila in ne naredila nič.

Poleg tega se rezanje dohodkov lahko izkaže za dvorezen meč. Ta teden je višje delovno in socialno sodišče razsodilo, da je vlada kršila kolektivno pogodbo, ker lani šolnikom ni v celoti izplačala regresa za letni dopust, in ji naložilo, da mora razliko do polnega regresa plačati v 30 dneh. Varčevanje Janševe vlade se je v tem primeru izkazalo za povsem neučinkovito. Predvsem pa, pravi Groznik, bi lahko največ storili z ustvarjanjem bolj prijaznega in manj zbirokratiziranega poslovnega okolja ter z agresivnim odpravljanjem različnih malih zakonsko zaščitenih monopolov, s katerimi je Slovenija prepredena. Podjetniško okolje bi lahko poenostavili že s tem, da za ustanovitev podjetja ne bi bilo treba imeti 7500 evrov začetnega kapitala, ampak recimo samo sto evrov, celoten postopek ustanovitve pa ne bi smel trajati več kot dva tedna. »To bi slovenski družbi omogočilo, da zadiha.«

Vzporedno z rezanjem izdatkov bi morali več narediti tudi na strani prihodkov. Ena od možnosti je dvig višje stopnje DDV-ja za dve odstotni točki, kar bi v državno blagajno prineslo vsaj sto milijonov evrov. S to potezo ne bi prizadeli izvoznikov, vprašanje pa je, kako bi dvig DDV-ja vplival na potrošnjo. Nekaj dodatnega denarja bi v proračun prineslo tudi učinkovitejše pobiranje davkov – razkritje davčnih dolžnikov ne sme biti namenjeno zgolj naslajanju javnosti, pač pa spodbuda državi, da začne učinkovitejšo izterjavo. Lahko bi uvedli davčne blagajne, ki bi gostincem preprečevale utajo davkov. O tem se pri nas govori že leta, ne naredi pa se nič. Na Hrvaškem so davčne blagajne uvedli januarja letos, gostinci pa so že februarja prijavili za dobrih 36 odstotkov več prometa kot februarja lani! Sicer pa hrvaško finančno ministrstvo pričakuje, da bodo z boljšim nadzorom gotovinskega plačevanja do konca leta 2015 v proračun dobili dodatnih 2,5 milijarde kun (377 milijonov evrov).

Vlada mora ustvarjanje panike ignorirati, kar pa je težko, saj je ustvarjanje panike namerno, pravi ekonomist Jože Mencinger.

Najslabše je, da bi zaradi panike začeli množično razprodajati državna podjetja, sploh takšna, ki ustvarjajo dobiček iz poslovanja. Država namreč z njimi lahko v nekaj letih zasluži toliko, kot bi danes dobila z njihovo odprodajo. Če bo stiska nemogoča, če se ne bomo mogli zadolžiti na mednarodnih finančnih trgih po razmeroma ugodni ceni, potem se je še vedno pametneje po pomoč obrniti k EU. Ena od možnosti je instrument OMT (Outright Monetary Transaction), pri katerem gre za to, da bi Evropska centralna banka odkupovala naše državne obveznice ter tako skušala znižati zahtevano donosnost. Ta instrument za zdaj še ni bil uradno uporabljen, predvsem zaradi nasprotovanja nemške centralne banke, ki v tem instrumentu vidi nevarnost moralnega hazarda, pa čeprav bi bila ta pomoč pogojevana z ostrimi varčevalnimi ukrepi.

Druga možnost je instrument ELA (Emergency Liquidity Assistance), ki ga po statutu ECB lahko uporabijo centralne banke držav članic v izjemni situaciji za financiranje začasno nelikvidnih domačih nevladnih institucij, na primer bank. »To se je dogajalo v Nemčiji leta 2008, pa tudi na Irskem, v Grčiji in na Cipru. Če finančni trgi neupravičeno napadejo državo, je takšna reakcija domačih centralnih bank začasno upravičena in celo nujna glede na počasnost reakcij drugih evroinstitucij,« meni Gaspari.

Slovenija je v recesiji zaradi lastnih napak in hkrati zaradi narave delovanja evroobmočja, ki s svojimi potezami v nervozo spravlja finančne trge, pravi Gaspari. »Znašla se je v položaju, kot da bi bila prezadolžena država, ki mora zmanjšati domače trošenje in normalizirati plačilno bilanco, da bo lahko brez pomoči odplačevala svoje prevelike dolgove tujini. Bolj ko se trudi zadostiti drugi, umetni zahtevi, težje bo dosegla izhod iz recesije s fiskalno konsolidacijo in brez normalnega delovanja finančnih trgov, tj. brez možnosti normalnega poplačila zapadlih obveznosti predvsem bank.« Ne zdi se mu normalno, da mora v takšnih razmerah gospodarstvo celotno breme izhoda iz recesije in refinanciranja zapadlih obveznosti financirati iz lastnega narodnega dohodka, torej z ogromnim plačilnobilančnim presežkom, kajti »takšen koncept je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja pomenil izgubljeno desetletje za večino južnoameriških gospodarstev«.

Vprašajmo se, kaj je v zadnjem času bolj škodilo ugledu naše države: izbira salonarjev, prekratko krilo in povprečna angleščina Alenke Bratušek ali to, da so mediji in ekonomski ’strokovnjaki’ njen nastop za ameriško CNN, s katerim je skušala pomiriti finančne trge, raztrgali na prafaktorje in ga označili za blamažo. Seveda, Bratuškova bi se lahko odrezala tudi boljše, lahko bi povedala kaj več kot samo to, da ne potrebujemo tuje pomoči in da se lahko rešimo sami. Lahko bi naštela dva ali tri konkretne ukrepe, ki jih namerava izpeljati vlada. »Bilo bi dobro, če bi si vlada čim hitreje omislila kredibilno PR-službo, ki bi delovala kot dobro utečen stroj. Trojica Bratušek-Čufer-Stepišnik za zdaj tej nalogi ni kos,« pravi Kovač. »Teorija učinkovitih trgov govori, da so cene na trgih kapitala sestavljene iz informacij, vse novice se takoj vgrajujejo v cene, vsaka cena obveznic že vsebuje vse razpoložljive informacije. Obvladovanje informacij je torej temeljni posel, ki ga morajo obvladati politiki, ki so nosilci ekonomskih politik,« opozarja Kovač.

Pa vendarle, kaj pa, če sploh ne gre za to, da finančni trgi ne verjamejo Bratuškovi? »Morda pa ji verjamejo še preveč in jih skrbi, da bi se Slovenija izvlekla brez njihove ’pomoči’ in razprodaj, saj je oboje v njihovem interesu,« razmišlja Mencinger. Ne pozabimo: evropska strategija izhoda iz krize varuje interese upnikov, večji del bremena pa prelaga na davkoplačevalce. Takšno reševanje krize ni le socialno krivično, ampak je tudi ekonomsko neučinkovito, saj recesijo samo še poglablja. S pomenom nastopa Bratuškove na CNN ne gre pretiravati, ne v eno ne v drugo smer, pravi Mencinger, kajti »CNN še verodostojen ni, kar poglejte, kako so o Sloveniji poročali teden prej. Govorili so, da ima drugi največji bančni sektor, pod sliko pa je Slovenijo nadomeščala Slovakia.«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.