Heni Erceg

Heni Erceg

17. 5. 2013  |  Mladina 20  |  Hrvaška

Tovariši in botri

Hrvaški predsednik Josipović je postal glavni kadrovik Hrvaške televizije

Vražji lisjak je tale hrvaški predsednik, kako bi mu sicer uspelo komaj omembe vredna predsedniška pooblastila pregnesti v neverjetno politično moč. Najprej je postal urednik v senci v največji medijski hiši Europapress Holding. Njene izdaje mu zvesto služijo pri obračunavanju z vlado Zorana Milanovića, pa tudi pri loščenju življenjepisa, v katerem ne manjka niti precej kompromitirajočih afer. O njih so se seveda drznili pisati le maloštevilni časopisi, s čimer je ta incestuozna politično-medijska zveza že davno prestopila meje celo najprimitivnejšega okusa. Seveda je predsednik hitro ugotovil, da v njegovem medijskem portfelju manjka najpomembnejše, Hrvaška televizija, zato je pred kratkim na položaj direktorja te javne ustanove ustoličil svojega varovanca Gorana Radmana in s tem je bila pot do retuširane Josipovićeve slike na malem zaslonu na široko odprta.

Radman, sicer star partijski aparatčik, je enkrat – bilo je davnega leta 1987 – že sedel na direktorskem stolčku tedanje Televizije Zagreb, saj je takrat veljal za preverjeno poslušno kadrovsko pridobitev Zveze komunistov. O televiziji in novinarstvu seveda ni imel pojma, izjemno dobro pa se je spoznal na mehanizme partijskega nepotizma, ki človeku zajamčeno pomagajo ostati na položaju. Zato je poleg drugih svojih ljudi za šefa televizijskega centra v Splitu postavil svojo poročno pričo, človeka, katerega sestra je bila poleg tega poročena z njegovim bratom. To je bil Željko Rogošić, ki je do tedaj – tudi on je bil seveda partijski kader – životaril v nečem, čemur se je reklo Center za idejno-teoretsko delo Zveze komunistov Hrvaške.

Tudi on seveda ni imel pojma o televizijskem novinarstvu, to vem iz prve roke, saj sem bila takrat reporterka televizijskega centra v Splitu, zato je – ambiciozen in brezobziren, kot je bil – pri utrjevanju te svoje dozdevne kariere uporabljal večinoma nedovoljena sredstva. Recimo prispevek o narkomaniji v Splitu, ki ga je zmonitral iz zanimivih posnetkov amaterskega snemalca, jih predstavil kot svoje in za ta ponaredek dobil novinarsko nagrado.

Potem je v devetdesetih letih stari režim vzel vrag, nova oblast pa se je zavarovala z mrežo svojih kadrov in televizijska kariera botrov Radmana in Rogošića se je končala. Dvajset let pozneje pa, kot bi se znašli v kakem mračnjaškem časovnem stroju, sta se spet pojavila, prvi je postal direktor javne televizije in te dni je na položaj glavnega programskega urednika kljub odločnemu nasprotovanju večine novinarjev HTV imenoval svojo poročno pričo, že omenjenega Rogošića. Mogočni par – opogumljen s tem, da v naših krajih vzpon po karierni lestvi zagotavljata prav amaterizem in politična hinavščina – se je, ko se je prvič pojavil skupaj, cinično norčeval iz kritikov družinskih vezi, ki ga povezujejo. Na opozorila društva novinarjev, češ da je takšen nepotizem nedopusten, pa šef države, glavni kadrovik Hrvaške televizije, odgovarja, da na poklicni poti človeka ne bi smelo ovirati nikakršno botrstvo, seveda če gre za »profesionalno in moralno osebo«.

Toda ali gre res za profesionalnost in moralo ali pa morda za znano prilagodljivost predsednikovih vrednostnih meril? Na podlagi pričevanj številnih nekdanjih urednikov različnih medijev se je izkazalo, da je Rogošić v celoti ponaredil življenjepis, saj je v njem lažno navedel, da je bil več let urednik ne le na televiziji, ampak tudi pri vseh pomembnih časopisih. Tako je seveda hotel zbrati pet let uredniškega staža, kolikor jih je zahteval razpis za programskega šefa Hrvaške televizije, za kar je njegov boter, direktor HTV, brez dvoma vedel. V glavnem, izbruhnil je škandal, o njem zgovorno molči samo Jutarnji list, naklonjen predsedniku države, ta pa za zdaj ostaja nem kot riba in nič več ne govori o moralnosti in profesionalnosti, čeprav so v njegovem kabinetu zagotovo blagoslovili Rogošićevo imenovanje za glavnega urednika HTV.

Gre za človeka, o čigar »profesionalnosti« in »morali« priča kopica propagandnih, verjetno dobro plačanih člankov o »poslovnih uspehih« različnih kriminalcev, ni pa se branil niti naročenega brezobzirnega blatenja različnih ljudi ali sodelavcev v svojih besedilih za najrazličnejša mafijsko-policijska glasila. Toda kako bi bil lahko katerikoli življenjepis, ki naredi vtis, brez trohice nepogrešljivega domoljubja? S tem namenom se je Rogošić lažno predstavil tudi kot pisec »posebej pozornost zbujajočih obsežnih medvojnih reportaž iz zasedenega Kijeva«, čeprav ga leta 1991, med vojno, v tem mestu zagotovo ni bilo. Vso vojno je preždel v splitskem uredništvu, prva sramotna propagandna poročila – ki so bila res napisana profesionalno, po nareku Službe za informiranje Hrvaške vojske ali zakotnih hercegovskih tajnih služb – pa je napisal šele, ko se je začel hrvaški napad na Bosno in Hercegovino. Poleg vsega trdi še, da je bil »pri Dubrovniku prvič ranjen«, s čimer namiguje, da je bil ranjen kdo ve kolikokrat, in tako naprej ... same lažne lovske zgodbe za pijano druščino iz politično vplivne televizijske krčme.

Seveda je jasno, da bi bilo edino prav, če bi se botra, torej direktor HTV in glavni programski urednik, nemudoma umaknila s položajev, kajti celo v skorumpirani Hrvaški sta tako mejen primer kadrovanja in tako očitna zveza med državnim političnim vrhom in vrhom najmočnejšega medija v državi nenavadna. Ker pa je imel pri tem rodbinskem politično-medijskem škandalu očitno odločilno vlogo prav predsednik republike, je to dokaz, da riba resnično vedno smrdi pri glavi.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.