MLADINA Trgovina

Marjan Horvat  |  foto: Borut Peterlin

24. 5. 2013  |  Mladina 21  |  Družba  |  Intervju

Ne zanima nas, kdo je na oblasti, zanima nas predvsem, ali se imamo mi kot državljani te države v njej dobro ali ne.

Filip Dobranić: »Smo ojačevalec glasu za spremembe.«

spletni aktivist

Filip Dobranić, štiriindvajsetletni študent sociologije kulture in filozofije na ljubljanski FF, dvakratni srednješolski svetovni prvak v debatiranju, pa tudi heker in glasbenik, je lani, ko so bile ljudske vstaje na vrhuncu, s prijatelji ustanovil spletno platformo Danes je nov dan. Z njo so želeli, kot pravi Dobranić, »ojačati« uporniške glasove prebivalcev in jih povabiti k razpravi na temelju šestih pravic, na podlagi katerih bi se po njihovem mnenju morala razvijati slovenska družba: pravice do dobrega življenja in solidarne družbe, pravice do skupnega, pravice do dobre politične oblasti, pravice (do) narave, pravice do človeku prijazne ekonomije in pravice do vključenosti.

Kako pravzaprav deluje vaša platforma?

Deluje na treh ravneh. Prvi steber je sama platforma, ki vključuje šest pravic, na njihovi podlagi pa uporabniki predlagajo, kako izboljšati slovensko družbo. O teh predlogih nato uporabniki razpravljajo in glasujejo za ali proti določenemu argumentu. Sočasno, kar je druga raven, se lahko oblikujejo delovne skupine, v katerih še bolj poglobljeno predebatirajo argumente, tretja raven pa so dokumenti, ki jih uporabniki lahko naložijo na spletni portal. Toda jedro našega portala so razprave o argumentih, ki zadevajo šest pravic.

Kaj se zgodi s predlogom, ko pridobi dovolj glasov?

Organiziramo dogodke. Za zdaj sta bila dva, oba v ZRC SAZU. K takšni razpravi povabimo štiri strokovnjake, vsak izmed njih pa ima na voljo deset minut za predstavitev svojega pogleda na obravnavano problematiko, nato pa sledi razprava. Vse skupaj traja uro in pol, potem pa se delovne skupine še podrobneje posvetijo problematiki. Tako so že nastali manjši projekti.

Kateri so najzanimivejši predlogi, ki so že zagledali luč sveta v obliki projektov?

Predebatirali in oživili smo dva takšna predloga. Prvi zadeva pravico do skupnega, ki smo jo definirali kot pravico, da ne dovolimo privatizacije in uničevanja naravnih virov in javnih prostorov. Ta predlog je torej nasprotoval privatizaciji naravnih virov, predvsem vode, ki je bila takrat na udaru zaradi direktive Evropske unije. Organizirali smo tudi protest in ulično akcijo lepljenja plakatov proti privatizaciji vode. Drug takšen predlog je povezan z zaprtjem študentskega kluba K4, kar smo potem razširili na problem študentskega organiziranja. Zdaj pripravljamo navodila za izvajanje pritiska na ŠOS in ŠOU, ki so v resnici opozorila o tem, kako nadzorovati njihovo delovanje in poslovanje, kar je sicer že urejeno v aktih študentske organizacije. Radi bi, da bi si lahko vsak študent s spleta snel brošurico, iz katere bo razvidno, kako izvajati pritisk na študentski ustanovi.

Vaša platforma in vaših šest pravic sta v sozvočju z vsebino zahtev tudi drugih vstajniških skupin. Zakaj se ne povežete z mrežo za neposredno demokracijo in nastajajočo stranko Solidarnost?

Vsebina naše platforme, vsi podatki in vsi predlogi so – kot smo zapisali na dnu strani o uredniški politiki – skupna last vseh. Gre namreč za vsebine, ki jih ustvarjajo državljani. Lahko jih uporablja kdorkoli, tudi politične stranke, če hočejo. Pred kratkim sem poslal celotno bazo podatkov skupini, ki se ukvarja s projektom neodvisnih poslancev, poslancev torej, ki niso strankarski vojščaki. Sicer pa je naša platforma zamišljena kot »ojačevalec« za državljane, organizacije in marginalizirane skupine. Nismo medij, v katerem bi poročali o dogodkih, ampak smo ojačevalec glasu, ki lahko prispeva k akciji. Gibanje za osvoboditev K4 nima nobene zveze z našo platformo. Poslali so nam svoje zahteve in objavili smo jih. Tako delujemo. Res pa je, da se vse vstajniške frakcije vse bolj povezujejo med sabo. Na vstajniških skupščinah sodelujejo pripadniki različnih skupin. V delovanju pa se vsaka izmed teh skupin osredotoča na nekatere specifične naloge. Mi počnemo to, kar pač počnemo, skupina vseslovenska vstaja pa poziva ljudi na ulico. Ker oni to znajo bolje narediti, tega ni treba delati nam.

Kako bi kot dvakratni svetovni prvak v debatiranju ocenili raven razprave, ki so jo začela vstajniška gibanja na ulici in na spletu?

Težko mi je soditi o tem, ker vsega, kar objavljajo skupine na spletnih straneh, nisem prebral. Poleg tega na spletu ni skupnega mesta, kjer bi se ljudje pogovarjali o isti temi. Mislim, da na Facebooku ni mogoče pričakovati visoke ravni argumentacije, ker to enostavno ni orodje za takšno razpravo. To je morda bolj mesto za čustvene izlive, za jezo in bes, mesto, kjer se lahko ljudje malo razburijo. Je že dobro, da obstaja. Opažam pa, kar me bolj skrbi, da na spletu, kjer naj bi bili resni članki, včasih ni resne razprave. Tega je sicer vse manj, in mirne duše lahko rečem, da je napredek vendarle opazen. Vsebina spet pridobiva težo. Tudi odzivnost je neprimerno večja, kot je denimo pri spletnih straneh, kjer tržijo svoje produkte. Zdi se mi, da so ljudje razprave pograbili kot del svoje kulture. Gre za generacijsko stvar, saj protesti in razprave vznemirjajo bolj kot kokakola.

V kakšno smer družbenega razvoja pravzaprav vodi ta vaš novi dan?

Ne vem, kakšen bo ta novi svet. Verjamem pa, da je teh šest pravic, ki smo jih napisali, med seboj predebatirali, v razpravi so sodelovali tudi drugi, osnova za resen razmislek, kakšno družbo si želimo. Zdaj je čas, da se razprava nadaljuje. Edini način, da stvari izboljšamo, je, pa naj se sliši še tako idealistično, da ljudje povedo, kaj hočejo. Šele potem lahko opravimo meritev o strinjanju in nestrinjanju. Ljudem je treba pokazati doseženo stopnjo družbenega konsenza in na njem graditi. Nihče ne ve, kako si ljudje pravzaprav zamišljajo, da bi morali delovati naša država in družba. Vsi samo nekaj domnevamo. Zato je treba najprej poiskati vsaj minimalne skupne imenovalce in graditi od tod naprej.

Največja pomanjkljivost je, da zdaj uporabniki spleta lahko le razpravljajo o družbenih problemih, ne morejo pa ničesar ukreniti.

Zdaj se je oblast spremenila. Se to odraža tudi na spletu?

Ja in ne. Zdi se mi, da smo po taki spremembi priče učinku, da zato, ker vsi mislimo, da nekaj obstaja, tudi zares obstaja. Vsi mislimo, da je uporniški duh zdaj manj intenziven, ker se je zamenjala vlada. Resnici na ljubo se tudi na naši platformi soočamo z rahlim osipom članstva. Dva ali trije na dan nas zapustijo, kar sicer ni veliko, članov nas je nekaj več kot šeststo, pa vendarle nam je žal za vsakega, ki nas zapusti. Sam sicer sodim, da se to dogaja predvsem zato, ker je portal, kakršen je zdaj, prerasel svoje zmogljivosti in ne zmore več podpirati te skupnosti. Ljudje so izčrpali vsa orodja, treba jim je ponuditi nekaj novega.

Kakšna pa bodo nova orodja?

Imamo kar nekaj idej, ki jih bomo temeljito predebatirali z uporabniki. Ampak načeloma je treba spremeniti oziroma dodati dve stvari. Najprej moramo ljudem ponuditi nekakšen vmesnik, ki jim bo omogočal, korak za korakom, spreminjati stvari. Največja napaka je, da zdaj uporabniki lahko le razpravljajo o družbenih problemih, ne morejo pa ničesar ukreniti. To je treba spremeniti. Zato bi morali portal usmeriti tudi v to, da bi ljudje poleg razmišljanj o predlogih v posamezni tematiki predlagali tudi konkretne poteze o tem, kako se neke stvari lotiti, kje začeti, in nato voditi akcijo, da bi uresničili zrele predloge. Če bi se zavzeli za referendum, bi ljudi – točko po točki – seznanili z načrtom o tem, kako priti do njega, in ti ljudje bi na tej poti lahko dodajali tudi svoje točke. Če bi potrebovali plakat, bi se v akcijo na tej poti takoj vključil grafični oblikovalec. Potemtakem ljudi ne bi več spraševali, ali se strinjajo s predlogi, ampak koliko in kaj so pripravljeni narediti, da bi takšen predlog zaživel v praksi. Evidence teh točk bi zagotovo tudi motivirale ljudi, saj jih ne bi več spraševali za mnenje, ampak bi jim pokazali učinke njihovih dejanj. Vsi namreč govorijo, da ne verjamejo več v politični sistem, da so izgubili upanje, da se lahko karkoli spremeni. Mi pa bi morali na našem portalu, s spremembo, ki jo predvidevamo, oblikovati vsebino in akcije tako, da bo vsakemu jasno, da so spremembe možne.

Kakšne so vaše osebne ambicije s tem portalom?

Portal Danes je nov dan je bil namenoma zastavljen neizmerno idealistično. Vsem, ki aktivno sodelujemo pri njem, je to stranski projekt, saj nihče ni zaposlen pri portalu. Hočemo, da v takšni obliki živi še naprej. Da ostajajo naši ideali nad političnim diskurzom, ki ga imamo v državi. Ne zanima nas, kdo je na oblasti, zanima nas predvsem, ali se imamo mi kot državljani te države v njej dobro ali ne. In če nam ni dobro, kaj lahko storimo, da spremenimo razmere. Šele potem lahko pritiskamo na ljudi, ki nam hočejo vladati. Vsak ima pravico biti, ali pa reči, da je apolitičen. Tudi sam sem bil. Še pred letom sem bil absolutno apolitičen. Spremljal sem dnevnopolitične dogodke, a sem se zavestno odločil, da se s tem sranjem ne bom ukvarjal. Pa sem se vendarle angažiral. Morda bom kmalu, morda že čez leto ali dve, spet v apolitični fazi. Zapustil bom Danes je nov dan in se ukvarjal s stvarmi, ki so mi ljubše. Vsak ima pravico tako ravnati. Nekako pa čutim, da bom kmalu spet želel povedati, kaj mislim. Ogromno ljudi je takšnih in nihče, razen izjem, ne bo žrtvoval celega svojega življenja za politiko. Smo pa pripravljeni pet ali deset minut na dan nameniti razmišljanjem in angažiranju, da bi bila država bolj naša in da bi učinkoviteje, vendar demokratično, delovala. Pri tem nam je internet lahko v zelo veliko pomoč.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.