Vanja Pirc  |  foto: Borut Peterlin

7. 6. 2013  |  Mladina 23  |  Kultura  |  Portret

Klemen Slakonja, televizijski voditelj in igralec

Eno ključnih imen slovenskega televizijskega razvedrila

»Vlada mi razpada, ampak jaz sem vaš predsednik. Čeprav me vsi zapuščate, vztrajam, nisem bednik.« Te besede, odpete v grosupeljskem dialektu, so sredi februarja najprej odmevale iz skeča, pravzaprav spota, v njegovi televizijski oddaji Zadetek v petek na TV3 Medias, nato pa z vso silo še iz računalnikov, s tablic in telefonov. Na pamet so jih znali vsi, stari in mladi, levi in desni. JJ Style je bil glasbeno-satirični hit zime. Posnetek na YouTubu je doslej zabeležil že skoraj 550.000 ogledov.

A le kako ne bi postal uspešnica. Tematika je bila več kot aktualna. Protagonist komada je bil tedanji predsednik vlade, od katerega so protestniki takrat glasno zahtevali, naj že odide s položaja. Poleg tega si je komad melodijo izposodil pri največjem globalnem hitu prejšnjega leta, Gangnam Stylu, in tudi sam je imel dodelano koreografijo, masko in kostume. In predvsem besedilo.

JJ Style je bil v celoti njegovo avtorsko delo. Prvi preblisk je dobil na sprehodu s sinom. Potem je besedilo odpel in v spotu odigral glavno vlogo. In ja, precej časa mu je posvetil. No, obema – komadu in študiranju Janše. Slednji je bil sploh prvi lik, ki ga je kdaj javno imitiral, pred približno desetletjem, na proslavi ob zaključku gimnazije. Čisto prvi lik, ob katerem se mu je zazdelo, da mu imitacije drugih morda ležijo, pa je bil takratni nadškof Rode. Ko je spremljal njegov intervju, ga je tako vznemirila konstantna uporaba besede »ksefonobično«, da jo je izrekel še sam. In jo popolnoma zadel.

Kot imitator je dobil pospešek, ko je začel v domačih Brežicah sodelovati z Radiem Energy. Širšo javnost pa je nase opozoril, ko je zaokrožila pesem Meja/Granica, v kateri je aktualno dogajanje pokomentiral skozi glasove znanih glasbenikov. Potem ga je preizkusil mojster imitacije Sašo Hribar in povabil v svojo oddajo Radio Ga Ga. Ker je takrat vodil tudi televizijsko oddajo Hri-bar, pa je na obetavnega mulca opozoril tudi njenega urednika Bojana Krajnca, in ta mu je prostor za imitacijo pevcev odmeril tudi na javni televiziji. Takrat je imel »le« dvaindvajset let, a že kmalu je priletela ponudba, ki je ni mogel zavrniti: postal je voditelj priljubljene oddaje NLP. Z gledalci se je prek zaslonov družil 55 nedeljskih popoldnevov.

Takrat, ko je šele postajal ljubljenec televizijskega občinstva, so se le redki zavedali, da na akademiji študira igro. A bila je njegova prva izbira. Prvi stik z njo je navezoval že kot fantič v lutkovnem krožku, pozneje pa je raje pripravljal scenarije za razredne proslave, obiskoval pevski zbor in še posebej zagnano snemal filmčke. Ko se je o slednjem razpisal v gimnazijskem spisu, ga je učiteljica povabila v gledališki krožek, pozneje je postal tudi del ekipe satiričnega gledališča Slavka Cerjaka. Kot študent je prvo pravo priložnost dobil v Barčici za punčke v ljubljanski Drami in še danes je del igralskega ansambla osrednjega gledališča v državi.

Čeprav sta mu oba, gledališče in televizija, velik izziv, se dobro zaveda razlik med njima. Ustvarjanje vlog v gledališču je vsakič drugačno, odvisno je od žanrov in vizij režiserjev. Na televiziji pa si je v zadnjih letih izboril takšen status, navsezadnje ima tri viktorje, tako strokovne kot »popularne«, da ima največji vpliv na svoje oddaje kar sam. Poleg tega lahko na televiziji večkrat izkoristi razpon svojih talentov, sploh pevskega, čeprav je imel tega priložnost že pokazati tudi v gledališkem muzikalu Pomladno prebujenje. A nikakor se nima za pevca, čeprav smo lahko zlasti ob njegovem vodenju oddaje Misija Evrovizija slišali pozive, zakaj ga že ne pošljemo na Eurosong, saj prekaša uradne kandidate. Prav tako se nima za stand-up komika. Pravi, da je na televiziji le voditelj. A takšen, ki ne želi samo sedeti pri miru.

Tudi v aktualni oddaji Zadetek v petek skorajda ni sedel. Največ duška si je dal seveda pri imitacijah in tudi najostrejši televizijski kritiki so mu morali priznati, da mnoge njih, denimo imitacije Eroike in Jana Plestenjaka, sploh pa JJ Style, že zdaj veljajo za klasiko slovenskega televizijskega razvedrila.

dMlG9REYnME

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.