Veljko Njegovan

14. 6. 2013  |  Mladina 24  |  Kultura

Kurt Vile: »Ko se kitara in telo zlijeta v eno«

Trenutno najbolj cenjeni kantavtor mlajše generacije

Nekoč je vozil viličarja, danes mu pravijo novi »veliki« ameriški kantavtor

Nekoč je vozil viličarja, danes mu pravijo novi »veliki« ameriški kantavtor
© Matador Records

Kurt Weill je bil priznan skladatelj, ki ga ne smemo zamešati s Kurtom Vilom, 33-letnim kant-

avtorjem iz Philadelphie, ki je del svojih dvajsetih let presedel na viličarju, medtem pa skladal lastno glasbo in se navdihoval nad Beckom, Dylanom, Neilom Youngom, skupino Fleetwood Mac in drugimi velikimi glasbenimi imeni. Kmalu zatem je ustanovil indie rock skupino The War on Drugs, a se je že po prvi plošči odločil za samostojno pot, ki ga je po dveh underground albumih pripeljala do ugledne neodvisne založbe Matador Records. Očitno je izbral pravo pot, saj vse odtlej polni najbolj cenjene glasbene medije, številni pa ga označujejo kot novega »velikega« ameriškega kantavtorja.

Kako doživljate ocene glasbenih medijev, ki vas vse od uspehov vašega prejšnjega albuma Smoke Ring for My Halo označujejo za velikega ameriškega kantavtorja?

Res sem kantavtor. Sem tudi Američan. To, da naj bi bil veliki ameriški kantavtor, pa so predvsem žanrske označbe, ki so mi jih nadeli mediji. Sam med ustvarjanjem glasbe ne razmišljam o tem, v kateri žanr sodi moja glasba, temveč se preprosto prepustim ustvarjanju. Si pa seveda prizadevam ustvariti čim boljše pesmi.

Tudi vaš najnovejši album Wakin on a Pretty Daze je postal uspešnica. Menda ga je navdihnila knjiga Hotel California britanskega glasbenega kritika Barneyja Hoskynsa. So vas res tako prevzele zgodbe o zlatem obdobju kalifornijskega rocka?

Rad prebiram glasbene biografije in knjige o zgodovini rocka, saj mi ponujajo natančnejši vpogled v zakulisje razvpitih glasbenih obdobij, denimo južnokalifornijske scene poznih 60. in prve polovice 70. let, katere del so bili Joni Mitchell, Crosby, Stills, Nash & Young, The Eagles, Jackson Browne … To je bilo plodovito in revolucionarno obdobje, ki sem se mu uspel zdaj vsaj geografsko približati, saj sem del albuma posnel v Kaliforniji. Sicer pa so glasbeni vplivi, ki so me zaznamovali, raznoliki – trenutno veliko poslušam Happy Mondays, nekoč sem Nicka Cava, The Fall, Sucide, Neila Younga, Velvet Underground ...

Poleg tega da se nova plošča močno spogleduje s 70. leti in značilnimi ameriškimi žanri (americana, folk, country rock), ste se nekoliko bolj poglobili tudi v svoj glasbeni izraz. Skladbe so postale precej dolge, pravzaprav razvlečene …

Nočem, da bi moja glasba zvenela pretirano moderno, hkrati pa se trudim, da ne bi zvenela staromodno. Novi album sem večinoma ustvarjal med turnejami, ko sem imel ves čas v rokah kitaro, in tako so nastajale nekoliko bolj strukturirane in daljše skladbe, ki sem jih sprva nameraval skrajšati, a pozneje sem ugotovil, da bi se s tem izgubilo veliko magičnih trenutkov. Ko se kitara in telo zlijeta v eno, se namreč zgodijo čudeži. Plošča Wakin on a Pretty Daze je logičen korak naprej.

Od kod pa črpate snov za besedila vaših skladb?

Predvsem iz lastnega življenja in izkušenj. Moja besedila so največkrat intimna, povezana z ženo, otroki, družino ali kakšnimi dogodki, o katerih moram spregovoriti, hkrati pa so zastavljena dovolj široko, da jih poslušalci lahko razumejo.

Prve albume ste izdajali sami in pri malih underground založbah, potem pa ste podpisali pogodbo z veliko neodvisno založbo Matador Records. Koliko vam je to pomagalo pri razvoju vaše glasbene kariere?

Izkušnja z založbo Matador Records je več kot odlična, saj se mi je že od nekdaj zdela sanjska, in tako se tudi obnaša do svojih varovancev. Založba močno podpira moje ideje, po izdaji prejšnjega in tega albuma sem se znašel celo med njenimi najbolj izpostavljenimi izvajalci, tako da je zadovoljstvo obojestransko.

Tokrat prvič niste sodelovali s svojim dolgoletnim sodelavcem in soborcem iz skupine The War on Drugs, Adamom Granducielom, zamenjali ste tudi bobnarja v spremljevalni zasedbi The Violators, s katero prihajate v Ljubljano.

Adam je moj najboljši prijatelj, s katerim še vedno sodelujeva, toda tokrat ni imel časa, ker je tudi sam pripravljal novo ploščo. Kadar sem v Philadelphii, se zmeraj dobiva in pogosto skupaj igrava. Z bobnarjem pa smo imeli že nekaj časa težave. Spremljevalna skupina ima pomembno vlogo pri ustvarjanju moje glasbe, zato je ključno, da so odnosi med nami pristni in prijateljski, še pomembnejši pa je glasbeni prispevek vsakega od članov – vsak ima svoj, edinstven in prepoznaven slog, ki se potem zlije v nekakšno skupno celoto. Če ni tako, je boljše, da se razidemo.

Kaj lahko pričakujejo obiskovalci vašega ljubljanskega nastopa?

Rock’n’roll nastop epskih razsežnosti.

Koncert:
Kurt Vile & The Violators
Kje: Ljubljanski grad, Ljubljana
Kdaj: 19. junija 2013

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.