Max Modic

16. 6. 2014  |  Družba

»Rad imam mesta in sovražim, če jih kdo napada«

Ivo Štandeker, novinar, ki je pisal, da bi spreminjal bralce

Ivo Štandeker (1961-1992) in Diego Andres Gomes (1961-2005) med slovensko osamosvojitveno vojno junija 1991 na Šentilju.

Ivo Štandeker (1961-1992) in Diego Andres Gomez (1961-2005) med slovensko osamosvojitveno vojno junija 1991 na Šentilju.
© Diego Andres Gomez

»Ko se je začela vojna, se je zdelo nespodobno spreminjati merila. Med vsemi tistimi celinami smo največ pisali o Balkanu. Tam nekje smo pač doma. Ivo je pisal samo o rečeh, ki jih je res videl. In pisal je vražje dobro. Najboljše zgodbe so seveda ostale nenapisane. Le kdo bi verjel, da so tako čudne reči sploh mogoče? In tako blizu. V resnici ni maral vojne. Tudi tisto, da ima rad mesta in mu je žal, če jih rušijo, je bila prijazna laž, za dober začetek poročila iz Sarajeva. Rad je imel ljudi. Njegove zgodbe so zgodbe o ljudeh, s katerimi je govoril v Osijeku, Vukovarju, Dubrovniku. Ivo ni bil niti nespameten niti pretirano pogumen. Bil je najboljši novinar, kar sem jih kdaj srečal. In srečal sem veliko dobrih. Ubili so ga v Sarajevu in nekje v žepu je imel beležnico. Da bi kaj zapisal. Zato je bil tam.« VEČ>>

Tako je v spomin Ivu Štandekerju (1961–1992) zapisal njegov dolgoletni kolega in novinarski soborec Ervin Hladnik Milharčič v spominski izdaji Mladine, ki je s črno naslovnico izšla 23. junija 1992, teden dni po njegovi tragični smrti v Sarajevu. Ivo Štandeker je pisal zgodbe. Odlične zgodbe, bomo potrdili vsi tisti, ki smo v času desetdnevne vojne za Slovenijo prebirali njegove vojne reportaže v Mladini. »Dar za zgodbo imaš ali pa ga nimaš,« je njegovo nadarjenost kratko in jedrnato opisal Ervin, ki ga je Tomaž Lavrič v eni od epizod kultnega stripa Bosanske basni upodobil skupaj z Ivom.

»Ni bil tiste vrste novinar, ki bi mirno beležil smrt,« je Iva opisal Bernard Nežmah. »Bil je poln empatije, nosil ranjencem vodo in zanje iskal bolničarje. Pisal je s strani šibkih, niso ga zanimale izjave in tiskovke vojaških poveljnikov. Ko se je z mirovnim sporazumom končala vojna v Sloveniji, je odšel naprej: v obkoljeni Vukovar, v oblegani Dubrovnik in končal pod streli srbskih mitraljezov v obkoljenem Sarajevu.«

Ivo je bil za novinarja izjemno razgledan. Izvrstno je govoril nemško, pri Studii Humanitatis je prevajal je filozofske zapise iz nemščine v slovenščino ter Žižkove filozofsko-psihoanalitične tekste iz slovenščine v nemščino. Ljubil je film in strip in vmes študiral humanistiko. Poleg tega, da si je za Mladino izmišljeval nove novinarske žanre, je na strani našega tednika vpeljal strip, z njim Diarejo ter tako odprl vrata novi generaciji stripovskih avtorjev. Bil je neprekosljiv v reportažah, neizprosen v intervjujih in nedosegljiv pri ustvarjanju razvpite angažirano satirične Zadnje strani, s katero je pogosto šokiral. Politične korektnosti ni poznal. Okej, poznal jo je, ampak priznaval pa je ni. Z užitkom je »prekoračil je vse meje dobrega partijskega ali meščanskega okusa«. Stroj za ideje, ga je označil Nežmah. Držal se je samo enega pravila: nikoli ni pisal tekstov na podlagi materialov, ki bi mu jih dostavljali politiki.

Pred tremi leti so predstavniki veleposlaništva Republike Slovenije in člani SKD Cankar ob 10. uri na Dobrinji v Sarajevu položili cvetje na spominsko ploščo Ivu Štandekerju, novinarju Mladine, ki je bil leta 1992 hudo ranjen v eksploziji granate, izstreljene s srbskih položajev. Na spominski plošči je vklesan stavek iz Štandekerjevega zadnjega poročila: »Rad imam mesta in sovražim, če jih kdo napada«. Nacionalna televizija je petnajst let po njegovi smrti na prvem programu predvajala dokumentarni film Edvarda Žitnika z naslovom Čas nevarnega življenja, ki se spominja zadnjih Štandekerjevih dni pred njegovo tragično smrtjo v sarajevskem naselju Dobrinja. V galeriji Fotografija pa je oktober leta 2007 zaznamovala tudi otvoritev razstave fotografij Diega Andresa Gomeza (1961-2005), Ivovega kolega in Mladininega fotoreporterja, ki je v svoj objektiv ujel najbolj dramatične trenutke desetdnevne vojne za Slovenijo.

Diego Andres Gomez se je leta 1983 iz Buenos Airesa preselil v Slovenijo, v materino domovino, tudi zato, »ker se v Argentini Slovenci prav tako ločujejo na naše, potomce ekonomske emigracije, in vaše, povojne politične emigrante«. Kot Mladinin fotoreporter je v začetku devetdesetih let dokumentiral najprej desetdnevno vojno v Sloveniji, pozneje na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini. »Vojne ni jemal kot spektakel. Na njegovih fotografijah je ujeta človeškost trenutka,« je o njem zapisala Meta Krese. »Diego je bil vendarle fotoreporter, ki je neprizadeto fotografiral filmske zvezde v Cannesu, se vrnil domov in še isti dan prizadeto spremljal bosanske begunce na ljubljanski železniški postaji. Za Mladino. Zase. Samo Diego je na isti film ujel srbskega generala Ratka Mladića in Prešernovega nagrajenca Borisa Pahorja.«

»Med 20. in 30. letom starosti smo bili vsi novinarji moje generacije prepričani, da smo nesmrtni. In tako bi tudi moralo biti. To, da so Štandekerja ubili, je bila velika krivica za celo generacijo,« je povedal Ervin Hladnik Milharčič na koncu dokumentarca Čas nevarnega življenja. Da, velika krivica. Nepopravljiva krivica.