Heni Erceg

Heni Erceg

28. 6. 2013  |  Mladina 26  |  Hrvaška

Cesarju, kar je cesarjevega

Komentarji v medijih, ki se preživljajo z oglasi Ivice Todorića, so najboljše znamenje, da gre zelo verjetno za politično vezano trgovino, vi nam Mercator, mi vam trg z električno energijo.

Lepo, da so nesporazumi odpravljeni in so se Hrvatje in Slovenci – kot dobri sosedje – znašli v skupni evropski družini, tik pred slovesnim sprejetjem Hrvaške v EU pa je dogovorjeno tudi vse v zvezi s prodajo slovenskega Mercatorja hrvaškemu velikanu Agrokorju. Vsakršne kritike ali sume o vpletenosti politike v to transakcijo vladajoči eliti obeh držav užaljeno zavračata in se sklicujeta izključno na prosti trg in dobre liberalne običaje. Po trditvah obeh naj se torej politični pragmatizem z ničimer ne bi bil vmešal v to, da se je Slovenija odrekla svoji veliki trgovski verigi, niti v to, da je v zameno dobila pomembno možnost vstopa na propulzivni hrvaški trg z električno energijo.

Pa vendarle je zanimivo, da se je hrvaška vlada nenadoma odločila kar čez noč omogočiti prihod slovenskemu podjetju, ki naj bi delovalo poleg državnega podjetja Hrvaškega elektrogospodarstva in naj bi mu z znatno nižjimi cenami konkuriralo na do zdaj monopolističnem trgu z električno energijo. Brez dvoma zanimiva poteza, s katero je vlada odkrito priznala, da je vsa minula leta Hrvaško elektrogospodarstvo brezobzirno skubilo potrošnike in jim prodajalo predrago elektriko, saj bi bila ta, kot trdijo Slovenci, lahko kar 30 odstotkov cenejša. Potem pa je šel premier Milanović še korak dlje s takojšnjim ukazom, da morajo vsa ministrstva in vladni uradi, to je skupaj 35 državnih ustanov, prihodnji dve leti kupovati električno energijo izključno od slovenskega podjetja GEN-I. Se je vlada s tem odpovedala varovanju svojega podjetja na velikem evropskem trgu? Že pred tem pa je zamudila priložnost, da bi uredila zmedo v tem podjetju, v katerem desetletja neovirano cveti korupcija, porabniki drage električne energije pa plačujejo za visoke plače in različne ugodnosti nedopustne množice zaposlenih, kar vse skupaj lahko imenujemo večletni veliki rop državljanov, ki si ga je privoščila država.

Podrepniški Jutarnji list je, se razume, zanikal, da bi bilo to kakorkoli lahko škodljivo za domačega proizvajalca električne energije, in odločitev Hrvaške za nakup slovenske elektrike razglasil za »pametno in pogumno potezo«, utemeljeno izključno na pobudah liberalnega trga. Kakršnekoli dvome o nespornosti tega posla je razglasil za prav tako provincialne, kot so negativni slovenski odzivi na Agrokorjev prevzem Mercatorja.

No, prav ti komentarji v medijih, ki se preživljajo z oglasi vplivnega lastnika Agrokorja in zdaj tudi Mercatorja Ivice Todorića, so najboljše znamenje, da gre zelo verjetno za politično vezano trgovino, torej vi nam Mercator, mi vam trg z električno energijo. Seveda se bo šele videlo, koliko je res verjeti zgodbi o poceni slovenski elektriki, prav tako, kot bodo slovenski državljani šele videli, kakšne izdelke bodo kupovali pri novem lastniku Mercatorja, kajti Todorić prodaja v glavnem škart, tretjerazredno blago, pod njegovo lastno blagovno znamko z oznako K pa se prodajajo naravnost škandalozni izdelki, še najbolj podobni tistim iz blagovnih rezerv. Zato Todorićev prodor na slovenski trg za slovensko prebivalstvo pomeni znižanje prehranskih meril, seveda pa je tudi svoj poslovni imperij vzpostavil na korenitem zniževanju vseh družbenih meril v tranzicijski Hrvaški. Prav to je trgovčiču z živilskimi izdelki omogočilo, da se je v nekaj letih prelevil v popolnega gospodarja trga, strahovito bogatega lastnika verig prodajaln, knjigarn, časopisnih kioskov ..., v katerih po menda vsem dostopnih cenah prodaja vse, od moke do Svetega pisma. In ni je oblasti, ki mu ne bi bila naklonjena, ne dacarja, ki bi se drznil preveriti domnevno zgledno poslovanje njegovega mednarodnega imperija, v katerem je zaposlenih več kot 60 tisoč slabo plačanih ljudi. Za nekaj povsem naravnega je obveljajo tudi to, da se je guverner Hrvaške narodne banke lani po izteku mandata zaposlil prav pri svojem prijatelju Todoriću. Naj bi verjeli, da ta osrednja denarna ustanova lastniku Agrokorja ni naredila prav nobene usluge?

To bi bilo, kot bi verjeli, da njegovi začetki nimajo nobene zveze z zaupnim prijateljstvom s Franjem Tuđmanom, za katerega simbol lahko recimo štejemo prostaško Todorićevo rojstnodnevno darilo diktatorju – poklonil mu je toliko metrov klobas, kolikor let je takrat imel Tuđman. V zameno je od države dobil otoško oazo, nato pa še razkošno posestvo z dvorcem, sicer zavarovano kulturno dediščino. Domoljub in mecen je tedaj zatrjeval, da bo v dvorcu uredil hotel visoke kategorije, le kako leto pozneje pa si je v resnici v njem uredila dom številna Todorićeva družina. Toda kako naj o temnih plateh Todorićevega vrtoglavega uspeha pišejo hrvaški mediji, če gre za največjega oglaševalca in poleg tega še večinskega lastnika distribucijske mreže za vse tiskane medije. Pomembni komentatorji se bodo raje vozili s tajkunovim letalom in pisali omledne reportaže o lepotah njegovih nasadov jablan in videzu njegovih krav, namesto da bi pisali o ogromnih državnih spodbudah, vloženih v njegove zasebne posle.

Tako ima človek, ki je obogatel zaradi naklonjenosti politikov, danes na Hrvaškem moč, ki precej presega politično, moč, ki mu je omogočila tudi hrupen prodor na slovenski trg. Edini, ki so za zdaj varni pred Todorićevim terminatorskim okusom, so golobi. Kot je v intervjuju skromno zaupal slovenski novinarki, jih prav rad krmi. Uh, kako skromno! Poosebljenje samega Frančiška Asiškega.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.