Heni Erceg

Heni Erceg

26. 7. 2013  |  Mladina 30  |  Hrvaška

Luč besede

Zločinci so lahko tudi pravosodno kaznovani, praviloma tam nekje v Haagu, njihova zla dediščina pa živi in se uspešno reproducira ravno z religijskim fundamentalizmom in nacionalizmom, kot nepremagljivima ovirama za vsakršno nacionalno strpnost, brez razlike – v Bosni, Srbiji, na Hrvaškem ...

V nekih zamolklih časih niso molčali, v obdobju, ko je večina intelektualcev trdno držala jezik za zobmi, so govorili o zlu, se upirali tedanji hrvaški politiki, vojnohujskaški propagandi in ustanovitvi bizarne politične tvorbe Herceg-Bosne kot poskusa Franja Tuđmana, da bi del Bosne in Hercegovine priključil Hrvaški. To so frančiškani province Bosne Srebrene, skupina pogumnih duhovnikov, ki se je leta 1992 odkrito in ob tveganju precejšnjih neprijetnosti uprla nori ideji priključitve dela Bosne in Hercegovine Hrvaški in se tako znašla v konfliktu ne samo z uradno hrvaško etnicistično politiko, temveč tudi s svojimi brati v veri, tj. frančiškani province Hercegovine. S tistimi, na katerih območju je hrvaška vojska nemoteno izvajala etnično čiščenje bošnjaškega prebivalstva, odpirala taborišča, storila težke zločine.

Frančiškani Bosne Srebrene so govorili pogosto in pogumno v tistih nekaj hrvaških neodvisnih medijih, opozarjali na zloveščost hrvaške politike v BiH, ki je čez dvajset let dobila tudi pravosodni epilog, na haaškem sodišču pa so fašistično tvorbo Herceg-Bosno razglasili za del združenega zločinskega podjetja oblasti Republike Hrvaške ter njenih vojaških in političnih eksekutorjev v Bosni in Hercegovini. Enako antifašistično retoriko so frančiškani Bosne Srebrene uporabljali v svoji reviji, v reviji Svjetlo riječi (Luč besede), ki so jo s frančiškani province Hercegovine ustanovili leta 1983 kot »revijo za vero, kulturo in družbo«, prostor, kjer se bodo negovali razlike znotraj katoliške enotnosti in dialog s tistimi druge vere in drugačnega svetovnega nazora. Leta 1992, na začetku vojne v BiH in hrvaške agresije, pa so se hercegovski frančiškani umaknili iz revije, ker se kot zagovorniki Tuđmanove zločinske politike, katere rezultat je bila ustanovitev satelitske Herceg-Bosne, niso strinjali z uredniško politiko. S tisto, zaradi katere je bila revija Svjetlo riječi ravno v tisti splošni temi edini intelektualni prostor, v katerem so sodelovali najuglednejši avtorji s širšega območja in ki se je upiral vsakršnemu nacionalizmu in verski izključnosti. Zdaj pa je – nedolgo po drakonskih kaznih haaškega sodišča, izrečenih izvajalcem Tuđmanove politike etničnega čiščenja in zločinov nad bošnjaškim prebivalstvom v Hercegovini – tridesetletna tradicija dialoga v reviji Svjetlo riječi naglo prekinjena s cerkvenim dekretom o zamenjavi glavnega urednika revije. Inkvizitorski udar na svobodo medijev je praktično povzročil razpad uredništva, saj je sodelovanje takoj odpovedalo kar petdeset uglednih sodelavcev revije, frančiškanska provinca Bosna Srebrena pa je doživela še en težak udarec.

Kakšen zločin je storil glavni urednik revije Svjetlo riječi, oče Drago Bojić, angažiran, zelo izobražen frančiškan, znanstvenik, publicist, predavatelj na Frančiškanski teološki fakulteti v Sarajevu? Ni mu bilo dovolj, da je strani revije odprl tudi najradikalnejšim nasprotnikom hrvaške politike do Bosne z začetka devetdesetih let, poleg tega ateistom, temveč je storil resen »mišljenski delikt«, ko je javno spregovoril o odgovornosti hercegovskih frančiškanov zaradi sodelovanja v hrvaški vojni politiki, katere posledice so bile tako težki zločini in etnično čiščenje bošnjaškega prebivalstva kot pregon in t. i. humana preselitev bosanskih Hrvatov iz srednje Bosne v Hercegovino in na Hrvaško.

Prvi človek revije Svjetlo riječi je seveda pravilno ugotovil, da večina hercegovskih frančiškanov, ki so frustrirani zaradi dejstva, da se Tuđmanova ozemeljska krepitev Hrvaške ni uresničila, Bosne ne dojema kot svoje, na kar se je nacionalistična cerkvena vrhuška gnevno odzvala; najprej z zamenjavo, nato pa še s premestitvijo očeta Bojića za kaplana v neko malo bosansko vas, pa se naj tam, v težki provinci, ukvarja z odgovornostjo hercegovskih prelatov za ponorelo, nacionalistično politiko in njene težke implikacije na današnjo BiH. Vendar tukaj ne gre zgolj za zamenjavo urednika, temveč za nevaren presedan, usmerjen k utišanju vseh, ki menijo, da je »razprava o odgovornosti verskih institucij in njihove vloge v vojni ključna za ozdravitev tukajšnje družbe in njeno mogočo denacifikacijo«, kot je zapisal neki sarajevski avtor in sodelavec revije Svjetlo riječi.

Ampak to je enak molk o lastni odgovornosti za zločin, ki ga vztrajno neguje cerkvena in politična elita tudi na Hrvaškem, zato osrednji mediji na Hrvaškem zamenjave glavnega urednika in destrukcije revije Svjetlo riječi povsem pričakovano še omenili niso, čeprav gre za ideološko pogojeno dejanje, za prizadevanje, da se vsakršna razprava o kolektivni odgovornosti za zločin na tem območju za vsako ceno zatre, tudi s fašističnimi dekreti cerkvenih avtoritet.

Najhuje pa je, da je ta primer naravnost paradoksen dokaz, da so zločinci lahko tudi pravosodno kaznovani, praviloma tam nekje v Haagu, njihova zla dediščina pa živi in se uspešno reproducira ravno z religijskim fundamentalizmom in nacionalizmom, kot nepremagljivima ovirama za vsakršno nacionalno strpnost, brez razlike – v Bosni, Srbiji, na Hrvaškem ... Ali, kot pravi odstavljeni glavni urednik revije Svjetlo riječi, ti kategoriji sta »negacija vere in človečnosti, zanikanje Boga in človeka«.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.