Tjaša Zajc  |  foto: Uroš Abram

16. 8. 2013  |  Mladina 33  |  Družba

Zelenjavna oaza

Kopica vrtičkov v gradbeni jami nasproti železniške postaje v Ljubljani že tretjo sezono povezuje okoliške prebivalce – vse to pa so omogočili umetniki iz KUD Obrat

Čisto sredi Ljubljane, nasproti železniške postaje, med Resljevo in Kotnikovo ulico, je že vrsto let izkopana ogromna gradbena jama. Na prvi pogled je videti enako kot številna druga opuščena ljubljanska gradbišča: zaraščen prostor, skrit za zaščitnimi ograjami, na katerih se bohotijo reklamni panoji. Če sprehajalec z Resljeve ulice pogleda malo bolj pozorno, pa lahko v enem kotu nad ograjo opazi delno zgrajeno drevesno hišico. Če ga radovednost zapelje še dva koraka bližje ograji, pride do zelenih vrat, nad katerimi stoji ročno izdelan napis Onkraj gradbišča.

Gradbišče je res že dolgo opuščeno. Ni pa v celoti zapuščeno. Že tretje leto so v njem urejeni vrtički, za katere večinoma skrbijo okoliški stanovalci.

Na prvi vroč avgustovski četrtek je ob šesti uri zvečer zelena vrata, za katerimi se skrivajo vrtički, odklenila 27-letna Monika Cerar. Ključ, ki jih odpira, ima okoli 40 ljudi, sicer pa po tukajšnji zemlji vsaj občasno brklja okoli 100 ljudi. Vsi sodelujoči komunicirajo po elektronski pošti, prek katere se dogovarjajo glede delovnih akcij in dežurstev na uradnih urah. Ja, imajo tudi uradne ure, vsak četrtek je tu nekdo, ki lahko radovednim obiskovalcem razloži, kaj se dogaja na vrtu znotraj ograje ali v okviru projekta Onkraj gradbišča.

Vse se je začelo s pobudo skupine umetnikov, ki so bili zgroženi nad s plevelom prepredeno gigantsko luknjo. Ker so vedeli, kako se v takšnih primerih odzovejo na tujem, so želeli primer dobre prakse prenesti tudi k nam.

Monika, bolj kot da bi si želela postati resna vrtnarka, radovedno eksperimentira s semeni in sadikami. »Letos so nam skoraj vso solato in brokoli pojedli polži,« je omenila ob pogledu na svoj mali kos zemlje, kjer rastejo sadike babičinega paradižnika in maminih malin, nekaj pehtrana in peteršilja ter tudi malo manj običajne rastline. Ananasova meta, vijolični feferoni. Vijolični? »Ko sem kupovala semena, je na vrečki pisalo, da so to feferoni, in avtomatsko sem pričakovala, da bodo rdeči. So pa pač vijolični,« pravi neobremenjeno. Malo za njimi stoji sončnici podobna rastlina topinambur oziroma jeruzalemska artičoka. »Gomolj se uživa kot krompir, iz zemlje pa ga bo mogoče pobrati šele jeseni. Nekoč mi ga je prinesel prijatelj, in ker mi je bil okus všeč, sem ga posadila.«

Ob železniški postaji v Ljubljani je prvo opuščeno gradbišče, na katerem so zrasli začasni vrtički. Leta 2010 so okoliški prebivalci na pobudo kulturnikov gradbišče očistili, ga ustrezno zaščitili in na njem naredili majhne gredice. Danes na vrtičke, poimenovane Onkraj gradbišča, občasno zahaja skupno okoli 100 obiskovalcev, ključe do prostora pa ima 40 okoliških prebivalcev.

Ob železniški postaji v Ljubljani je prvo opuščeno gradbišče, na katerem so zrasli začasni vrtički. Leta 2010 so okoliški prebivalci na pobudo kulturnikov gradbišče očistili, ga ustrezno zaščitili in na njem naredili majhne gredice. Danes na vrtičke, poimenovane Onkraj gradbišča, občasno zahaja skupno okoli 100 obiskovalcev, ključe do prostora pa ima 40 okoliških prebivalcev.
© Avtor fotografije iz leta 2010: Drago Kos

Monika je projekt Onkraj gradbišča zasledila v medijih in pridružila se mu je, ker stanuje blizu. Z vrtom se ne ukvarja intenzivno, je bolj njen hobi. Zato se tudi ne obremenjuje preveč, če kakšna stvar ne uspe. Kot pravi, pa se lahko na skupnostnem vrtu, kot je ta, marsičesa tudi naučiš. »Enkrat smo dobili semena soje in sem jo posadila. Zrasel je lep grm, na katerem pa ni bilo plodov. Na internetu sem preverila, kako bi rastlina morala izgledati. Potem je mimo prišla ena izmed bolj izkušenih starejših gospa in rekla: ’Joj, deklica, tole je plevel, ali ne bi ti tega malo populila, preden se preveč razraste?’ No, meni je bil grm še vedno zelo všeč.«

Skupnost in sodelovanje

V primerjavi z drugimi vrtovi po Ljubljani je ta skupnostni in deluje bolj povezovalno. Občasno pripravijo predavanja, delovne akcije, kakšen piknik, lani so imeli tudi večerne projekcije. Vsi vrtičkarji imajo eno samo skupno lopo z orodjem. Delijo si semena, ki jim jih vsako leto podari Semenarna Ljubljana. Če gre kdo na dopust, na svoj vrtiček postavi majhno belo zastavico, kar pomeni prošnjo, da ostali zalivajo tudi njegove rastline. Če pa kdo ugotovi, da za vrt nima več časa, to sporoči in gredico dodelijo komu drugemu.

Umetniki prostora niso zaskvotali, ampak so ga sklenili v upravljanje dobiti prek dogovarjanja z občino. Ta jim je na koncu podelila pravico do začasnega brezplačnega najema. Vsako leto jim jo podaljšajo. Želijo pa, da bi projekt postopoma v celoti v svoje roke vzeli okoliški prebivalci.

Ena izmed verjetno najbolj izkušenih vrtnark, ki se je projektu pridružila že na samem začetku, je gospa Ruža. Že 37 let živi v starejši zgradbi tik ob gradbišču in pod blokom si je že pred dvajsetimi leti uredila vrt. Vrtnarjenje je zanjo vsakodnevna dejavnost, ki se je loteva z veliko energije in truda. »Z možem skrbiva za dobro zemljo, ki jo hodiva iskat na Barje. Tam, kjer rastejo koprive, je dobra zemlja,« pojasni ob zalivanju in rezanju rož. Ima več gredic z zelenjavo, rožami in zelišči in si kakšno sadiko z veseljem izmenja tudi z drugimi. Ker je tu že toliko časa in je verjetno med vsemi najbolj zavzeta, je pravi naslov za manj izkušene, ki bi si želeli kakšnega nasveta. Za nekatere je namreč vrtnarjenje velik izziv, ki zahteva, da se vsega naučijo na novo.

Svoj košček zemlje ima tudi več mladih družin. Za otroke so v urejenem delu gradbene jame uredili tudi dva peskovnika in tobogan. Ker pa ima le redko kateri mestni otrok možnost v praksi in tako od blizu spoznavati, koliko dela zahteva delo na vrtu in kako poteka gojenje rastlin, je igranje tu zanje še poučno.

Monika Cerar na svojem koščku vrta sadi različne domače in tuje rastline, med katerimi so tudi pekoči vijolični feferoni.

Monika Cerar na svojem koščku vrta sadi različne domače in tuje rastline, med katerimi so tudi pekoči vijolični feferoni.

Možnosti za razvoj

»V okolici skoraj ni primernega prostora za otroke, zato je ta kraj idealen za preživljanje prostega časa z njimi,« se strinja Polonca Lovšin, intermedijska umetnica, ki se v svojih projektih pogosto ukvarja s povezovanjem urbanega in ruralnega, sicer pa je ena izmed članic Kulturno umetniškega društva Obrat, ki je skupaj z Zavodom Bunker pred leti sploh omogočil, da se je iz zapuščene gradbene jame rodil projekt Onkraj gradbišča.

Vse se je torej začelo s pobudo skupine umetnikov, ki so bili zgroženi nad vse bolj s plevelom prepredeno gigantsko luknjo, ki je zevala sredi prestolnice kot odprta rana na razbitem kolenu. In ker so vedeli, kako se v takšnih primerih odzovejo na tujem, so želeli primer dobre prakse prenesti tudi k nam.

V številnih velikih mestih je namreč izkoriščanje opuščenih prostorov za vrtičke že večletna praksa. V ZDA je že v sedemdesetih v New Yorku nastala iniciativa GreenThumb, kot odziv na zaradi finančne krize opuščene površine. Danes zagotavlja materialno in programsko podporo za več kot 500 skupnostnih vrtov v New Yorku. V Berlinu obstajajo premični vrtovi Prinzessinnengarten. Zemlja stoji v plastičnih zabojnikih, ki jih po potrebi premaknejo z ene lokacije na drugo. V Parizu pa je leta 2001 na podoben način začela delovati iniciativa Ecobox. Tudi v vrtu Onkraj gradbišča je na tleh zbit pesek, zato so gredice umetno narejene iz desk, zbitih v kvadre, v katere je nasuta zemlja. Vsako leto jo je treba dodajati.

V Ljubljani je ta hip več kot pet začasno opuščenih gradbenih jam, ki bi jih bilo mogoče odlično izkoristiti za vrtove. Manjka le pravi pobudnik, ki bi bil pripravljen vložiti veliko svojega časa in energije v urejanje novih prostorov in prijavljanje na razpise za sredstva. »Take pobude pogosto prevzamejo nenavadni posamezniki. V končni fazi se sliši noro, ampak mi smo v projekt zavestno vložili več tednov dela popolnoma zastonj. Ker smo v KUD Obrat umetniki, smo projekt Onkraj gradbišča sicer lahko prijavljali na razpise za vizualno umetnost. Tako smo dobili vsaj nekaj sredstev za ureditev prostora,« pojasnjuje Polonca Lovšin, ki se še enkrat takšnega projekta ne bo lotila.

Upa pa, da se bo za to odločil kdo drug. Z veseljem bi mu pomagali z nasveti. Mestna občina Ljubljana namreč kljub temu, da je ljubljanski župan Zoran Janković v želji po mestni urejenosti že ob začetka svojega županskega mandata večkrat prišel v spor z vrtičkarji, projekte, kot je ta, podpira. Ko so začeli umetniki urejati prostor ob Resljevi, ga niso zaskvotali, ampak so ga sklenili v upravljanje dobiti prek dogovarjanja z občino. Očitno so ubrali pravo pot, saj jim je občina na koncu podelila pravico do začasnega brezplačnega najema. Vsako leto jim jo podaljšajo.

Vrtičke obdelujejo ljudje vseh poklicev in tudi starosti, od mladih družin, ki si z rastlinami pomagajo pri poučevanju otrok, do starejših gospa, ki vrtnarijo za sprostitev v prostem času.

Vrtičke obdelujejo ljudje vseh poklicev in tudi starosti, od mladih družin, ki si z rastlinami pomagajo pri poučevanju otrok, do starejših gospa, ki vrtnarijo za sprostitev v prostem času.

Člani društva KUD Obrat so dokončno odločitev o tem, da bi v gradbeni jami res vzpostavili vrt, sprejeli po opravljeni anketi med okoliškimi prebivalci, ki so pogrešali neko skupnostno vzdušje in so si zaželeli, da bi v betonski soseski, kjer so zadnja leta zrasli številni novi bloki, ustvarili zelen predel mesta. Na vrtu so se stkala nova poznanstva in pozitivno vzdušje v soseski. Ob vse bolj individualizirani družbi in odtujenosti med ljudmi je to marsikoga razveselilo. »Zadnja leta poleg gospodarske in finančne krize doživljamo tudi krizo vrednot. Ljudje čutijo, da nekaj ni v redu, a tega ne znajo natančno artikulirati. Minimalna povezanost z naravo, kot jo prinaša skrb za vrt, jim veliko pomeni,« ugotavlja Lovšinova.

Letos je zraslo največ paradižnika, saj so večino solate pojedli polži.

Letos je zraslo največ paradižnika, saj so večino solate pojedli polži.

Med najbolj vnetimi in poznanimi vrtičkarkami je gospa Ruža, ki ima ob svojem bloku, tik ob gradbišču, vrt že 20 let.

Med najbolj vnetimi in poznanimi vrtičkarkami je gospa Ruža, ki ima ob svojem bloku, tik ob gradbišču, vrt že 20 let.

In če se najde investitor, ki bo pripravljen v gradbeni jami, ki vendarle stoji sredi mesta, zgraditi novo stavbo? »Prva ideja bi bila gotovo selitev. Kam blizu. Prostori obstajajo, zbrati je treba le dovolj energije za selitev,« razmišlja Lovšinova.

Opaža, da se je po treh letih tukajšnja skupnost dovolj okrepila, da jo bo KUD Obrat lahko počasi zapustil kot gonilna in operativna sila. Ker se sama tudi v okviru svojih umetniških projektov ukvarja s problematikami mesta, bi se umetniki s tem lahko lotili obravnave katere druge težave, ki ji zdaj morda ne utegnejo namenjati pozornosti. Lovšinova zato upa, da se bo delovanje projekta Onkraj gradbišča v prihodnje še bolj utrdilo. Kot pravi, res ceni dolgotrajne projekte. In če v družbi spodbudiš samoorganiziranost in projekt obstane, ga lahko označiš za res uspešnega. To je šele prava umetnost.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.