, 10:00  |  Politika  |  Komentar

Božo Repe: Rovte s pomenljivim imenom niso le slovenske, pač pa tudi evropske

Božo Repe: Če kdo misli, da gre pri tovrstnih stvareh zgolj za lokalno ideološko posebnost, je naiven.

Božo Repe: "Če kdo misli, da gre pri tovrstnih stvareh zgolj za lokalno ideološko posebnost, je naiven."
© Arhiv Mladine

Rehabilitacija domobranstva, ki smo ji priča z napovedano manifestacijo v Rovtah, je le del daljšega in širšega procesa revizije zgodovine. Hkrati pa tudi eno zaključnih dejanj, s katerimi se je Slovenija ideološko uvrstila med nekdanje vzhodnoevropske socialistične države, ki so med drugo svetovno vojno in po njej imele povsem drugačno (sicer tudi med seboj različno) zgodovino. In ki so bile ob padcu berlinskega zidu razvojno daleč za Slovenijo. Dolgoročni ideološki cilj radikalnega dela slovenske desnice je razpoznaven še iz Demosovih časov: slovensko zgodovino izenačiti z vzhodnoevropsko, zabrisati razlike med vzhodnoevropskim »realnim« socializmom in jugoslovanskim (slovenskim) samoupravnim socializmom, zgodovino druge svetovne vojne pa prav tako po vzhodnoevropskem vzoru zreducirati na konstrukt o »dveh okupatorjih« nacifašističnem in boljševiškem.

Če v baltskih državah lokalne veteranske SS-ovske in druge kolaboracionistične enote in njihovi privrženci korakajo po ulicah in prirejajo manifestacije, zakaj tega ne bi še domobranci in njihovi privrženci? Ta silna ideološka sla je sicer, zavedno ali nezavedno, šla še mnogo dlje. Slovenijo med vzhodnoevropske države (in v marsičem tudi na njihov rep) ni uvrstila zgolj ideološko, pač pa tudi politično, kulturno in gospodarsko. Pri čemer so pridno pomagale vse politične elite ne glede na nazorsko orientacijo.

O tem, kako je potekala revizija, sem pisal že večkrat. Tokrat naj spomnim le še na pogosto prezrto skrivanje za pieteto in domnevno narodno spravo: češ, to počnemo v imenu vseh mrtvih. Tu ima pomembno vlogo katoliška cerkev z mašami in govorci. Tudi vojaški vikar Plut se sedaj izgovarja, da bi - če bi somaševal - molil za vse umrle in da bi maševal tudi za partizane na Osankarici, če bi imel priložnost. Gre za istega človeka, ki je v tako rekoč »učni« publikaciji za slovenske vojake medvojne kolaboracionistične enote izenačil s partizanskimi. Menda iz »tehničnih« razlogov. Zaključek je logičen: če so si ljudje v smrti - ne glede na to, na kateri strani so bili in za kaj, oz. za koga so se borili - enaki, potem so »enake« tudi enote, v katerih so se borili, domobranske in partizanske.

Če bi tukaj pisali in govorili o nikoli postavljenem spomeniku vsem žrtvam, na otvoritvi pa bi maševali predstavniki različnih veroizpovedi in spoštljivo govorili politiki različnih usmeritev, potem bi vojaškemu vikarju morda lahko celo verjeli. A moliti za duše civilistov in partizanov, ki so jih pobili domobranci in njihovi nacistični gospodarji, na proslavi, ki »v imenu sprave« rehabilitira domobranstvo?

Če kdo misli, da gre pri tovrstnih stvareh zgolj za lokalno ideološko posebnost, je naiven. Posebnost je v svoji patološkosti res, lokalna pa ni. Zahodne države že dve desetletji dopuščajo (in spodbujajo) revizijo zgodovine v vzhodnoevropskih državah iz različnih razlogov: zaradi občutka krivde, ker so jih med drugo svetovno vojno pustile na cedilu, zaradi demoniziranja komunizma, ker to relativizira današnje ravnanje držav in uboganje ZDA pri nadzoru in sledenju. Ko so se v Nemčiji pojavile povsem upravičene primerjave z ravnanjem Stasija, je bil odgovor: DDR je bila totalitarna država, ZDA pa so demokratične - kako to sploh upate primerjati?! No, tudi Madžarska je članica EU (njena vodilna stranka pa članica evropske konservativne povezave strank). In menda zadošča njenim standardom. Pa imajo zakone, ki omogočajo neomejen nadzor ljudi. In se pri tem niti ne trudijo sklicevati na teroristično nevarnost.

Zlasti pa gre za to, da se padec berlinskega zidu prikaže kot zmaga Dobrega nad Zlim. Zmaga nebrzdanega neoliberalizma, ki, kot je bilo takrat zapisano, hkrati pomeni »konec zgodovine«. Kot nekaj, kar nima alternative. V časih komunizma je sicer v strahu pred širjenjem revolucij dal nekaj nepotrebnih koncesij delavcem, sedaj pa je spet na pravi poti »vitke države« in upravljanja s »človeškimi resursi«. Resda sem in tja malce iztiri, a to je zgolj del procesa, potem se že »samoregulira«, saj je kriza zgolj »priložnost in izziv« in nič drugega.

Pri Nemčiji gre, kar zadeva revizijo, seveda še za to, da se z demoniziranjem komunizma in rehabilitacijo kolaboracionizma relativizira nacizem in tisto, kar je Nemčija storila Evropi in svetu. Namerno pišem Nemčija, ker ne gre zgolj za nacizem, pač pa velikonemško ideologijo. Danes upravičeno cenjeni zarotniki proti Hitlerju iz leta 1944 so pred tem leta sledili njegovi politiki in jo kot poveljniki slepo izvajali, organizirali so se šele tik pred Untergangom, da bi ga preprečili in rešili, kar bi se od Nemčije rešiti dalo. In Wermacht ni bil prav nič plemenita združba, pač pa glavni del uničevalnega nacističnega stroja.

Pri podpori relativizaciji in reviziji zgodovine so aktivne zlasti v Evropi prevladujoče konservativne stranke, ki zagotavljajo tudi denar in infrastrukturo, kar slovenski poslanci v evropskem parlamentu ter stranke, zlasti SDS ter NSI pa tudi z njimi povezane »civilno-družbene« organizacije in pisci obilno izkoriščajo, organizirajo razne »znanstvene« posvete, izdajajo in delijo publikacije v angleškem jeziku. Ni treba pozabiti tudi, da so bili v vzhodnoevropskih državah vzpostavljeni številni centri in inštituti za preučevanje totalitarizmov, ki zaposlujejo stotine, če ne tisoče ljudi in ki morajo vsaj formalno opravičiti svoj obstoj in opraviti ideološko funkcijo »čiščenja«. Le redki od njih so se uspeli dvigniti na raven znanstvenega raziskovanja in si pridobiti spoštovanje v stroki. Denar (kot v primeru »našega« Študijskega centra za narodno spravo, pa neposredno iz državnih proračunov ali od evropskih inštitucij teče brez omejitev). Deset, petnajstletno delovanje teh centrov pa tudi drugih inštitucij (katoliške cerkve in njenega šolstva, razširjenega na vzhod, raznih privatnih univerz in strankarskih izobraževalnih sistemov, delovanje ciljno usmerjenih medijev in novinarjev) pač začenja kazati svoje rezultate.

Žal gre v veliki meri tudi delitev znanstvenega denarja po isti poti. Na razpisih zmagujejo tisti z besednimi zvezami o komunističnem totalitarizmu in izpeljankami na to temo. Tu ni potrebna prav globoka analiza, vidi se že na prvi pogled. O odporništvu ali njegovi današnji percepciji in podobnih zadevah je nekaj le za vzorec, pri nas bi rekli za »uravnoteženje«. To je, seveda, posledica lobiranj in ideološke orientacije tistih, ki delijo denar, najbolj generalno vzeto pa posledica korenitega premika Evrope v desno.

V zgodovinopisni stroki, pa tudi sicer v intelektualnih krogih (kolikor se s tem ukvarjajo), je sicer drugačno mnenje od tistega, ki se kaže skozi politiko, del medijev in razne manifestacije. Vendar je to v evropskih državah (podobno kot v Sloveniji) zanemarljivo, saj prevladuje nekakšen politično-kvazimedijski pogled. Zgodovina je tu zgolj krinka (seveda ne edina, a zelo pomembna) za neka nova ekonomsko-politična in medijska »osvajanja« Evrope, oz. prerazporejanje sil. V največji meri se je to v glavnem že zgodilo v korist svetovnega neoliberalizma in desničarskih sil v Evropi. Tudi če kje pride na oblast levo-liberalna vlada (ali se za táko proglaša), stvari, ki so bile vzpostavljene, ostanejo nedotaknjene. Slovenija je odličen dokaz za to.

Ne Pahorjeva in ne sedanja vlada nista upali ukiniti Študijskega centra za narodno spravo, čeprav brez kakršnihkoli znanstvenih kriterijev dobiva stotisoče Evrov neposredno iz proračuna, na drugi strani pa imamo radikalno rezanje raziskovalnih sredstev in številne mlade z doktorati na zavodih za zaposlovanje. Še ime vojašnice, poimenovane po Francu Rozmanu Stanetu, niso upali povrniti pod pretvezo, da ne bodo sprožali ideološkega spora, pač pa so kompromisno poimenovali neko drugo. Tu še zdaleč ne gre zgolj za zgodovino; podobno je z drugimi vprašanji, ki imajo ideološko konotacijo (ločitev cerkve od države, pravice istospolnih itd.). Le redke leve vlade so pri takih vprašanjih (izjema je npr. tista v Španiji pod Zapaterom) v resnici sledile tistemu, kar so obljubljale pred volitvami.

Rovte s pomenljivim imenom niso le slovenske, pač pa tudi evropske.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.