Matej Bogataj

6. 9. 2013  |  Mladina 36  |  Kultura  |  Knjiga

James Joyce: Dublinčani

Prevedla Tina Mahkota, spremna beseda Uroš Mozetič, MK (Kondor, 343), Ljubljana 2012, 307 str., 27,95 €

+ + + +

Krokiji ’moralne zgodovine Irske’

Ko je triindvajsetletni Joyce dokončal zbirko kratkih zgodb in novel, je imel o njej precej visoko mnenje, pokazala naj bi moralno izprijenost in brezperspektivnost Irske, vse tisto, kar se potem še artikulira v Umetnikovem mladostnem portretu in sklene, vsaj za naše omejeno razumevanje, z Uliksom. O domovini zbere vse, kar ga je pognalo v tujino, v Pulj, Trst, Miramar, z opazno in literarno obdelano pomoto z ljubljanske železniške postaje.

Drugače od tistih, ki jim skoraj naključnost, s katero so bili plasirani velikani moderne proze, da alibi za provizoričnost te proze, Dublinčani visoka avtorjeva pričakovanja izpolnjujejo. Ne le zaradi prelomov v razumevanju pripovedi, ki izgubi zaključenost in izrine vsevedneža in avtoritarca, torej prejšnjega realističnega pripovedovalca, ne le zaradi notranjega monologa, ki je v primerjavi z nekaterimi res radikalnimi deli iz polovice stoletja še precej sramežljiv in urejen, prijazen.

James Joyce

James Joyce

Tisto, kar dela in ohranja Dublinčane zanimive, sta verjetno bogat pregled nosilcev nasprotujočih si idej in vpogled v vsakodnevno preživetje mesta; pobje, ki zapravljajo, uradniki, ki jih žeja, pa morajo končati delo, umrli duhovniki in načini družabnega življenja, od svetih praznikov prek volilne agitacije in koncertov, od oštarijskega padanja do ne vedno enoznačnih ponujanj (in nagovarjanj k) telesnosti, vse to dela iz zbirke petnajstih zgodb razkošen mozaik. V katerem se ne ugleda le poseben in – kot vsak – turbulenten čas, ne le konkretno mesto z ribiškimi naselji in ladjami in cerkvami, temveč prav posebna manj spravljiva in v vse pore zažrta miselnost, ki natančno ločuje: britanarji in katoliki na eni, nacionalisti in protestanti na drugi strani. In seveda drobni pogovori, ki poskušajo prešiti tisto, česar ne poznajo, razlike v dogmatiki in obredju, in Joyce si je oboje, predvsem kadar ostajajo na ravni gobezdljive retorike, dodobra privoščil. Danes, skoraj sto deset let po nastanku, zbirko proze beremo še bolj kot skozi njeno prelomnost in inovativnost, ki je medtem postala in prenehala biti manira, skozi bogat referencialni okvir. Z opombami in vsemi bralnimi aparaturami obloženi beremo presek nekega mesta in njegovih akterjev predvsem kot model, ki nam v prozi kaže možnosti za erudicijo in blasfemijo, za podzemni in čutni tok pripovedi, kjer vedno kaj manjka in je tisto vsiljivo vedno tudi dvoumno in ironično. S tem je to najdostopnejše Joyceovo delo seveda tudi vežbališče za branje enako načitanih, enako ambicioznih in naratološko še premetenejših sodobnikov.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.