Marcel Štefančič jr.

13. 9. 2013  |  Mladina 37  |  Kultura  |  Film

Razredni sovražnik

Razredni sovražnik, 2013
Rok Biček

zelo za

Odločite se!

»Vaše sošolke Sabine ni več. Naredila je samomor.« To dijakom novomeške gimnazije sporoči Robert Zupan, profesor nemščine, ki je zadnji, od katerega bi to hoteli slišati. Zupan, ki ga igra Igor Samomor, neskončen v svoji zadržanosti, neprebojnosti in neberljivosti, je na gimnazijo prišel malo prej, da bi nadomestil profesorico, ki odide na porodniško, toda dijaki ga kmalu razglasijo za nacija – ker z njimi govori nemško, ker z njimi govori zviška (in to v nemščini!), ker se jim zdi, da je nemščina le sredstvo, s katerim jih skuša kontrolirati in zatreti, ker hoče red, disciplino in spoštovanje, ker vzbuja strah in nelagodje, ker jim vsiljuje Thomasa Manna in ker kar sami od sebe vstanejo, ko stopi v razred. Zupan je Razredni sovražnik. In ko Sabina naredi samomor, se jim zdi, da imajo dovolj razlogov za krik: Ti si kriv za njeno smrt! Naci!

Kvaziliberalci, ki zaradi obsedenosti s človekovimi pravicami ne vidijo več razrednega boja in ki kršitve človekovih pravic potrebujejo, da bi si lahko čestitali, ker so te kršitve prepoznali in obsodili, si bodo lahko spet čestitali, ker bodo našli svojega nacija, toda ironija je v tem, da Zupan ni naci. Ker dijaki pravijo, da je naci, še ne pomeni, da je res naci. V resnici je še huje. Ker ti dijaki ne vedo, kaj je to nacizem, se jim začne dogajati to, kar se začne dogajati onim otrokom v Hanekejevem Belem traku ali pa onim prostovoljcem v Hirschbieglovem Eksperimentu – spontana nacifikacija. Sami začnejo namreč privzemati nacistični mindset: krivdo valijo na druge, predvsem na parazitskega Drugega (Zupan), ki ga neusmiljeno demonizirajo, pozivajo k »linču«, pozornost speljujejo na Sistem, ki da ne deluje, nagonsko vedo odgovore na vprašanja, na katera ni odgovorov, zahtevajo poenotenje brez izjeme, med sabo iščejo izdajalce, opozicije ne trpijo, zganjajo propagando (prevzamejo šolski radio) in antiintelektualizem (Thomasa Manna izganjajo, kot so ga tudi nacisti), Sabino glorificirajo kot mučenico, nataknejo si celo njeno masko, tako da vsi postanejo Sabina (ein Volk), Zupanu očitajo, da je Sabinin samomor prelevil v vzgojni primer (spomnite se nacističnega očitka silam Antante, da so z versajsko pogodbo kaznovale Nemčijo), sošolec azijskega rodu pa se med njimi počuti vse nelagodneje (“Vi, Slovenci, če se ne pobijete sami, se pa pobijete med sabo”).

Tvorba, v katero »zapadejo«, ni egalitarna družba, ampak organska skupnost – izključevanje tistih, ki ji »organsko« ne pripadajo. Nacifikacija ne prihaja od zgoraj, ampak od spodaj. Ta dijaška Gemeinschaft ne ve, kaj bi s sabo, polna je frustracij, resentimenta in revanšizma, prepričana je, da se ji dogajajo krivice, čuti se ponižano, hlepi po nekom, ki jo bo razumel: mar ni to opis protonacistične množice, ki čaka na svojega firerja? Mar ni to opis nacifikacije od spodaj? Točno, firerju preostane le to, da se na to nacifikacijo od spodaj prilepi od zgoraj, toda Zupan z dijaki na ta izlet ne bo šel. Ali bolje rečeno: Zupan je zadnji, ki bi šel z njimi na ta izlet.

Zupan do Gemeinschaft nima nobene afinitete. Do »organske« pripadnosti tudi ne. Le zakaj bi jo imel? Zupan je totalni egalitarist, popolno nasprotje profesorice, ki odide na porodniško, utelešenja izčrpane, zasičene, abstraktne demokracije, ki verjame, da funkcionira, ker je materinska, empatična in permisivna, ker se odloča namesto ljudstva (dijakov) in ker nastopa v imenu ljudstva (svojo dojenčico poimenuje Sabina). Zupan, antitotalitarni odgovor na demokracijo, ki se je izčrpala, je hladni, stoični, brezkompromisni, ledeni egalitarist: v tej izčrpani demokraciji ne vidi več rešitve, noče se odločati namesto dijakov, ne verjame v odločitev, ki bi ustrezala vsem, kakor tudi ne verjame v konsenz, za katerega se ni nihče odločil in ki ga ni nihče zares izbral. Bolj ko je hladen, stoičen in brezčuten, bolj je egalitaren. Zupan, navidez glas Starega, je dejansko glas Novega (tako kot bi lahko rekli, da se ta film, ki je posnet po resnični zgodbi, dogaja danes, ko fejsbuk ne obstaja več), glas egalitarne demokracije – ustvariti hoče le pogoje, v katerih se bodo dijaki lahko odločali. In se nehali bati svoje svobode.

Razredni sovražnik, ki bi ga lahko vrteli na triple-billu s Cantetovim Razredom in Lonerganovo Margaret, je film o ljudeh, ki ne sprejemajo odločitev. Ki se niso sposobni odločati. Ki ne vedo, kaj bi počeli. Ki ne vedo, kako bi živeli. Sabina se je po drugi strani odločila. Sprejela je odločitev. Za razliko od vseh ostalih v tem filmu. V deželi, v kateri ni nihče sposoben sprejeti odločitve, zasluži odločitev tega, ki naredi samomor, absolutno spoštovanje. Sliši se ironično, toda v deželi, v kateri nihče ne ve, kaj točno bi počel v življenju, je prav samomorilec najboljši zgled za to, kako živeti.

Nihče ne ve, zakaj je Sabina naredila samomor. Niti film tega ne ve. Zakaj je naredila samomor? Zakaj ga drugi niso?

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.