Staš Zgonik

27. 9. 2013  |  Mladina 39  |  Politika

Za čistejši proračun

Ukinitev za okolje škodljivih subvencij, na videz enostavna rešitev za polnjenje proračuna, skriva številne pasti. A je vsekakor vredna razmisleka.

Predstavniki Umanotere čakajo na možnost za predajo več kot 5 tisoč podpisov v podporo odpravi okolju škodljivih subvencij predsednici vlade. Prejšnji petek jim je uspelo.

Predstavniki Umanotere čakajo na možnost za predajo več kot 5 tisoč podpisov v podporo odpravi okolju škodljivih subvencij predsednici vlade. Prejšnji petek jim je uspelo.
© Borut Krajnc

Slovenija ima med državami EU enega najvišjih deležev okoljskih davkov v celotnem davčnem bremenu. K temu levji delež prispevajo visoke trošarine na goriva in druge energente. Čeprav je visoka obdavčitev energije načeloma napredna politika, ki je v skladu s stremljenjem k čim večji energetski učinkovitosti, pa ima takšna usmeritev tudi negativno plat – visoka cena energije lahko znižuje konkurenčnost gospodarstva. In zato slovenski sistem omogoča številne izjeme. Zdi se, da imajo praktično vsi veliki porabniki energije in energentov takšne ali drugačne posebne ugodnosti.

Termoelektrarnam in drugim velikim industrijskim napravam je država še nedavno brezplačno razdeljevala emisijske kupone za CO2, hkrati pa so bile te naprave oproščene plačila takse na CO2. Avtoprevoznikom država vrača del trošarin na dizelsko gorivo, ki presega z evropsko zakonodajo določeno minimalno višino trošarin. Upravljavci stacionarnih delovnih strojev, gradbene mehanizacije, železnic in žičnic prav tako dobijo povrnjeno polovico trošarin za dizelsko gorivo. Upravljavci kmetijskih in gozdarskih strojev so upravičeni do 70-odstotnega vračila trošarin. Pogonska goriva v pomorskem in zračnem prometu so plačila trošarin celo v celoti oproščena. Ko vse te odpustke seštejemo, ugotovimo, da se je v letu 2011 država na ta račun odrekla kar približno 200 milijonom evrov prihodkov. Zaradi tega 200-milijonskega odpustka so številni gospodarski objekti manj zainteresirani za vlaganje v energetsko učinkovitejše in čistejše rešitve. Država je podelila za okolje škodljivo subvencijo. A doslej je bil naštet le del vseh za okolje škodljivih subvencij, ki jih vsako leto podeljuje naša država.

Transportne subvencije

Pri okoljevarstveni organizaciji Umanotera so v nedavno objavljenem poročilu o okolju škodljivih subvencijah našli za več kot 500 milijonov evrov (1,4 % BDP-ja) na ta račun izgubljenega proračunskega denarja na leto. »Te subvencije se glede na težave s financiranjem in zmanjševanjem trenutnega proračunskega primanjkljaja zdijo povsem nelogične,« so zapisali v uvodu v poročilo. In na vlado naslovili poziv k njihovi postopni ukinitvi. Že v rebalansu proračuna za leto 2014 bi po njihovem mnenju tako brez večjih težav pridobili dodatnih 100 milijonov evrov sredstev in se na ta način izognili dodatnim rezom v šolstvo, zdravstvo in socialne transferje.

Sliši se lepo. In enostavno. A ukinitev teh subvencij je vse prej kot enostavna. Za vsako stoji gospodarska panoga, ki bo v času krize le s težavo preživela dodaten stroškovni udarec. Ukinitev za okolje škodljivih subvencij ni nova zamisel. Z njo se je v nekaterih sektorjih poigravala že Pahorjeva vlada, a na koncu sklenila, da bi to premočno znižalo konkurenčnost slovenskega gospodarstva.

Po mnenju direktorice Umanotere Vide Ogorelec je treba tovrstne trditve jemati z rezervo. »Opozorila o škodi, ki bi jo odprava za okolje škodljivih subvencij povzročila prizadetim sektorjem, so zelo pavšalne sodbe, ki temeljijo na izjavah predstavnikov prizadetih, na primer avtoprevoznikov.« Ti seveda opozarjajo, da bi bil to še zadnji žebelj v krsto slovenskih avtoprevoznikov. »Cestni transport je v tem trenutku na kolenih,« pravi vodja sekcije za promet pri obrtno-podjetniški zbornici. »Če nam ukinejo še subvencije, bi to pomenilo katastrofo.« Pa tudi podražitev vseh izdelkov, ki so odvisni od transporta, še opozarja. A po mnenju Vide Ogorelec takšno strašenje temelji na ugibanjih. »Enako je s predlaganim davkom na letalske vozovnice. Nekateri me svarijo, da bo brniško letališče v tem primeru propadlo. A kakšno podlago imajo te trditve? V državah, v katerih so to že uvedli, ni bilo popolnoma nobenega učinka na obseg prometa. Sploh pa, zakaj ima letalski promet tak odpustek? Če moram plačati DDV za knjigo, zakaj sem tega oproščena pri nakupu letalske karte?«

Pesticidne subvencije

Kot za okolje škodljivo subvencijo, ki bi jo lahko takoj ukinili brez večjih ekonomskih ali socialnih posledic, Ogorelčeva izpostavlja ukinitev znižane stopnje DDV-ja na pesticide in druga fitofarmacevtska sredstva. Zvišanje stroškov za kmete je ne skrbi. »Morda pa bodo kmetje posledično uporabljali manj pesticidov. To sicer ne bi imelo pozitivnih posledic na proračun, bi pa bilo pozitivno z okoljskega vidika.«

A kot svari agrarni ekonomist dr. Aleš Kuhar, stvar ni tako preprosta. Večina kmetov po njegovem res ne bi bistveno občutila zvišanja DDV-ja za fitofarmacevtska sredstva, a ne zato, ker bi jim šlo tako dobro, da bi zlahka prenesli dodaten strošek, temveč zato, ker je velik del slovenskega kmetijstva odvisen predvsem od subvencij, ne pa toliko od sprememb na trgu. »V slovenskem kmetijstvu javni transferji pomenijo več kot dve tretjini faktorskega dohodka. Imamo izredno neugodno strukturo kmetij, saj imamo veliko polprofesionalnih kmetij, majhnih in nekonkurenčnih gospodarskih sub-

jektov. Velik del slovenskega kmetijstva je tako odvisen od subvencij in jih dogodki na trgu v povprečju prizadenejo manj. Zelo pa prizadenejo profesionalne kmete, stebrne kmetije, ki so nosilci razvoja.« Glavnine kmetijstva torej zvišanje DDV-ja ne bi zelo prizadelo, bi pa prizadelo njegov najbolj perspektivni del.

Kuhar dvomi tudi o potencialnem zmanjšanju porabe pesticidov kot posledici zvišanja DDV-ja. »Veliko kmetov, predvsem polprofesionalnih, že tako ali tako opušča uporabo fitofarmacevtskih sredstev, ker jim pomenijo zgolj strošek in se jim vložek skozi povečanje prihodka po njihovem mnenju ne povrne. S pasivno nizko intenzivnostjo pa se tako ali tako kategorizirajo v status ekokmeta, kar jim zagotavlja nerazumno visoke subvencije.«

Na kmetijsko-gozdarski zbornici celo trdijo, da bi lahko imelo zvišanje stopnje DDV-ja negativne učinke na okolje, saj bi se kmetje v večjem obsegu utegnili odločati za kupovanje pripravkov vprašljive kakovosti na črnem trgu.

Ukinitev za okolje škodljivih subvencij je vse prej kot enostavna. Za vsako stoji gospodarska panoga, ki bo v času krize le s težavo preživela dodaten stroškovni udarec.

Socialne subvencije

Največ vredna posamična kategorija za okolje škodljivih subvencij v poročilu Umanotere je sicer plačilo za prevoz na delo, za kar je bilo samo v javnem sektorju v letu 2011 izplačanih skoraj 140 milijonov evrov. Tega stroška seveda ni mogoče ukiniti, ga je pa po njihovem mnenju mogoče učinkovito oklestiti z uvajanjem inovativnih praks, kot na primer enotnih službenih vozovnic za javni promet, ki bi nadomestile denarno izplačilo in tako zaposlene prisilile k opustitvi vožnje z avtomobili. Če v primeru večine Umanoterinih predlogov z glavo zmajujejo gospodarstveniki, v tem primeru trčijo v sindikate. Nadomestilo za prevoz na delo je namreč v Sloveniji postal nekakšen socialni korektiv. »Povračilo stroškov za prevoz na delo je zlasti za delavke in delavce z nizkimi dohodki – ti pa prevladujejo – razumljen kot del plače, katerega ekonomski pomen se veča s padanjem plače in je največji pri minimalni plači,« poudarja vodja sindikatov javnega sektorja Branimir Štrukelj. Ukinitev povračila stroškov z denarnim nadomestilom bi po njegovih besedah takoj sprožila burno reakcijo delavstva in sindikatov.

A Vida Ogorelec vztraja, da prevoz na delo z avtomobilom enostavno ni človekova pravica in da bi bilo treba poiskati drugačne rešitve za morebitne socialne stiske. V obuditvi javnega prometa, ki bi ga lahko prinesla tovrstna sprememba, pa vidi tudi priložnost za avtoprevozniški sektor, če bi ob ukinitvi vračanja trošarin trpel zaradi višjih stroškov. »Če bi javni prevoz vnovič bolj zaživel, bi se v njem našla tudi delovna mesta, ki bi jih morda izgubili v avtoprevozniškem sektorju.«

Postopno ukinjanje

Poziv Umanotere k ukinitvi za okolje škodljivih subvencij je med odločevalci naletel na neodločno pozitiven odziv. V predlogu rebalansa proračuna za prihodnje leto za zdaj ostajajo nedotaknjene. So pa poslanci državnega zbora na skupni seji treh pristojnih odborov prejšnji teden sprejeli sklep, s katerim pristojnim ministrstvom do konca leta naročajo izdelavo predloga postopnega ukinjanja za okolje škodljivih subvencij. »To sicer za rebalans 2014 ni pomembno, dolgoročno pa ima vsekakor pomen,« pravi Ogorelčeva. »Sklepi sami po sebi nimajo neke hude teže, bomo pa januarja organizirali dogodek in predstavnike ministrstev povabili, naj nam program predstavijo. Če parlament ne bo spremljal izvajanja svojih sklepov, ga bomo pa mi.«

Odprava večine za okolje škodljivih subvencij je sicer v tem trenutku eden izjemno redkih ukrepov, pri katerem bi vlada utegnila naleteti celo na odobravanje javnosti. Kot prvo, pravi ekonomist dr. Aleksander Kešeljević, bi namreč dodatno obdavčila onesnaževalce okolja, kot drugo pa ji ne bi bilo treba zarezati v nekatere bolj občutljive javnofinančne izdatke. Odprava okolju škodljivih subvencij bi po njegovem mnenju lahko pripomogla k pravičnejši porazdelitvi bremen krize. »Znano je, da stroški uvedbe subvencije pogosto presegajo koristi, zato so z narodnogospodarskega vidika mnoge subvencije škodljive. Še posebej okoljske, saj so koristne za ozek krog ljudi. Glavni kriterij presoje njihove upravičenosti bi moral biti, ali so koristne tudi z vidika celotne družbe.« Se pa Kešeljević zav-

zema za postopno ukinitev, ki bi prizadetim omogočila dovolj časa za prilagoditev, vladi pa dovolj manevrskega prostora za prilagoditev ukrepov, da bi se ohranjala konkurenčnost gospodarstva.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.