Vanja Pirc  |  foto: Uroš Abram

18. 10. 2013  |  Mladina 42  |  Kultura  |  Portret

Nina Rakovec, igralka

Ena naših najbolj izstopajočih mladih igralk

Še vedno se spomni trenutka, ko je prvič začutila, da je gledališče nekaj čarobnega. Že kot čisto majhna deklica je z dedkom, ki je bil igralec, zahajala v ljubljansko Dramo in v tamkajšnjem bifeju zabavala druge igralce. Na nekem gostovanju v Trstu pa so ji prvič dovolili, da je videla zaodrje. In pozneje, med predstavo, so ji naročili, naj dedku na oder odnese klobuk. Takrat se je skozi zatemnjeno dvorano, polno gledalcev, prvič sprehodila proti odru, in ko je vendarle stopila nanj, se ji je zazdelo, da vse okrog nje žari. In da se je znašla sredi nečesa resnično pomembnega.

Dedek, ki ga je obisk prijetno presenetil, ni bil nihče drug kot pokojni Polde Bibič, eden naših najbolj priznanih igralcev. Neskončno rada ga je imela, čeprav je dolgo nasprotoval, da bi sledila njegovi poti, zlasti zato, ker igralski poklic za seboj potegne tudi nenehno brskanje po svoji notranjosti, to pa je lahko precej boleče, sploh če si zelo občutljiv deklič. A bila je trmasta. In želela je dokazati, da zmore – sama, brez pomoči kogarkoli. Obiskovala je gledališke krožke, v drugem letniku gimnazije pa, brez vednosti domačih, odšla na avdicijo Prešernovega gledališča Kranj, kjer so na oder postavljali najstniško uspešnico Dese Muck Blazno resno zadeti. Domov se je vrnila s prvo pravo gledališko vlogo.

Mikali so jo tudi kirurgija, arheologija in novinarstvo, ki prav tako terjajo precej poglabljanja, kopanja, raziskovanja, a želja po igranju je bila močnejša. In ko je uspešno prestala sprejemne izpite na AGRFT, se je omehčal tudi dedek in ji vse odtlej trdno stal ob strani. Hitro je namreč opozorila nase, sploh s filmi. Janez Lapajne ji je že kot brucki namenil manjšo, a usodno vlogo v Osebni prtljagi. Danes so za njo že tri glavne filmske vloge, kar je pri šestindvajsetih zavidanja vreden izkupiček. Toliko bolj, ker so vse prepričale strokovno javnost, prvi dve pa sta ji prinesli tudi strokovni nagradi vesna.

Najprej je bila Živa v Gazvodovem prvem celovečercu Izlet, nato Tina v njegovem drugem filmu Dvojina in nazadnje še Ajda v prvencu Marka Šantića Zapelji me. Ni naključje, da se je v vseh srečevala z aktualnimi problemi mladih, ki jih še predobro pozna, nekaj iz lastnih izkušenj, še več pa prek vrstnikov, ki so brez služb, brez konkretne prihodnosti, v nekaterih se kopiči jeza, drugi so prisiljeni v beg možganov. Prav zato je hvaležna, da so ji doslej namenili že toliko priložnosti, sploh v pregovorno majhni slovenski filmski produkciji. Za njo so tudi denimo igrano-dokumentarni film Nejca Levstika o duševni bolnici Hočem živeti, kratki film Žige Virca Trst je naš!, spletna nadaljevanka Prepisani, televizijska nadaljevanka Nova dvajseta …

Največ vlog pa je nanizala v gledališču. Po novem je del ekipe MGL-ja, prej pa smo jo lahko videvali na odru SLG Celje, kjer je redno sodelovala z režiserjem Janezom Pipanom. Izjemno ga ceni, in ko ji je v Utvi zaupal vlogo Nine Mihajlovne Zarečne, je bil to zanjo eden največjih komplimentov. Prav ta vloga ji je pozneje skupaj z vlogo Susan Parks v Knapih slikarjih prinesla nagrado Združenja dramskih umetnikov Slovenije za igralske dosežke v letu 2011. Skupaj s še nekaj drugimi vlogami pa ji je prinesla tudi Večerovo nagrado za igralske dosežke v sezoni 2011/12. Obe žiriji sta jo izpostavili kot eno najbolj talentiranih igralk mlade generacije, pred katero je svetla prihodnost. Premore namreč svežino in tisto odrsko prezenco, ki gledalca prisili, da je ne izpusti izpred oči. Poleg tega se izredno zaveda pomena detajlov in ničesar ne prepušča naključju.

Res ji je pomembno, da vsako vlogo izoblikuje do zadnje potankosti. In da se vanjo vrže z vso silo in do konca. Naprej jo žene samo želja po ustvarjanju. In ta jo vsakič znova potisne še nekoliko dlje prek njenih meja. Vse bolj pa jo potiska tudi prek tistih geografskih. O teh vse resneje razmišlja, ker se ne želi ustaviti. Ne želi, da bi kdaj ostala brez vlog. Zaveda se sicer, da je preboj na tujem še težji. A mora vsaj poskusiti. In v nasprotju s Tino, ki jo je odigrala v Dvojini, ji poguma za tak podvig ne manjka.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.