Heni Erceg

Heni Erceg

30. 10. 2013  |  Mladina 44  |  Hrvaška

Usodni objem

Hrvaško z ene strani strastno objemajo pripadniki nekdanje fašistične vojske in prava množica »domoljubov« iz vojne v devetdesetih letih, z druge pa kopica državnih stenic, političnih kriminalcev in »uspešnih« menedžerjev.

Če bi Nikola Tesla po kakem naključju še živel, in to na Hrvaškem, bi, ubogi siromaček, gotovo brskal po smetnjakih, kajti čemú sploh znanost, domišljija in podobne ničevosti v državi, kjer so znanje, delo in delavci samo prezira vredne, zgubarske kategorije, donosen in obetaven je en sam posel. To je poklicna ljubezen do domovine. Resda so tisti, ki delajo v tem poklicu, praviloma nesposobni, neizobraženi bedaki vseh vrst, toda njihova odlika je prav silovitost ljubezni, s katero že 20 let oblegajo ljubljeno domovino kot kakšno Aladinovo votlino, hodijo okoli nje, se prerivajo in cedijo sline nad vsemi tistimi zlatniki in srebrnino, nazadnje pa se izkaže, da so Hrvaški s svojimi tesnimi objemi preprosto zlomili hrbtenico. Vsi ti silni možaki, ti ulični postopači, ki so se prelevili v tako imenovano elito, svojo ljubljeno leta in leta z eno roko objemajo okoli vratu, z drugo pa ji praznijo žepe, javno jo obožujejo, sami pri sebi pa prezirajo kot radodarno trapo, ki se ji še sanja ne, kako jo varajo.

Zaradi tega ni nikogar posebej presunila najnovejša aretacija večje skupine vodilnih pri Hrvaških avtocestah, samih preverjenih rodoljubov, ki so gradnjo avtocestnega omrežja izkoristili za brezsramen rop. Ta afera je tako ali tako samo delček zgodbe o čaščenju države, ki ji bomo kradli, kolikor nam bodo okoliščine dopuščale, pri gradnji cest pa so bile te preprosto sijajne za vse tiste direktorje, državne tajnike ... mafijsko hobotnico z brezštevilnimi lovkami, na čelu katere je bil nedotakljivi minister v bivši desni vladi, zdaj pa ugledni župan Zadra. Ko človek sliši, koliko denarja je bilo pokradenega, ga zaboli glava, prav tako kot zaradi tistih petih milijonov evrov iz Hrvaške gospodarske zbornice, ki se financira s prisilnim pobiranjem članarine od vseh zasebnih podjetnikov. Ko je vodilni te organizacije izvedel, da so pravkar aretirali šefinjo njegovega kabineta, je samo izmuzljivo pripomnil, da mož pač zadnji izve, kadar ga žena vara. Nadan Vidošević bi torej rad rekel, da o tem, da so mu pred nosom pokradli toliko denarja, ni imel pojma. Takšno meglo si upa prodajati človek, katerega bogastvo se meri v milijonih evrov, vse pa si je pridobil v minulih dveh desetletjih, medtem ko je – ves čas državni uradnik in ljubljenček tedanjega predsednika Tuđmana – Hrvaško zaljubljeno objemal okoli vratu, z drugo roko pa segal globoko v njene zaloge, izbiral funkcionarje znotraj sistema ali partije in se nazadnje ustoličil za dosmrtnega predsednika Gospodarske zbornice. Obdal se je s kar 400 poslušnimi zaposlenimi, se zapletal v afero za afero, a iz vsake izšel še močnejši, z nasmehom na ustnicah, ki ves čas sporoča samo eno: nihče mi nič ne more!

Resnično, celo sedaj, ko so aretirali njegove najbližje sodelavce, ostaja osupljivo predrzen. Na vprašanje, od kod mu neverjetno bogastvo – vile, stanovanja, ogromna zbirka dragocenih slik ... –, na kratko odgovarja, da je plod njegovih poslovnih sposobnosti, čeprav ni niti en sam dan delal v zasebnem sektorju. Seveda prav tako ne zamudi nobene priložnosti za poudarjanje, da je vse, kar je počel, počel zgolj in samo za Hrvaško.

Če pa se vam ni ponudila priložnost, da bi glamurozno promovirali svoje domoljubje in pri tem iz kakega državnega podjetja iztisnili toliko denarja, kolikor bi ga pač potrebovali, no, da bi se znašli na Forbsovem seznamu uspešnih Hrvatov, so vam v tej neumni državi na voljo tudi legalni načini za izstavitev računa za nacionalni patos, ki se tu tako dobro prodaja. Tako celo tisti, ki so bili, zgodovinsko in moralno gledano, v neki davni vojni na strani zločincev, prejemajo dostojno pokojnino, in to zgolj na podlagi enega samega papirčka, ki ga izda Hrvaški državni arhiv. Gre za potrdilo, da je bil posameznik od leta 1941 do 1945 nekaj časa pripadnik ustaške, torej fašistične vojske, in se je boril za ljubljeno Neodvisno državo Hrvaško. In že je tu nagrada, pokojnina, višja od tiste, ki jo na koncu poklicne poti dobijo ljudje, ki so marljivo garali vse življenje. Na podlagi teh bizarnih potrdil pokojnine na Hrvaškem prejema več kot 13 tisoč pripadnikov ustaških enot in njihovih družinskih članov, ki imajo po njihovi smrti pravico do pokojnine. Luknjasti državni proračun to vsako leto stane kar 50 milijonov evrov.

Če pa pripadnosti fašistični vojski ne morete dokazati z dokumentacijo iz državnega arhiva, ne skrbite, dovolj je, če predložite svojo fotografijo v ustaški uniformi, podpis dveh prič in potrdilo, ki ga – to je v vsej zgodbi pravzaprav najzanimiveje – izdata združenji veteranov in domobrancev. Točneje, združenji državljanov!

Tako tudi ta, leva vlada, ki sicer pred svetom rada prisega na antifašistične vrednote, še danes priznava zakon, sprejet že leta 1993, s katerim je zagotovljeno nagrajevanje pripadnikov ustaške vojske, ki se ji olepševalno reče »domovinska vojska«. Vojska čigave in kakšne domovine? Tiste, utemeljene na rasnih zakonih, preganjanju in taboriščih, katere bolestne ideologije se Hrvaška ni otresla vse do danes. Kajti prav s takimi in podobnimi zakoni se tukaj leta in leta vzpostavlja lažni mit o domoljubju, po katerem naj bi veljalo, da je vsak zločin, vsaka svinjarija v imenu domovine ne le dovoljena, ampak bo prav gotovo tudi primerno nagrajena. Nič čudnega torej, da je Hrvaška, ki jo z ene strani strastno objemajo pripadniki nekdanje fašistične vojske in prava množica »domoljubov« iz vojne v devetdesetih letih, z druge pa kopica državnih stenic, političnih kriminalcev in »uspešnih« menedžerjev, v resnici invalidna država s popolnoma polomljenimi kostmi. Ki ne kaže nobenih znamenj ustreznega skorajšnjega ozdravljenja.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.