Zidovi, zidovi, vrat od nikoder

Kot družbi bi se nam nekritično navdušenje nad prebujeno učinkovitostjo kazenskega dela pravosodja lahko že jutri zataknilo v grlu

4. vseslovenska ljudska vstaja pred sodiščem v Ljubljani 9. marca 2013

4. vseslovenska ljudska vstaja pred sodiščem v Ljubljani 9. marca 2013
© Gašper Lešnik

Ko je haaško sodišče za vojne zločine vodilo postopek proti hrvaškemu generalu Gotovini, v Srbiji in tudi na Hrvaškem tega procesa niso pozorno spremljali zato, ker bi obe naciji zares zanimalo, ali je ravno ta posameznik storil očitana mu kazniva dejanja. V obeh državah se je od sodišča pričakovalo veliko več. Pričakovala se je zgodovinska sodba o tem, katera stran je bila v srbsko-hrvaški vojni oziroma natančneje v operaciji Nevihta na strani dobrega in katera na strani zla.

Zaradi takšnih pričakovanj v vojno vpletenih držav, ki jim je morda popustilo celo haaško sodišče samo in se je zaradi njih od ugotavljanja krivde posameznika premaknilo k poskusu balansiranja med njimi, sta bila iracionalni obup na eni in ekstaza na drugi strani, ki sta med prvostopenjsko in drugostopenjsko sodbo celo zamenjala strani, pričakovana. Po besedah Srđe Popovića, nedavno preminulega beograjskega advokata, pa naloga kazenskega sodišča nikoli ne sme biti kaj več od tega, da sprejme posamezno zadevo, jo obravnava in reši po zakonu. To na videz preprosto misel, ki pa natančno zadene bistveno vprašanje kazenskega postopka in vloge sodišča v njem, bi morala imeti pred očmi tudi slovenska javnost, ko artikulira pričakovanja do sodišč in sodnikov v zvezi z različnimi kazenskimi postopki, ki že tečejo ali pa še bodo tekli pred njimi.

Z odvetniškimi ušesi sem namreč zastrigel ob nedavnih besedah Uroša Lubeja, pa ni bil edini, da ne bo pomote, da je eden od dosežkov vstajniškega gibanja tudi to, da se je »zdravi del« sodnega sistema zavedel podpore ljudstva in začel pogumneje procesirati skorumpirano elito. Najprej je treba ob tej trditvi ugotoviti, da sodišča in sodniki seveda niso tisti, od katerih je odvisno, koga in za kaj bodo obravnavali. Kazenski sodniki obravnavajo zgolj obdolžence, ki jih v njihove dvorane pripeljejo tožilci. Ti, skupaj s policisti in kriminalisti, v resnici odločajo, komu in za katero dejanje se bo sodilo. Navdušenje in pohvale javnosti gredo lahko torej kvečjemu delu policije in tožilstva, razen če se ne navdušujemo tudi nad obsodilnimi sodbami, ki jih na koncu teh postopkov izrekajo sodniki. Ne glede na to, komu natančno je namenjeno navdušenje Uroša Lubeja, ga kot državljan po svoje seveda razumem. Živiva v isti državi in oba lahko ugotoviva, da sta visoka stopnja korupcije in obseg gospodarskega kriminala tisto, kar jo je spravilo na kolena, a hkrati sem, ker sem pravnik in odvetnik, dolžan ta svoja in tudi čustva javnosti kolikor mogoče brzdati, saj bi se nam kot družbi nekritično navdušenje nad prebujeno učinkovitostjo kazenskega dela pravosodja že jutri lahko zataknilo v grlu.

Se zavedamo razsežnosti trditev, da je eden od dosežkov vstajniškega gibanja tudi, da je »zdravi del« sodnega sistema začel pogumneje procesirati skorumpirano elito?

»Aplavzov ne manjka. Radi imamo aretacije. Še posebej velikih rib. Servilni smo do močnih, hkrati pa neizmerno uživamo v njihovem padcu,« sporoča Srđa Popović, avtor številnih knjig in kritičnih zapisov ter tako razvpit odvetnik, da je o njem že leta 1968 po Beogradu krožila pesmica »Zidovi, zidovi, nigde vrata, zovite mi, zovite, Srđu advokata«. Ja, ko se posameznik znajde v kazenskem postopku, nima razen svojega odvetnika kaj dosti drugih prijateljev. Nasproti pa mu stojita moč države in ves nakopičeni gnev družbe; v takšnih razmerah, še posebej v medijsko razvpitih primerih, mu je zelo težko zagotoviti zares pošteno sojenje. Moderni kazenski postopek z ustavno varovano domnevo nedolžnosti ter dokaznim bremenom na strani tožilstva je zato civilizacijska pridobitev, katere namen je en sam: da kazensko sodišče ne obsodi nedolžnega človeka.

V Sloveniji imamo zadnja leta opravka s politiki brez veliko lastnih zamisli. Zanima jih v resnici samo ohranitev oblastne pozicije in temu cilju podrejajo vse svoje delovanje. Ne razmišljajo, kaj bo posamezna zakonska novost dejansko povzročila na področju, ki naj bi ga urejala, kakšen bo njen vpliv na temeljna načela, ki so celo ustavno varovana. Ne, zanima jih samo, kaj si javnost, ki je seveda krojač njihove politične usode, res močno želi. Če si dovolj velik del javnosti nekaj zelo močno želi, ji bo slovenski politik, v maniri sodobnih staršev, ki otroka razvajajo, namesto da bi ga vzgajali, te želje seveda uresničil. Tako smo pod pritiskom javnega mnenja o tem, da kazenski postopki trajajo predolgo, da je premalo obsojenih predvsem za gospodarski kriminal, dobili novelo zakona o kazenskem postopku, ki je uvedla predobravnavni narok z možnostjo priznanja krivde obdolženca. Namen te proceduralne novosti je hitrejše sojenje in v dosedanji praksi je bil že zagotovo dosežen. Vprašati pa se je treba, ali in koliko škode je ta zakonska sprememba naredila temeljnemu namenu kazenskega postopka, preprečitvi obsojanja nedolžnih, in ali so hitri kazenski postopki nekaj, kar si kot družba res želimo, pri čemer z zadnjo opombo nikakor ne ugovarjam splošni ugotovitvi, da sodni postopki v Sloveniji, kazenski in tudi civilni, v številnih primerih trajajo nespodobno dolgo.

Če je posameznikovo priznanje izključno posledica strahu pred visoko zaporno kaznijo, zaradi katerega se je ta iz previdnosti in tudi v nasprotju s svojim občutkom krivde oziroma nedolžnosti pripravljen pogoditi za milejšo, sprejemljivejšo obliko kazni, potem imamo danes v kazenskih postopkih v Sloveniji resno težavo. Vzemimo za primer obdolženca, ki je prepričan, da ni storil očitanega mu kaznivega dejanja oziroma – to je pri gospodarski kriminaliteti še značilneje –, da očitano mu dejanje, ki ga je sicer storil, ni nič prepovedanega. Za začetek je imel hišno preiskavo in vsaj policijsko pridržanje, če ne celo nekaj mesecev pripora, grozi mu dolg kazenski postopek z vsem medijskim pompom in na koncu nekajletna zaporna kazen. Če pa bi na predobravnavnem naroku priznal, bi jo lahko odnesel s pogojno ali z alternativno obliko prestajanja zaporne kazni v obliki družbeno koristnega dela ali vikend zapora in vsega bi bilo v trenutku konec. Kaj mislite, da bi storil?

Radi imamo aretacije. Še posebej velikih rib. Servilni smo do močnih, hkrati pa neizmerno uživamo v njihovem padcu, je nekoč dejal Srđa Popović. Zveni znano?

Če bi se velik odstotek obdolžencev v opisanem primeru pogodil in priznal, ne glede na to kako nedolžne oziroma ne-krive bi se ti obdolženci počutili, lahko rečemo, da je justicina tehtnica ta trenutek potrebna ponovne kalibracije, saj se je nesorazmerno nagnila v korist pregona in obsodbe Pri tem tudi ni najpomembneje, ali obdolžence pri odločitvi, da se s tožilstvom pogodijo o kazni, vodi upravičen ali neupravičen strah, da v postopku nimajo prave možnosti. Sodstvo, za katero javnost, ki zahteva hitro sojenje in zapiranje, začne govoriti, da je končno na njeni strani, seveda ne more vlivati prav velikega zaupanja tistim, ki se znajdejo v postopkih pred njim. Pri tem se moramo kot javnost zavedati tudi tega, da porušeno razmerje moči med pregonom in obrambo ne bo ostalo omejeno zgolj na zadeve, v katerih se obravnavajo domnevno skorumpirani politiki in gospodarstveniki, v katerih nas to morda niti ne moti, pač pa bo podobno tudi v vseh drugih postopkih pred sodiščem. Pričakoval bi, da je Uroš Lubej to lekcijo že vzel, če ne prej, vsaj ob nedavni obsodbi mariborskih vstajnikov. Za merjenje stopnje zaupanja v pravosodje bi morali občutke ljudi, ki se znajdejo v njegovih mlinih, jemati kot vsaj enako pomembno merilo kakor občutke javnosti, ki te postopke spremlja.

S tem zapisom seveda ne trdim, da je katerikoli aktualni kazenski postopek, ki vam je prišel na misel med branjem, nepotreben ali krivičen ali da si kateri od javnosti znanih obdolžencev ne zasluži biti obravnavan pred sodiščem. Ambicija tega zapisa je zgolj v hrupu navdušenih vzklikov izraziti tihi pomislek oziroma svarilo, da bodimo kot družba previdni pri tem, kaj si zares želimo. Naj na tem mestu še zadnjič citiram velikega advokata: »V razvpitih procesih je razmerje moči zelo neenakopravno, zato je obramba tako pomembna. Pomembna je za mentalno zdravje družbe, saj v trenutkih vznemirjenja, strasti in vzklikov navdušenja pomaga ohraniti trohico zdravega razuma, da se, četudi zelo tiho, sliši tudi druga stran.«

Če smo kot družba enotnega mnenja, da smo bili v zadnjem desetletju žrtev skorumpirane naveze politikov, dela gospodarstvenikov in finančnikov, potem ni smiselno v zvezi s tem vsa pričakovanja in poglede usmeriti v kazenska sodišča. To se že v uvodoma opisanem primeru vojnih zločinov v vojnah na ozemlju nekdanje države ni pokazalo kot zelo produktivno saj bomo, če bodo sodišča delo opravljala tako, kot je treba, zagotovo prevečkrat razočarani. Namesto da čakamo, da nas bodo skorumpiranih politikov, gospodarstvenikov in še koga rešili tožilci in sodniki, imamo na voljo veliko elegantnejšo rešitev, ki od nas zahteva samo minimalen trud. Treba si je zgolj vzeti eno nedeljsko dopoldne ali popoldne ter v tišini kartonske kabine dobro premisliti, katero številko bomo obkrožili. Glede na srčnost, izobraženost, inteligenco in – kar se mene tiče – predvsem precejšnjo všečnost, s katero se je v različnih povezavah na politični zemljevid zadnje dni postavila zares nova, mlada generacija, bo izbira odslej očitno nekoliko pestrejša, kot je bila doslej.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.