Veljko Njegovan

20. 12. 2013  |  Mladina 51  |  Kultura  |  Plošča

Čao Portorož: Čao Portorož

2013, Kapa Records

+ + + +

Čao Portorož smo imeli zadnje leto priložnost v živo slišati in videti na Klubskem maratonu Radia Študent, enem izmed redkih kontinuiranih projektov, ki nam skušajo predstaviti alternativne glasbene prakse iz domačih logov. Zasedba je sicer nastala leta 2009 kot posledica druženja na neki zabavi za konec tedna, nato pa je prerasla v resnejši projekt, saj so fantje po letu in pol »zabavanja« po lokalnih klubih in v prostoru za vaje svojo glasbo sklenili ovekovečiti na prvem uradnem nosilcu zvoka.

Na albumu, izdanem leta 2011, ki je bil naslovljen z imenom skupine, je bilo 12 strnjenih, večinoma precej kratkih komadov. Že po prvem poslušanju je bilo jasno, da so se fantje med neobremenjenim zabavanjem pravzaprav spominjali odraščanja in glasbe, ki je pozneje pripeljala v skupino, ki glasbeni izraz gradi na zvoku alternativnega rocka devetdesetih let, močno opaznem vplivu jugoslovanskega novega vala in punka, pa tudi tistem, čemur predstavniki glasbenih medijev najpogosteje pravijo indie rock.

Ljubljanska četverica – Ivian Kan Mujezinović na basu in vokalu, Gregor Andolšek na kitari in vokalu, Anže Petrič na kitari in Aljoša Cetinski za bobnih – je pozneje dobila priložnost na Klubskem maratonu, s tem je njene udarne rockovske skladbe in prepoznaven zvok spoznalo širše občinstvo, izborila pa si je tudi medijsko prepoznavnost. Po maratonu je bilo slutiti, da bodo pripravili še kaj novega, pa tudi, da vrhunskega producenta Žareta Paka pri prvem ploščku niso angažirali kar tako. Po več kot dveh letih diskografskega premora je tako nastala druga plošča – z enakim naslovom kot prva! –, tudi ta pod taktirko Žareta Paka, za mastering pa je poskrbel Janez Križaj.

Čao Portorož, mešanica alter rocka, ki se spogleduje s popom

Čao Portorož, mešanica alter rocka, ki se spogleduje s popom
© arhiv Čao Portorož

Čao Portorož je verjetno eden krajših albumov, ki jih boste imeli priložnost slišati letos. Premore le 22 minut glasbe, s čimer bi se med krajše izdelke uvrstil že v analogni eri. Toda že prvi jezni basovski rifi v uvodni skladbi Evroazija napovejo, da bo teh 22 minut poslušanja porabljenih še kako dobro. Glasbeni izraz res izredno spominja na legendarne jugoslovanske novovalovske skupine, kot so denimo Disciplina kičme, Obojeni program in Boye, lahko pa bend primerjamo tudi z novejšimi srbskimi skupinami, kot je recimo Repetitor.

Nova plošča pravzaprav nadaljuje prvenec – tam, kjer so se takrat ustavili, zdaj pogumno nadaljujejo, mešajo postpunkovsko poetiko z alter rockom devetdesetih let, z nadrealističnimi besedili, ki jih pojejo v različnih jezikih (večinoma v srbohrvaščini), prispevajo k humornemu razpoloženju, kitarista odlično sodelujeta, udarna ritemsekcija pa se z lahkoto sprehaja skozi vseh osem komadov.

Pri vsem tem se zdi, da je ravno aktualni singel Ljubavna tisto, za kar si prizadeva Čao Portorož – to je brezkompromisna mešanica alter rocka, ki se spogleduje s popom, vendar brez dodanega sladkorja. Kratko, ali slatko.

h0YG3B2bTpM

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.