Heni Erceg

Heni Erceg

17. 1. 2014  |  Mladina 3  |  Hrvaška

Psihologija spominjanja

Resnica, ki je ne more povsem izničiti niti množična psihologija potlačitve spominov, se glasi, da so prav hrvaške tajne službe na čelu s Perkovićem med zadnjo vojno in v času nastajanja države Hrvaške za sabo pustile številne krvave sledove. Zakaj torej ta leta Perkovićevega življenja nikogar ne zanimajo?

Saj veste, da se stari ljudje zelo dobro spominjajo dogodkov iz otroštva, iz davne preteklosti, nikakor pa se ne spomnijo, kaj so včeraj kosili. No, tako nekako je tudi s politično elito na Hrvaškem, v državi, izčrpani od večmesečnih razprav o človeku, ki je davno, še v časih Jugoslavije, menda ukazal ubiti ideološkega nasprotnika v Nemčiji in se zato znašel na tiralici tamkajšnjih oblasti. Hrvaška vlada ga seveda ni hotela izročiti, ni in ni se dala, trdila je, da nobena država ne izroča svojih vohunov. Toda zakaj vendar ne, če se je človek s to ugledno dejavnostjo ukvarjal v neki drugi državi, torej Jugoslaviji, katere dediščini, posebej tisti najboljši, se je Hrvaška tako ali tako v celoti odrekla?

V dogajanju, povezanem s tem nekdanjim šefom Udbe, se odlično kaže prilagodljivost spomina, vendar pri tem nikakor ne gre za strankarsko demenco tukajšnjih političnih akterjev, levih in desnih, ki se zdaj vsi spominjajo izključno davnih grehov Josipa Perkovića, vsakršen spomin na njegovo prav tako pomembno vlogo v precej manj oddaljenem obdobju, v devetdesetih letih, pa se trudijo potlačiti. Čeprav je človek tedaj samo obrnil plašč po vetru in postal šef tajnih služb v samostojni Hrvaški in celo tesen sodelavec tedanjega predsednika Tuđmana, nekdo s pomembno vlogo – ki ni bila nič manj nečedna od tiste prej – v tako imenovani domovinski vojni. Zakaj torej človeku očitati samo umazane posle, ki jih je opravljal v stari Jugoslaviji, ne pa tudi tistih iz obdobja nastajanja mlade hrvaške države? In ali je prav to občutljivi čas, o katerem bi ta človek lahko spregovoril, kot je zagrozil, potem ko je sodišče v Zagrebu te dni vendarle sprejelo sklep o izročitvi?

A s spomini je križ, vedno od nekod priplavajo na površje, naj si še tako prizadevamo, da bi resnico o dogodkih v devetdesetih letih spravili za sto ključavnic, med ljudi pa spustili njeno boljšo, popravljeno različico. Tako se niti gospod Perković ne more preprosto prepoloviti na dvoje, na jugoslovansko polovico iz obdobja, ko je bil načelnik zlovešče Udbe, za kar si zasluži pravično kazen, in drugo, hrvaško, iz obdobja, v katerem je bil spet režimski vohun, šef sicer nepomembne tajne službe, a mu te polovice življenjepisa nikakor ne smemo šteti v zlo. Četudi obstajajo priče, kot recimo neki major Jugoslovanske ljudske armade, ki se zelo dobro spominja, da ga je leta 1991 prav Perković pretepal in mu lomil rebra, njegova tožba pa je obležala v predalu na državnem tožilstvu, zaradi česar mučitelj ni bil nikoli sodno preganjan.

Resnica, ki je ne more povsem izničiti niti množična psihologija potlačitve spominov, se glasi, da so prav hrvaške tajne službe na čelu s Perkovićem med zadnjo vojno in v času nastajanja države Hrvaške za sabo pustile številne krvave sledove. Zakaj torej ta leta Perkovićevega življenja nikogar ne zanimajo? Seveda zato, ker bi se ob tem razkrila druga, skrita stran tako imenovane domovinske vojne, tista, na kateri so zapisane mračne »zasluge« tajnih služb pri izvajanju državne politike, torej pri izpustitvi iz zapora najhujših kriminalcev, ki so jih potem vključili v bojne enote, pri novačenju številnih plačancev, legionarjev, klatežev za boj za hrvaško stvar, zaradi česar se je vojna, ki naj bi bila osvobodilna, sprevrgla v množično etnično čiščenje, poboje srbskih civilistov, taborišča ...

Tudi to je pomemben del življenjepisa Josipa Perkovića, čeprav danes prepričuje javnost, da je za hrvaško stvar deloval že, ko je bil še šef Udbe, da se je družil s hrvaškimi emigranti, jih opozarjal, od znotraj spodkopaval jugoslovansko tajno službo in potrpežljivo čakal na osamosvojitev Hrvaške. V medijih se hvali, da je prav on osebno priskrbel potni list Franju Tuđmanu, pri čemer se je stkalo njuno prijateljstvo, da je vsem sumljivim emigrantom omogočil prihod na ustanovni sestanek Tuđmanove nacionalistične stranke in skrbel, da je Hrvaška ilegalno dobivala orožje. Kdo bi potemtakem takšnega domoljuba sploh hotel izročiti Nemčiji samo zato, ker je bil nemara nalogodajalec pri uboju nekega nepomembnega poslovneža? Domoljubu, ki je skupaj s Tuđmanom tako uspešno izpeljal preoblikovanje Udbe v hrvaško tajno službo, da so bili pri tem dosjeji njenih pripadnikov uničeni ali pa, odvisno od političnih potreb, prirejeni. Seveda je bila s tem onemogočena kakršnakoli oblika lustracije, zato pa se je takrat varuhom spominov in dokumentov, kakršen je Perković, na široko odprt prostor za selektivno blatenje, kakršno se najverjetneje skriva tudi za njegovimi grožnjami: »Spregovoril bom!«

Kmalu bo nekemu nemškemu sodniku pripovedoval o nečednostih, ki jih počnejo sedanji akterji hrvaške politike, čeprav sodnika to ne bodo zanimalo niti trohico toliko, kolikor zanima in bega hrvaško oblast, zaradi česar je premier skoraj ohromil državo z napadalnim nasprotovanjem izročitvi Perkovića Nemčiji. Potem je sledil celo nedopustno grob napad vlade na sodišče, ki se je odločilo za izročitev. Nazadnje pa so prav premierova večmesečna prizadevanja, da bi uveljavil različne razlage zakona o izročitvi, povzročila, da je neko drugo sodišče hkrati zavrnilo zahtevo Nemčije po izročitvi drugega Udbinega agenta, obtoženega skupaj s Perkovićem za umor istega hrvaškega emigranta. Dve diametralno nasprotni sodni odločitvi o istem vprašanju sta spet opozorili na nevarno spolitiziranost sodstva in kaotičnost odnosov med izvršno in sodno vejo oblasti. Pa tudi na staro reklo, da je Udba naša usoda. (hrv. Udba je naša sudba)

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.