Heni Erceg

Heni Erceg

31. 1. 2014  |  Mladina 5  |  Hrvaška

Koliko demokracije

Država že desetletje in pol številnim starcem, srbskim povratnikom v zakotnih vaseh Dalmatinske zagore noče »prižgati« luči.

Koliko demokracije je potrebne, da je država v resnici demokratična? Veliko, malo? Kdo izigrava javno sprejeta merila? V državah, kakršna je Hrvaška, se o ustrezni količini demokracije – ali fašizma – pogajajo in o njej presojajo v glavnem politične elite, ki pa spravljajo v obtok natančno toliko demokracije, kolikor jim dopušča avtoritarnost znotraj lastnih strank, to pa je skrb zbujajoče malo. Togost znotrajstrankarskega življenja torej zelo očitno vpliva na demokracijo v širšem smislu, neposredno jo ogroža, hromi potek vseh demokratičnih procesov v državi. Nagnjenje k uporabi trde roke najpogosteje opazimo pri vladajočih socialdemokratih, saj iz stranke izključijo vse, ki se drznejo kaj kritičnega pripomniti o načinu vladanja državi ali partiji. No, nič manj krvava pod kožo ni niti njihova liberalna koalicijska partnerka Hrvaška narodna stranka – njeno ravnanje je te dni povzročilo precejšen pretres na političnem prizorišču, iz strankarskih vrst je namreč nepričakovano odstranila svojega ustanovitelja in bivšega predsednika, nekdanjega ministra Radomirja Čačića.

Totalitarni partijski model »obtoženemu« seveda ne dopušča obrambe, pri Čačiću pa so bile stvari še precej hujše, saj so z njim politično obračunali, medtem ko je bil v zaporu, kjer prestaja kazen zaradi hude prometne nesreče, ki jo je bil povzročil. Obtožili so ga bratenja s političnimi nasprotniki, čeprav javnosti niso postregli z nikakršnimi prepričljivimi dokazi, tako da je vse ostalo na ravni špekulacij. Toda učinek je bil dosežen – vbrizgan je bil nov odmerek strahu in preprečen vsakršen – kot bi rekli stari komunisti – idejni odmik od začrtane partijske smeri.

Toda pri takšnih nasilnih obračunih pravzaprav sploh ne gre za načelnost, ampak zgolj za agresiven boj za prevlado znotraj stranke in ohranitev trenutnih političnih položajev. Poudarja se predvsem pomen brezpogojne poslušnosti, prav tako se brezobzirno žalijo celo lastni volivci. No, ta invalidna demokracija znotraj vladajočih strank opozarja na nekaj veliko hujšega, to pa je, da podobnost z opozicijsko nacionalistično stranko nikakor ni zgolj naključna. Kajti po na las podobnem postopku je svojčas nekdanja premierka Jadranka Kosor iz stranke odstranila svojega predhodnika Iva Sanaderja, samo leto pozneje pa je sama doživela enako usodo, ko jo je nepričakovano izključil sedanji strankarski šef in s tem poskrbel za njeno politično smrt.

Obračanje smisla demokracije na glavo je, žal, tipično tudi za drugo vejo oblasti, za pravosodje. Njegov pomembni predstavnik je te dni dejal, da še nikoli nobena hrvaška vlada ni tako zelo pritiskala na pravosodje kot sedanja; sodnik je imel v mislih ostre in brez dvoma nedopustne premierove pripombe v zvezi z njegovo razsodbo o izročitvi agenta Udbe Josipa Perkovića Nemčiji. Sodnik je upravičeno grmel proti političnim pritiskom izvršne veje oblasti v zvezi s primerom Perković, vendar je njegova verodostojnost zelo vprašljiva, saj gospod sodi v pravosodno nomenklaturo, ki se je izoblikovala v devetdesetih letih, takrat pa je bilo pravosodje pod popolnim političnim nadzorom in sodniki niso hoteli začenjati procesov proti vojnim zločincem v uniformah hrvaške vojske, zaradi česar večini še do danes niso sodili. Državne tožilce so takrat izbirali v uradu diktatorja Franja Tuđmana in sodniki so, seveda po nalogu tedanje oblasti, z razsodbami o visokih odškodninah pobesnelo uničevali neodvisne medije, nekatere od njih, recimo Feral Tribune, čisto dobesedno.

Ta sodnik torej zelo dobro ve, da je bil tudi sam pripadnik pravosodne veje oblasti, ki je razsojala po političnem nareku, prav tako kot še danes precej sodnikov pri sodbah upošteva izključno svoje zveze s pripadniki kriminalnega ali nogometnega podzemlja. Zato je groteskno, da se predstavlja kot neodvisen, saj je najverjetneje celo razsodbi o izročitvi nekdanjega jugoslovanskega vohuna Nemčiji – čeprav je bila dobrodošla – botroval izključno njegov zagrizeni nacionalizem, nošen na valu populističnega antikomunizma opozicijske desnice. Kajti če bi se hrvaško pravosodje v resnici oddaljilo od globoko zakoreninjene nacionalistične matrice, bi Hrvaška menda končno doživela tudi kako obsodbo zaradi hudih vojnih zločinov nad srbskimi civilisti in bi jo nazadnje vendarle lahko imenovali demokratična država.

Ali pa je najnižja raven demokracije zagotovljena pravica do osnovnih civilizacijskih pridobitev, vode, elektrike, informacij ...? Naj navedem primer, ki se z vidika oblasti vsekakor zdi obroben in nepomemben, v resnici pa odlično ponazarja, kako je s tukajšnjimi demokratičnimi odnosi. Nanaša se na čisto vsakdanjo sodobno pridobitev, ki jo zagotavlja demokracija – električno energijo, ki pa jo država že desetletje in pol odreka številnim starcem, srbskim povratnikom v zakotnih vaseh Dalmatinske zagore. Noče torej »prižgati« luči tem starčkom, ki so bili pred časom v imenu tako imenovane demokratične pravice večinskega naroda do »čiste države« pregnani z domov, danes pa živijo v osami in temi. Temi, v kateri lahko vidimo zgolj bizaren primer, kljub temu pa dobro ponazarja splošni prezir, s katerim vsaka tukajšnja oblast brez razlike prakticira boljše demokratične običaje na svojih državljanih.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.