Hi-tech šivilje

Leta poslušamo o umirajoči tekstilni industriji. A obstaja tudi druga plat zgodbe o slovenski tekstilni industriji – visokotehnološka podjetja, ki imajo razvojne oddelke, izdelujejo sodobne in tehnološke tkanine in poslujejo dobro.

Šivilja Agata Majnik in Katja Zrimšek, tehnična direktorica Odeje Škofja Loka

Šivilja Agata Majnik in Katja Zrimšek, tehnična direktorica Odeje Škofja Loka

Ekonomist Franček Drenovec je prepričan, da je Slovenija v tako katastrofalnem položaju tudi zato, ker ne znamo več izvažati. Njegove besede naravnost kličejo po vsaj bežnem pogledu v slovensko industrijo, mogoče še najbolj v tisti njen del, ki je na slabem glasu vse od razpada Jugoslavije in propada socialistične ureditve. Prva izbira je tekstilna industrija, panoga, kjer je bilo na začetku tranzicije zaposlenih 80 tisoč ljudi, danes pa ji ne gre najbolje. Številke govorijo, da je bila leta 2012 v slovenski tekstilni industriji zaposlena mogoče le še desetina prej res številnih delavcev; ustvarili so 2,2 odstotka prihodka in 2,7 odstotka izvoza vse predelovalne dejavnosti. Ampak obrnimo podatke in se vprašajmo: torej nekaterim le uspe izvažati? In kako jim uspe?

»Zmeraj hitreje moramo teči in se nenehno prilagajati novemu trgu. Vedno v akciji, vedno iskati nove izdelke, nove poti,« zelo na kratko odgovarja Vida Vukovič, direktorica Predilnice Litija. »Res je, kar pravi Franček Drenovec, dokler ne bomo izvažali, Slovenija nima možnosti, da bi preživela, seveda pa potrebujemo razvojne etape in razvojne poti,« meni Vukovičeva. »Leta 1991 smo zadovoljevali potrebe 90 odstotkov jugoslovanskega trga, danes izvažamo skoraj 99 odstotkov proizvodnje. Takrat smo proizvajali preproste, pretežno bombažne in sintetične preje. Danes smo uveljavljeni kot proizvajalec specialnih prej iz mešanic naravnih in umetnih vlaken. Ne morem reči, da je bil to ravno korak na Luno, ampak težko si je predstavljati, kaj vse smo dosegli v tem času. Ko smo začeli hoditi v svet, smo se pogovarjali na zelo nizki hierarhični ravni, včasih celo s skladiščnikom. Poiskali so nas le tisti, ki so hoteli na hitro zaslužiti v državi, kjer znajo samo delati. Najprej smo naredili preboj v Italiji in Nemčiji.«

Tržna niša, kjer lahko slovenska tekstilna industrija najde prostor, so visokokakovostne večfunkcionalne specialne tekstilije, odzivne in pametne tekstilije za različne tehnične materiale.

Seveda niso neobčutljivi za razmere v Sloveniji. »Razmere v državi nas bremenijo, čeprav nas ne zadevajo likvidnostno, ker proizvajamo brez posojil, delamo s tujino in skrbimo, da nam redno plačujejo. Skrb nam zbujajo slovenska sistema bank in plačilnega prometa pa stalno naraščanje stroškov …« ne skriva Vukovičeva. »Tudi to, da ni sredstev za zdravstvo, se prenaša na podjetja. Zaposleni moramo biti zdravi, izguba delovnih dni zaradi čakanja na primer na operacijo je izguba za podjetje in škodljiva z narodnogospodarskega vidika. Potrebujemo dober zdravstveni sistem, zdravstvo mora biti za vse dostopno.«

Direktorica Predilnice Litija Vida Vukovič

Direktorica Predilnice Litija Vida Vukovič

Skok iz udobja v polom

Po osamosvojitvi tekstilne tovarne, razvajene s planskim gospodarstvom, niso vedele, kaj pomeni konkurenca. Jugoslovanski trg je bil velik, delitev dela optimalna. Mura je skrbela za težko konfekcijo, Jutranjka za otroke, Labod za ženske, Pik Maribor za bluze in srajce … Število zaposlenih v tekstilni industriji se je hitro zmanjševalo. Leta 2006 je bilo le še približno 24 tisoč tekstilnih delavcev, zdaj jih je manj kot 8000.

»Težava ni bila v tem, da nismo potrebovali tekstilne industrije ali da nismo imeli dovolj znanja, da o kakovosti izdelkov sploh ne govorim, saj smo bili vedno med prvimi,« zagotavlja oblikovalka Sanja Veličkovič, zaposlena na Fakulteti za strojništvo na Oddelku za tekstilne materiale in oblikovanje. Poleg tega kreira in izdeluje unikatna oblačila v svojem ateljeju na Ptuju.

»Zato so nas izkoriščali, mi pa smo se z veseljem pustili. Ampak v Muri težko rečejo Jezus od same sreče, ker so dobili kroj iz Nemčije. Potem si ne zaslužijo imena Mura.« Toda to so delali v številnih podjetjih. Sanja Veličkovič je prepričana, da so naše velike tovarne pokopali dodelavni posli. Iz tujine so dobile material, kroje, zapovedali so jim tehnološki postopek.

Sanja Veličkovič, zaposlena na Fakulteti za strojništvo na Oddelku za tekstilne materiale in oblikovanje

Sanja Veličkovič, zaposlena na Fakulteti za strojništvo na Oddelku za tekstilne materiale in oblikovanje

»Bili so črnci, ponosni na to, da so šivali za Bossa. To je bila zgolj potrditev, da so šivilje dobre, nič drugega. Svojo glavo smo poslali adijo, crknil je naš razvoj, crknila je naša konfekcija.«

Dr. Barbara Simončič, profesorica za področje tekstilstva na Naravoslovno-tehniški fakulteti v Ljubljani, na razmere v tek-stilstvu gleda še širše: »Vedeti moramo, da je Evropa sama izbrala žrtveno jagnje in med nekaterimi industrijskimi panogami z nizko dodano vrednostjo žrtvovala tudi tekstilno industrijo, saj se je ta v zadnjih letih zaradi cenovnih pritiskov v zahodnem delu sveta močno okrepila v azijskih državah. Žal v Sloveniji proces ni tekel dovolj počasi in preudarno, zato se je uspelo iz te krize rešiti oziroma reorganizirati zgolj redkim izmed večjih tekstilnih koncernov. Ti dobro delajo in so konkurenčni na evropskem in svetovnem trgu.«

Izobrazbena sestava zaposlenih se je v tekstilni industriji zelo spremenila. Še pred desetimi leti je imelo 70 odstotkov delavcev nedokončano osnovno šolo, danes jih ima že šestina visokošolsko izobrazbo.

Samostojni študij tekstilstva ima pri nas več kot polstoletno tradicijo, a tudi na fakulteti so se morali ves ta čas prilagajati: iz včasih čiste tekstilne tehnologije so prešli na študij, pri katerem povezujejo znanost, sodobne tehnologije, oblikovanje in umetnost. V najboljših letih je bilo v prvem letniku na različnih stopnjah in smereh študija vpisanih več kot sto študentov, danes se je ta številka precej zmanjšala.

V Predilnici Litija je bilo v osemdesetih letih prejšnjega stoletja zaposlenih več kot 1200 delavk in delavcev. Že pred razpadom Jugoslavije se je za podjetje začela kriza in v devetdesetih letih so kljub več kot stoletni tradiciji začeli vse na novo. Danes je zaposlenih približno 300 ljudi. Njihova izobrazbena sestava se je zelo spremenila: še pred desetimi leti je imelo 70 odstotkov delavcev nedokončano osnovno šolo, danes ima 50 odstotkov izobrazbo vsaj prve strokovne stopnje, 14 odstotkov visokošolsko izobrazbo. Konkurenčni so lahko samo z inovativnimi izdelki z visoko dodano vrednostjo.

»Klasična proizvodnja tekstilij in oblačil danes poteka v azijskih državah, kjer je poceni delovna sila in ekološki standardi ne pomenijo dodatnih proizvodnih stroškov. Tako lahko proizvajajo tekstilne izdelke po cenah, ki jim v Evropi ne moremo konkurirati,« meni dr. Simončičeva. »Tržna niša, kjer lahko slovenska tekstilna industrija najde prostor, so visokokakovostne večfunkcionalne specialne tekstilije, odzivne in pametne tekstilije za različne tehnične materiale. In takšne tekstilne materiale razvijamo na fakulteti.«

Nataša Pristov, lastnica šivalnice Prina

Nataša Pristov, lastnica šivalnice Prina

Nataša Pristov je lastnica šivalnice Prina. Pet ljudi ima zaposlenih, a so leta 2010 vseeno sprejeli tako veliko naročilo, kot je šivanje in tiskanje štartnih številk za vse tekmovalce za zimsko olimpijado v Vancouvru, in ga tudi uspešno opravili. Družinsko delavnico v Radovljici je prevzela leta 1991 in doživela popoln šok, popoln polom, kot pravi. »Ko se je Slovenija osamosvojila, je bilo najteže. Nisem štartala z ničle, ampak iz minusa,« se spominja. Nataša Pristov sicer nadaljuje več kot 40-letno družinsko tradicijo izdelovanja športnih dresov in seveda tekmovalnih številk, a niti približno ne prisega nanjo: »Od takrat sem popolnoma posodobila tehnologijo; šivanju sem dodala še digitalni sublimacijski tisk in predvsem spremenila način razmišljanja. Narejena sem za ta čas.«

Evropa je za nas najmanjši trg

Proizvodnja tovarne Filc je povezana predvsem z avtomobilsko in gradbeno industrijo. Podjetje izvaža približno 95 odstotkov izdelkov, večinoma v evropske države. Zdaj osvaja obe Ameriki, širi se na ruski trg.

»Nismo predstavniki tipične tekstilne industrije in zaradi tega veljajo za nas drugačne zakonitosti in tudi drugače funkcioniramo. Tekstilna industrija velja za delovno intenzivno panogo. V našem primeru ni tako, mi smo kapitalsko intenzivni. Za nas je pomembno, da imamo zelo dobro strojno opremo in seveda znanje. Da smo cenovno ugodni, si ne moremo privoščiti majhnih količin za majhen, omejen geografski trg. Evropa je za nas tisti najmanjši trg,« pojasnjuje raziskovalka v tem podjetju Karla Kač Kališnik.

Filc je bil leta 1991 majhna tovarna, pravzaprav je prav tega leta nabavil eno prvih večjih novih proizvodnih linij in začel prodor na tuje trge. Prej je bila zanj dovolj Jugoslavija.

»Klasika,« pravi Karla Kač Kališnik. Tako kot vsi drugi. Ampak zdaj je v podjetju 200 zaposlenih. Prehitra rast lahko povzroči težave, saj je teže ostati fleksibilen in prilagodljiv, a v zadnjem času v industriji, ki proizvaja netkane tekstilije in laminate, veliki postajajo še večji, manjši pa počasi izginevajo. V Evropi je kar nekaj tovarn s podobno tehnologijo, v Sloveniji konkurence nimajo. Močne države v njihovi panogi so Nemčija, Francija, Danska, bila je tudi Italija.

Raziskovalka v Tovarni Filc Karla Kač Kališnik

Raziskovalka v Tovarni Filc Karla Kač Kališnik

Lisca je prav tako pretežno vezana na izvoz, vendar ni obrnila hrbta – ali pa ne one njej – državam nekdanje Jugoslavije. Nekaj več kot 20 odstotkov kupcev najde doma, vsi drugi so razpršeni po več kot 20 državah. »Hrvaška je na prvem mestu, takoj za njo je Nemčija, krasno se razvija Srbija, indeks prodaje se izrazito zvišuje v Italiji. Na to smo še posebej ponosni, saj v Italijo ni preprosto priti s svojo blagovno znamko,« pojasnjuje direktorica razvoja Dragica Gantar. Zadnjih nekaj let dodelavnih poslov ne sprejemajo več, njihovi blagovni znamki sta dovolj prepoznavni. V tujini imajo sedem podjetij: zaposlenih je 650 ljudi, samo v Sloveniji 250. Njihove izdelke šivajo v Babušnici v Srbiji, kjer so 60-odstotni lastniki podjetja, pa tudi v Bolgariji, Turčiji, Romuniji in na Kitajskem, kjer pa proizvodnja počasi postaja predraga. Lisca ima več kot sto lastnih in franšiznih trgovin, pri čemer je precej večji delež lastnih.

Brez močnega lastnega razvojnega oddelka skupaj z uspešnim trženjem in marketingom dejansko ne moreš funkcionirati. Outsourcing znanja danes ni formula za rešitev.

»Zelo dobro je, da imamo lastne trgovine v Sloveniji, saj veletrgovin skoraj ni več,« razloži Katja Zrimšek, tehnična direktorica v Odeji Škofja Loka. Podjetje je s približno 40 odstotki izdelkov vezano na domači trg, s 60 odstotki sega čez mejo. Ohranjati trg ni preprosto. Od nekaj manj kot sto zaposlenih je približno četrtina trgovk.

»Seveda na vse, kar lahko prispeva k naši uspešnosti, ne moremo vplivati in eden takšnih dejavnikov je tudi vreme. Vseeno pa to ni najpomembnejša stvar, ki bo odločala, ali bodo naša prizadevanja uspešna ali ne. Zato veliko vlagamo v znanje, razvojne aktivnosti in izvoz,« je razložila direktorica Melita Rebič.

Štiri milijone pridnih rok je hudo sporen koncept

Iz prej, narejenih v Predilnici Litija, so uniforme marsikatere vojske na Zahodu, celo vojakov Nata, hrvaške in madžarske, slovenske pač ne, čeprav so poskusili najti skupni jezik tudi s Slovensko vojsko. A uniforme so le en segment. Vključujejo se v vse zahtevnejše programe.

Tržnica Maria Zorec, katere delovno mesto je tesno povezano z razvojem, razloži: »Danes je umetnost v tem, da pravilno kombiniraš, stvari so lahko bolj ali manj tudi znane. Čar je v povezovanju z raziskovalnimi institucijami. To je danes v trendu. Ko se ukvarjamo z nekim projektom, imamo svojega človeka v neki instituciji in ga financiramo, da raziskuje za nas. Sodelujemo z različnimi inštituti, za katere si ne bi mislili, da so kompatibilni z nami, kot je, recimo, mikrobiološki inštitut.«

Njihov razvoj je 99-odstotno povezan s trženjem. Ker imajo veliko posnemovalcev, je njihova edina rešitev v povezovanju znotraj verige: torej z dobavitelji surovin in s kupci izdelkov. Tu ne gre le za kupoprodajni odnos, ampak tudi za razvojno podporo. Podoben način delovanja ima tovarna Filc. Njeni izdelki v večini niso končni proizvodi, temveč jih pogosto razvijajo skupaj s kupci.

Direktorica razvoja v Lisci Dragica Gantar in oblikovalka Klementina Kranvogel

Direktorica razvoja v Lisci Dragica Gantar in oblikovalka Klementina Kranvogel

Predvsem tisti, ki so prepričani, da ima tekstilna industrija prihodnost le, če njen razvoj temelji na inovativnosti in razvojnem delu, so se povezali z znanstvenoraziskovalnimi in izobraževalnimi ustanovami v tehnološki center IRSPIN, ki ga od ustanovitve leta 2000 vodi ekonomistka Verica Žlabravec, zaposlena v Predilnici Litija.

»Če hočeš biti konkurenčen, moraš biti inovativen, drugačen od drugih, vedno nastopati z nečim novim,« meni Dragica Gantar. »Brez močnega razvojnega oddelka skupaj z uspešnim trženjem in marketingom dejansko ne moreš funkcionirati. Outsourcing ni formula za rešitev,« poudari. Njihov razvojni oddelek, ki šteje 50 ljudi, je najvitalnejši del podjetja.

Katja Zrimšek je prepričana, da lahko med podjetji, ki iščejo kakovostne izdelke z dodano vrednost, mirno konkurirajo Avstrijcem, Nemcem, pri kupcih, ki jih zanima velika masa, pa so že postavljeni na globalni trg, kjer morajo tekmovati z Madžari, Estonci in konec koncev s Kitajci. Tu pa zares nimajo kaj iskati. »Kar groza me je, ko vidim napisano Made in China, in si mislim, kako le naj pridemo blizu,« pravi. Želje njihovih kupcev so po navadi specifične, velika prednost Odeje pa je v tem, da združuje razvoj in proizvodnjo. »Oni imajo zamisel, mi pa tehnologijo, s katero jo udejanjimo.«

Dolga leta so nas izkoriščali, mi pa smo se z veseljem pustili. Ampak v Muri težko rečejo Jezus od same sreče, ker so dobili kroj iz Nemčije. Potem si ne zaslužijo imena Mura.

Tekmo s transnacionalnimi korporacijami, ki zmagujejo zaradi sužnjelastniškega odnosa, s katerim držijo za vrat delavke in delavce ’držav tretjega sveta’, bi najbrž hitro izgubili. Njihovih izdelkov prav tako ne izpodrivajo izdelki manjših ilegalnih in legalnih tekstilnih delavnic, ki so se pred desetletji začele pojavljati v državah Evropske unije in v katerih garajo predvsem tuji emigranti, najpogosteje brez urejenih papirjev in zato tudi brez vseh pravic. Samo v Toskani je med Firencami in Pratom na stotine, celo na tisoče delavcev, ki živijo težko suženjsko življenje.

Dr. Barbara Simončič, profesorica za področje tekstilstva na Naravoslovno-tehniški fakulteti v Ljubljani. (na sliki z raziskovalkami Danijelo Klemenčič, Brigito Tomšič, Barbaro Simončič, Jeleno Vasiljević)

Dr. Barbara Simončič, profesorica za področje tekstilstva na Naravoslovno-tehniški fakulteti v Ljubljani. (na sliki z raziskovalkami Danijelo Klemenčič, Brigito Tomšič, Barbaro Simončič, Jeleno Vasiljević)

Nekateri so razumeli

Franček Drenovec meni, da je slovenska produktivna baza ostarela in izrabljena. Iz tehnološkega, ekonomskega in socialnega kompleksa, ki ga imamo zdaj, ni mogoče več iztisniti želene gospodarske rasti – ne z zniževanjem davkov, ne s subvencijami, ne z zadolževanjem, ne z investiranjem. Dokler ne razumeš tega, ne razumeš nič. (Kolaps elite, Založba *cf, 2013). Sreča, da so vsaj nekateri razumeli.

»Ne konkuriramo s cenami in tudi ne želimo konkurirati z njimi, želimo se meriti z italijanskimi, nemškimi predilnicami,« je odločna direktorica Predilnice Litija Vida Vukovič.

»Produkcija brezposelnih je nekaj najhujšega, kar se dogaja naši družbi. Pa ne gre le za to, da je to tudi strošek države, gre za sociološki problem brezposelnih, problem njihove samopodobe, problem njihovega samozavedanja. Mislim, da bi bilo smiselno neko proizvodnjo vzdrževati tudi s slabše plačanim delom in ta čas uporabiti za njeno prestrukturiranje.«

Povprečna plača v predilnici je 1250 evrov; zaostanek za državnim povprečjem je manjši, kot je bil pred desetimi leti. Res je, da se državno povprečje znižuje, vendar pa tudi v predilnici relativno pridobivajo.

»Seveda je treba vedeti, da je v kriznih obdobjih nemogoče ohraniti plače nedotaknjene, zato je potreben takojšen dogovor o znižanju za prehodno obdobje ali o odpuščanju, če dela ni dovolj. Če naši rezultati ne bi dopuščali teh dohodkov, mislim, da bi bila moja prva naloga, da delamo za manj, dokler ne prebrodimo krize. Ne gre, da bi rekli, ker ne moremo zagotoviti minimalnih plač, bomo pač nehali delati. To je najslabše. Najdražje je ustvariti novo delovno mesto. Ko se stroji enkrat ustavijo in koraki odmevajo po tovarni, je na neki način konec življenja.«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Pisma bralcev

  • Meta Krese, Ljubljana

    Hi-tech šivilje

    Vidi Vukolič, prvi ženski, ki je po 125 letih obstoja vodila Predilnico Litija, je 20. januarja 2014 potekel mandat direktorice. Več