Heni Erceg

Heni Erceg

28. 2. 2014  |  Mladina 9  |  Hrvaška

Konjske moči

Cinizmi socialdemokratske vlade, ki vse pogosteje deluje kot skupina preveč vznesenih poslovnežev, ki nočejo priznati, da se je njihovo podjetje znašlo na robu stečaja

Ko je pred časom župan nekega manjšega mesta prodal službeni avtomobil in denar od prodaje namenil za obnovo otroškega vrtca, so se ministri hrvaške vlade s prezirom odzvali na to potezo in jo označili za demagoško in populistično. V resnici pa je šlo za redek primer gospodarnega in spodobnega ravnanja in seveda ni nobeno naključje, da je ta župan nestrankarski človek, ki ga očitno še ni zastrupil popolnoma sprevrženi strankarski sistem vrednot.

»Mar bi radi, da bi se v službo vozil s kočijo?« je te dni grmel minister za izobraževanje v odgovor na novinarska vprašanja, ali ga ni nič sram, ker se bo kmalu prevažal v nesramno dragem avtomobilu, pa ne le on, ampak tudi vsi njegovi kolegi v vladi. Te ministrove besede so odličen primer cinizma socialdemokratske vlade, ki vse pogosteje deluje kot skupina preveč vznesenih poslovnežev, ki nočejo priznati, da se je njihovo podjetje znašlo na robu stečaja. S čim drugim kot s popolnim političnim avtizmom in moralnim bankrotom oblasti bi si sicer lahko razlagali, da so v državi, ki pospešeno drvi gospodarskemu zlomu naproti, v kateri je 400 tisoč brezposelnih, kjer več kot tretjina prebivalstva nima zagotovljenega eksistenčnega minimuma, za potrebe vlade in parlamenta pravkar kupili 1580 novih avtomobilov in zanje odšteli 40 milijonov evrov. Kako pojasniti norost, ki je pripeljala do nabave kar 20 ekskluzivnih mrcin za ministre – audijev A6 z milijonom konjskih moči, od katerih vsak stane skoraj sto tisoč evrov?

Vladajoči birokrati so to skušali pojasniti zgroženi javnosti, vendar so bili pri tem dokaj neprepričljivi; menda niti eden od njih ni vedel za nabavo vozil in so krivdo zanjo prevalili na urad za javna naročila. Tam te laži zanikajo in trdijo, da so kupili natančno taka vozila, kakršna so zahtevali ministri. Ti se pač nočejo voziti v kočijah ali, bog ne daj, z javnimi prevoznimi sredstvi ali s kolesi kot številni državni uradniki v razvitih evropskih državah, ampak ravno z audiji A6 z najrazličnejšo dodatno opremo – to se razume samo po sebi. Potem je državljanom z iluzionistično zgodbo postregel še sam gospod premier, ki se sicer izogiba javnim nastopom. Povedal je, da res ni prav, da on in njegovi ministri uporabljajo vozila, katerih »vrednost znaša toliko kot vrednost povprečnega stanovanja na Hrvaškem«, a da zdaj, žal, glede tega ni več mogoče prav nič ukreniti, ker je treba spoštovati pogodbene obveznosti v zvezi z nakupom avtomobilov, saj je »Hrvaška pravna država«!

Z zakoni, ki jih je prejšnja vlada resda odpravila, sedanja pa spet uveljavila, je pač določeno, da se morajo vsi ministri, njihovi namestniki, državni tajniki ... vsa množica birokratov voziti v avtomobilih višjega, srednjega, tega in onega razreda, imeti voznike 24 ur na dan, brezplačne mobitele, leteti v poslovnem razredu, imeti službeno kreditno kartico, vnaprej odobrena sredstva za reprezentanco in osebne dohodke skoraj tri tisoč evrov. Poleg tega stroški »uzakonjenih pravic« državnih uradnikov do 1200 službenih vozil, 4713 mobitelov in zasebnih potovanj, ki jih nihče ne preverja, v 186 državnih ustanovah, agencijah, inštitutih ... na leto znašajo približno 27 milijonov evrov. Seveda so se potem posmehovali odločitvi župana, ki ni hotel spoštovati zakona o svojih elitističnih pravicah in je prodal službeno vozilo. Res ga niso javno razglasili za kretena, gotovo pa je bilo to besedo slišati po kuloarjih tako imenovane socialdemokratske vlade.

Toda to je samo nebodigatreba precedens, kajti ker je »Hrvaška pravna država«, premier in člani njegovega ministrskega zbora dosledno spoštujejo zakon, ki jim nalaga, da se vozijo v razkošnih audijih, zaradi nenehne izpostavljenosti množici atentatorjev pa so prisiljeni, čeprav neradi, dan in noč prenašati tudi navzočnost telesnih stražarjev.

Tako pač določa ureditev, za kakršno so se odločili sami, zdaj pa se ne morejo rešiti iz te sistemske pasti, ampak so, reveži, postali njene žrtve. Ničesar krivi in nič dolžni. Takšna z zdravo pametjo sprta pojasnila daje prav premier Milanović in pri tem blede nekaj o lanski odločitvi vlade, da državni uradniki zaradi slabih socialnih razmer ne bodo več imeli pravice do vozil višjega razreda, ampak samo do tistih iz višjega srednjega razreda ... Kakorkoli, ves čas gre za razred in razredne razlike in ob tem premierovem škandaloznem bledežu se lahko samo vdani v usodo dokopljemo do ugotovitve, da človek očitno ne vidi, kaj se dogaja v njegovi soseščini, v Bosni, kjer se je ljudstvo upravičeno odločilo, da bo ves svoj višji razred z njegovimi vozili istega razreda vred poslalo k vragu.

Toda Hrvati dobro prenašajo žalitve in brezobzirno menjavanje tez, kakršna je bila tista iz ust ministra za podjetništvo – katerega resorja, mimogrede rečeno, sploh ni več, ker so podjetnike zdesetkali ogromni vladni davki in birokratizem –, ki je novinarjem poočital, kako to, da se v preteklosti niso spraševali, s čigavim denarjem je bil kupljen oklepni avtomobil premiera Sanaderja, zdaj že varno spravljenega za rešetkami. »Ker če bi vprašali, bi izvedeli, da je bil denar zanj ukraden.« Hm, kot da denar za nakup ogromnih audijev ni bil prav tako ukraden hrvaškim državljanom. Dobro, res je bil, toda roko na srce, socialdemokrate je k temu, da imajo takšne profane statusne simbole, prisilil zakon, oni sami jih, skromni in socialno ozaveščeni, kot so, sicer neznansko prezirajo. Prav zaradi tega so svojo strankarsko konvencijo naslovili Red, delo in rast – gre za parafrazo levičarske maksime znanega sovjetskega komunističnega disidenta Leva Trockega Red, delo in disciplina. Kako bi torej kdorkoli tej ekipi lahko odrekel priznanje, da jo sestavljajo zares vrhunski šaljivci.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.