Heni Erceg

Heni Erceg

28. 3. 2014  |  Mladina 13  |  Hrvaška

Kulturne zveri

8. decembra 1991 so vojaški policisti ponoči sredi Zagreba izsledili »podivjano živino z vzhoda«, očeta, mamo in malo Aleksandro Zec, ki so jo sošolci pred tem zmerjali s »srbsko kurbico«, in jih pobili! Prav kot divje zveri.

Ne glede na to, kdo pride na oblast v teh naših državicah, vsak ravna enako – vede se kot igralec v vaški ligi, začne sodelovati v igrah, ki pri gledalcih razvnemajo nizkotne, nacionalistične strasti. Tako sta si zdaj novi srbski vladar Aleksandar Vučić, nekdanji strastni promotor zločinske politike Slobodana Miloševića, in hrvaška koalicijska vlada privoščila bizarno žoganje z genocidom v procesu pred mednarodnim sodiščem v Haagu. Hrvaška toži Srbijo zaradi genocida v vojni v devetdesetih letih, Srbija pa toži Hrvaško, prav tako zaradi genocida, ki ga seveda ni bilo, zato je proces vnaprej obsojen na propad. Kljub temu je čisto uporaben za medsebojno izsiljevanje, histerično oživljanje zgodovinskih blodenj na obeh straneh in poskuse zmanjševanja odgovornosti lastnih političnih elit za vojne zločine, etnično čiščenje in deportacije.

No, v tem procesu pa je tudi nekaj nepričakovane pravičnosti. V spomin nam je na primer priklical nekdanjega prizadevnega medvojnega propagandista, ki se v tistem občutljivem času ni sramoval histeričnih besednih eskapad, s katerimi se je vključil v splošno nacionalistično matrico sovraštva, ves čas prekrito z brezbrižnim molkom večine hrvaškega teatrskega sveta, sovraštva, zaradi katerega so iz tukajšnje kulture pregnali njene najboljše ustvarjalce, recimo igralko Miro Furlan ali igralca Radeta Šerbedžijo.

Skupina srbskih pravnikov v Haagu se v obtožbi Hrvaške za genocid med drugim sklicuje tudi na nevarne in prostaške trditve vplivnega kulturnega delavca, režiserja Krešimirja Dolenčića iz leta 1991. Ta je takrat govoril, da »je podivjana živina z vzhoda brez vsakršnih možnosti«, da »opica razbija po hiši in ji je vseeno, ali razbije kozarec ali kitajsko vazo, saj ne ve, kaj to sploh je ...«, da pa je »vedno mogoče najti način, kako jo uspavati in jo strpati v kletko, kamor v resnici sodi ...« Svoje misli je sklenil z besedami: »Z njimi se ni treba kaj prida pogovarjati in pregovarjati. Treba jih je bodisi zapreti bodisi odstraniti!«

Toda mar so to dejansko besede, iz katerih veje divje sovraštvo? Kje pa, ravno nasprotno, na Hrvaškem so dokaz resničnega domoljubja, sopomenka za povsod navzoči nacionalizem, ki Dolenčiću omogoča, da je še danes eden od stebrov hrvaške gledališke kulture, predavatelj na Akademiji dramskih umetnosti v Zagrebu in direktor Dubrovniških poletnih iger ... V bistvu gre za nepomembnega kulturnega birokrata, ki je bil, takoj ko je nezmotljivo prepoznal »podivjano živino z vzhoda«, deležen vse ljubezni tedanjega diktatorja Franja Tuđmana in je postal njegov dvorni režiser.

Malomeščanski Zagreb, navdušen nad redno navzočnostjo generala Tuđmana v častni loži, je kmalu začel uživati v Dolenčićevi spektakularni, primitivni režiji vojaških parad, vojaških zmag, rojstnih dni ljubljenega vodje ... Seveda so bila umetniku, zagovorniku političnega projekta tedanjega esteblišmenta, s katerim naj bi z uporabo metode »bodisi izgnati bodisi odstraniti« zagotovili nujno zmanjšanje števila Srbov na Hrvaškem do »razumne meje«, odprta vsa vrata. Njegova vrtoglava kariera se je nadaljevala, če je seveda mogoče tako imenovati podeželske parade kiča, ognjemetov in nacio-

nalističnih recitalov, za katere so se pulili priljubljeni igralci in igralke, ali pa morbidno režijo pogreba dragega pokojnika Franja Tuđmana in pogrebnega sprevoda ob smrti tvorca politike vojnih zločinov na Hrvaškem in v Bosni, hrvaškega obrambnega ministra.

Odziv na spomine na srčni prispevek Tuđmanove deklice za vse k osvobajanju domovine – iz varnega kritja nekje v Zagrebu –, ki so jih oživili med brezsmiselnim haaškim procesom, je bil pričakovani molk intelektualnega močvirja, mediji pa v svoji omejenosti z zagovarjanjem dejanj iz Dolenčićevega življenjepisa pravzaprav koristijo predvsem tožnikom. Jutarnji list tako piše, da so »številni strpni in svobodomiselni Hrvati v času, ko so se dogajale vse tiste vojne grozote, zasebno o Srbih v afektu izrekali nepredstavljivo neprimerne ugotovitve ...« In še: »Če bi še danes sodili zaradi verbalnega delikta, bi verjetno več kot 70 odstotkov državljanov Hrvaške končalo v Haagu.« Bravo! Skoraj popolnoma točno. Le odstotek Hrvatov, odgovornih za izgon srbskih državljanov, je v resnici nekoliko višji.

Eden izmed Dolenčićevih zagovornikov, pomembni gledališki kritik, je v bran režiserju postregel s trditvami, da Hrvaška leta 1991 »ni ustanavljala taborišč in tudi ni dopuščala segregacije«, poleg tega »ni dopuščala umorov, dopuščali jih niso niti državljani sami«. Kakor vedno, kadar jurišajo pritlikavci, oboroženi z lažmi, je treba poseči samo po golih dejstvih, saj tako najučinkoviteje izpodbijemo njihove trditve. Dejstva pa pravijo, da so manj kot mesec po tem, ko je režiser Dolenčić izrekel navedene besede, 8. decembra 1991 ponoči, vojaški policisti sredi Zagreba izsledili »podivjano živino z vzhoda«, očeta, mamo in malo Aleksandro Zec, ki so jo sošolci pred tem zmerjali s »srbsko kurbico«, in jih pobili! Prav kot divje zveri.

V medvojnih taboriščih v Splitu, Šibeniku, Zagrebu ... so takrat že potekali mučenje in zločini nad srbskim prebivalstvom, na kratko, lov na »podivjano živino« je bil odprt, gospod Dolenčić pa se je takrat že pripravljal na režijo katerega od diktatorjevih mimohodov, v katerih je potem sicer »svobodomiselna in strpna« Hrvaška v en glas uživala.

In? Se je medtem kaj bistvenega spremenilo? Ali pa je verjetneje, da so številni dolenčići še danes enakomerno razporejeni po vseh strateških položajih v tukajšnji kulturi, zaradi česar je tudi kulturna bera navadno brez okusa in težko prebavljiva, saj ji je rok uporabnosti že zdavnaj potekel.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.