Heni Erceg

Heni Erceg

11. 4. 2014  |  Mladina 15  |  Hrvaška

Ministrstvo za branje

Dobili bomo ministrstvo za knjigo, in to v trenutku, ko so se sredstva za kulturo zmanjšala na bednih 0,5 odstotka državnega proračuna, drugod v Evropski uniji pa zanjo namenjajo vsaj štiri odstotke.

Medijska strategija! Sliši se nekako bombastično, kot kakšna pomembna znanstvena formula, ki naj bi pripomogla k izdelavi odrešilnega farmacevtskega pripravka za zdravljenje hudo bolnih hrvaških medijev. Ministrica za kulturo se je torej v skrbi za medije odločila pripraviti pomembni strateški dokument, v katerem naj bi zbrala kopico pedagoških smernic za to industrijo javnih dobrin, tako da bi poleg zasebnih, korporativnih medijev na Hrvaškem zaživelo tudi nekaj neodvisnih, profesionalnih časopisov.

No, minili sta dve leti in pol, dokument pa ni zapustil veličastnega poslopja ministrstva za kulturo, kaj šele, da bi se znašel v javni razpravi. V resnici to sploh ni tako slabo, glede na kakovost vsebine, iz katere je razvidno, da si sestavljavci dokumenta tako imenovanih javnih dobrin ne predstavljajo nič drugače kakor levoliberalna vlada, torej kot anarhično medijsko ugajanje vsem političnim in interesnim skupinam, ustrežljivost do vseh mogočih idej in prepričanj – v glavnem v okvirih imaginarija salonskega levičarstva.

Dokument temelji na odsotnosti prepoznavanja dejanskega javnega interesa, pravzaprav je povsem brezpredmeten, in ker ne prevzema nikakršnega tveganja, je z njim nemogoče uravnotežiti prevladujoči medijski koncept, neokusno zmes najrazličnejših trivialnosti, kvazipolitičnih analiz, blatenja in napadalne konservativnosti. Na Hrvaškem zato danes vlada skrb zbujajoče pomanjkanje relevantnega časopisnega branja, opustošeni medijski trg pa obvladujeta dve korporaciji. Prva, ki je v tuji lasti, čeprav ni čisto jasno, čigavi, proizvaja dosledno desničarski časopis, druga, padli koncern Europapress Holding – v lasti tajkuna s kazensko kartoteko, debelejšo od kake enciklopedije, zaradi česar je prisiljen sodelovati z vsako oblastjo –, je neverjetno smetišče amaterskega novinarstva, premeteno ozaljšano s članki posameznih kakovostnih novinarjev oziroma piscev. Posledica banalizacije ideje javnega interesa in nenehnega sleparjenja bralcev je občutno zmanjšanje naklad, EPH pa se je znašel na robu bankrota. A ker lastnik korporacije in politična elita zaradi prepletenosti osebnih interesov drug drugega držita za goltanec, se je lastniku posrečilo nemogoče – država mu je odpisala milijonske dolgove, menda neomajni minister za finance pa je sumljivo predstečajno pogodbo časopisne hiše prikazal kot osebni dosežek v skrbi za javne dobrine. Potem je, kako tipično, premier svojega tiskovnega predstavnika rekrutiral prav iz te družbe in ne z zavoda za zaposlovanje, kjer se brezposelnih kar tare.

Isti finančni minister je imel svojčas prste vmes tudi pri prodaji reškega Novega lista razvpitemu kriminalcu, s čimer je še edini preostali kakovostni hrvaški dnevnik poslal na pot propada, ki ga prav zdaj doživlja. Zaradi tega se zdi, da bo ta vlada uničila še zadnje ostanke medijskega profesionalizma, bodisi s trgovanjem z lastniki medijev bodisi z zakonskim pacificiranjem, natančneje z uporabo sramotnega člena kazenskega zakonika, ki govori o »blatenju«. Po tem členu je neki sodnik prav pred kratkim z denarno kaznijo kar štiri tisoč evrov kaznoval ugledno novinarko Slavico Lukić. Po tem priskutnem zakonskem predpisu, ki ga vlada noče odpraviti, zanimivo, založnik ne prevzema nikakršne odgovornosti, breme kazni je naloženo izključno piscu besedila, pri čemer je lahko kaznovan tudi novinar, ki navaja zgolj resnico in dejstva, kot je to počela kolegica Lukićeva. Sodnik je pač presodil, da »njena« resnica »ni v javnem interesu«. Kaos, kar zadeva razumevanje javnega interesa, se razrašča v glavah birokratov ne le pravosodne, ampak tudi izvršilne veje oblasti, pred kratkim pa ga je patetično definirala sama ministrica za kulturo. Dejala je, da bi prostor tiskanih medijev s protirežimskim Feralom na eni in režimskim Vjesnikom na drugi strani kazal popolnoma drugačno podobo kot danes. To bi bila podoba sprevrženo uravnoteženih resnice in demagogije, zanimiva gugalnica javnega interesa z neodvisnim Feralom, ki je razkrival afere in zločine, in režimskim Vjesnikom, ki ga je financirala država, odgovoren pa je bil ravno za nasprotno – za lažiranje splošnih družbenih razmer. Tako so se lahko vsi srečni in zadovoljni gugali po mili volji. Toda Ferala že davno ni več, Vjesnik pa je formalno ugasnila prav ministrica za kulturo zaradi dolgov državi, smešno nizkih v primerjavi z dolgovi zasebne korporacije Europapress Holding. Namesto da bi močno Vjesnikovo infrastrukturo izkoristila za ustanovitev časopisa, ki bi lahko deloval v javnem interesu.

Ker pa je ta vlada prepričana, da se trg, ki uravnava kakovost, in ustanavljanje javnih medijev, ki bi bili deležni pomoči države, izključujeta, ji preostane samo pripravljanje praznih birokratskih strategij, kakršna je pravkar predstavljena Nacionalna strategija za spodbujanje branja, ki naj bi bila v pomoč pri odpravljanju kulturne zanemarjenosti hrvaškega ljudstva. Branje tako ne bo več samotno zasebno opravilo, ampak z zakonom predpisano početje, čeprav v državi izide pol manj knjig kot včasih, državne spodbude, ki bi jih morali dobivati založniki, zamujajo po več mesecev, javno, medijsko pa knjig preprosto ne obravnava nihče več. Kljub temu bomo dobili ministrstvo za knjigo, in to v trenutku, ko so se sredstva za kulturo zmanjšala na bednih 0,5 odstotka državnega proračuna, drugod v Evropski uniji pa zanjo namenjajo vsaj štiri odstotke. Zaradi tega, kot bi vdano v usodo dejal pisec in humorist Mark Twain: »Igramo na klavir v bordelu ...«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.