Ali ima kapitalizem prihodnost?

Zakaj se nam kapitalizem ne izplača več in zakaj se vse bolj približuje točki, ko se tudi samim kapitalistom ne bo več izplačal

“Kapitalizem ne deluje! Možen je drugačen svet.” (na fotografiji demonstracije v Londonu leta 2011)

“Kapitalizem ne deluje! Možen je drugačen svet.” (na fotografiji demonstracije v Londonu leta 2011)
© Profimedia

Pred časom so v Sloveniji popustili mostovi. Vsaj tako se je zdelo. Direkcija za ceste je namreč sporočila, da nekateri mostovi ne vzdržijo več težkih bremen in da bo treba promet omejiti, tako da tovornjaki čez njih ne bi smeli več voziti. Spomnite se, kakšna panika je zavladala – podjetja so hitela pripovedovati, kakšen izpad prometa in kakšno gospodarsko škodo bi imela, če tovorni transport čez te mostove ne bi bil več mogoč in če bi morala svoje blago poslej prevažati po drugih, odročnejših, zamudnejših cestah.

Podjetja so državo takoj pozvala, naj sanira infrastrukturo – v nasprotnem primeru jih čaka propad. Kar je bilo smešno, toda nič bolj od tuhtanja, kdo naj zdaj sanira te mostove, država ali pa nemara kar občine. Ta alternativa – država ali občina – je bila kakopak lažna. Niti občina niti država, ampak sama podjetja. Najbolj logično in tudi pravično bi bilo, če bi infrastrukturo – ceste, mostove, predore ipd. – plačevalo gospodarstvo, ki to infrastrukturo s težkimi prevozi najbolj obrablja, razjeda in uničuje – in ki obenem s to infrastrukturo tudi največ profitira. Gospodarstvo porabi bistveno več, kot plača. Ali bolje rečeno: gospodarstvo ne plačuje celotnega računa za svojo porabo infrastrukture, ampak stroške, kot pravijo ekonomisti, eksternalizira, kar pomeni, da jih preprosto naprti državi – ja, družbi, nam, davkoplačevalcem. Kot da ga ti stroški ne zadevajo. In kot da to v resnici niso njegovi stroški.

Toda to, da gospodarstvo ne plačuje celotnega računa za svojo porabo infrastrukture, velja že ves čas za nekaj najbolj samoumevnega, logičnega in naravnega. Drugače sploh ne more biti. Nehajte! Da bi imela podjetja višji dobiček, plačilo računa – stroške svoje porabe – prepuščajo državi: se vam zdi to samoumevno, logično in naravno? Ne, to ni niti samoumevno, niti logično, niti naravno, toda kapitalizem temelji prav na eksternalizaciji stroškov, na podružbljanju vsega, kar bi mu lahko manjšalo dobiček.

Da gospodarstvo ne plačuje celotnega računa za svojo porabo infrastrukture, velja že ves čas za nekaj najbolj samoumevnega, logičnega in naravnega.

In ko je slovenska država potem le strumno salutirala in oznanila, da bo sanirala infrastrukturo, da bo torej še enkrat plačala račun, ki ji ga ne bi bilo treba, ste si rekli: to je znak, da bo kapitalizem preživel! Ne, ravno nasprotno: to je znak, da kapitalizem ne bo preživel. Eksternalizacija stroškov je ena izmed mnogih neravnovesij, ki vse bolj majejo kapitalizem, še toliko bolj, ker se eksternalizacija stroškov vse bolj bohoti. Ne zajema več le »treh glavnih stroškov«, gradnje infrastrukture, obnavljanja surovinskih virov in odlaganja strupenih odpadkov, ampak vse bolj tudi samo delo, saj kapitalizem – tudi slovenski – vse bolj temelji na prekarni, honorarni, fleksibilni, projektni delovni sili, na neplačevanju socialnih in pokojninskih prispevkov in tako mizernem plačevanju delovne sile, da jo morajo potem reševati država (socialni transferji) in humanitarne organizacije. Delavci so zaposleni v podjetjih, ki pa stroške dela zaračunavajo državi, kar je logično – da bi imela podjetja višje dobičke, stroške dela preprosto eksternalizirajo. Se vam zdi to res logično?

Knjiga Ali ima kapitalizem prihodnost? je izšla pri založbi *cf

Knjiga Ali ima kapitalizem prihodnost? je izšla pri založbi *cf

Dokler bodo lahko kapitalisti svoje stroške še zaračunavali državi, dokler jih bodo torej še lahko eksternalizirali in podružbljali, se jim bo kapitalizem še izplačal – ko tega ne bodo mogli več, pa se kapitalizem tudi njim samim ne bo več izplačal.

Nas Evropska komisija – magari Trojka, če hočete – stalno poziva, naj se prilagodimo kapitalizmu. Zakaj se kapitalizem ne prilagodi nam – družbi, v kateri živi? Lahko to kar traja? Imajo kapitalistična neravnovesja, kot je recimo eksternalizacija stroškov, sploh prihodnost? In seveda: ali ima kapitalizem prihodnost?

Konec kapitalizma I.

Vprašanje, ali ima kapitalizem prihodnost, je kakopak atraktivno, toda odgovori – tudi tisti, ki napovedujejo »smrt kapitalizma« ali pa »konec kapitalizma« – običajno temeljijo na napačni predpostavki. Če hočemo dobiti odgovor na vprašanje, ali ima kapitalizem prihodnost, moramo najprej odgovoriti na vprašanje, kaj kapitalizmu sploh omogoča, da deluje kot kapitalizem, kaj je torej njegova odločujoča značilnost, njegovo vodilno načelo, njegov sine qua non, pravi sloviti ameriški sociolog Immanuel Wallerstein, eden izmed petih soavtorjev sijajne knjige Ali ima kapitalizem prihodnost?, ki je – v prevodu Ane Kralj in Zoje Skušek – izšla tudi pri nas.

Kaj je ključno za kapitalizem? Kaj kapitalizmu omogoča, da deluje kot kapitalizem? Kaj kapitalizem dela kapitalizem? Nekateri pravijo, da mezdno delo, drugi, da proizvodnja za dobiček, tretji, da razredni boj med kapitalistom in mezdnim delavcem, spet drugi pa, da svobodni trg. Nič od tega, pravi Wallerstein. Mezdno delo obstaja že na tisoče let, proizvodnja za dobiček prav tako, opisi razrednega boja so preozki, trgi pa itak nikoli niso bili svobodni, saj se niso nikoli otresli državne regulacije in politike. »Po mojem mnenju je v zgodovinskem sistemu, ki ga imamo za kapitalističnega, dominantna ali odločujoča značilnost vztrajno iskanje neskončne akumulacije kapitala – akumulacije kapitala, zato da bi akumulirali več kapitala.«

Ključno za kapitalizem je torej načelo neskončnega, brezmejnega kopičenja kapitala. Kako to, da je to načelo sploh prevladalo? Iz preprostega razloga: prvič, ker vse »neprilagojence«, ki bi skušali delovati na podlagi drugih vrednot in drugih ciljev, vedno takoj ostro kaznujejo in odstranijo s prizorišča (ni alternative!), in drugič, ker številne institucije podpirajo neskončno akumulacijo kapitala (Svetovna banka, OECD, Mednarodni denarni sklad, Trojka ipd.). »Prioriteta, da bi akumulirali kapital, zato da bi akumulirali le še več kapitala, se mi zdi popolnoma iracionalen cilj.«

Ima ta iracionalnost – načelo neskončne akumulacije kapitala – prihodnost? Ali lahko kapitalizem še naprej deluje na tej podlagi? Ne, pravi Wallerstein.

Države lahko na vse mogoče načine – magari na silo, z različnimi protekcionističnimi politikami – ščitijo svoj kapital, svoje trge, svoje vodilne panoge, svoje vodilne produkte, svoje globalne kvazimonopole, toda le do trenutka, ko tem vodilnim produktom na globalnem trgu cene padejo, tako da postanejo manj dobičkonosni. In dobro veste, kaj sledi: kapital ugotovi, da so stroški dela previsoki, zato proizvodnjo preseli drugam, v dežele, v katerih so stroški dela nižji. Kapital zbeži. Tovarne zbežijo.

Toda ta selitev proizvodnje, alias outsourcing, je le začasna rešitev. Ti ceneni in deregulirani delavci se namreč »sčasoma zavejo svojega novega položaja in spoznajo, da so njihove mezde v svetovnem merilu nizke. Organizirajo kakšno sindikalno akcijo. In prej ko slej delodajalec ugotovi, da so se zato stroški dela spet zvišali. Rešitev je nova selitev«. Kapital spet zbeži. Tovarne spet zbežijo. Kapital se stalno seli. In tudi tovarne se stalno selijo.

Selitve v cenejše, bolj deregulirane dežele so sicer učinkovite, toda drage. »V svetovnem merilu pa je to učinek raglje. Znižanje mezd nikoli popolnoma ne pokrije zvišanja. Zaradi tega ponavljajočega se procesa je v petsto letih dobesedno zmanjkalo območij, na katera bi se bilo mogoče preseliti.« Stroški dela so nenadoma povsod previsoki, dobički pa povsod prenizki – načelo neskončne akumulacije kapitala izgubi tla. Ni več dežel, ki bi jih bilo mogoče izkoriščati. In ko ni več dežel, ki bi jih bilo mogoče izkoriščati, se dobički posušijo.

Če ob tem upoštevate še to, da so se temeljni produkcijski stroški – stroški dela (tudi menedžerskega), materialni stroški (infrastruktura, obnavljanje virov, razstrupljanje) in davki (s podkupninami vred, saj se je obseg vladnih struktur in korupcije državnih uradnikov povsod močno povečal) – v vseh teh letih navkljub stalnim selitvam nenehno povečevali, potem lažje razumete, zakaj »razni mehanizmi, ki so bili v rabi zadnjih petsto let, kapitalističnega sistema ne morejo več vrniti v ravnotežje«. Kar pomeni, da je »konec možnosti proizvajalcev, da neskončno akumulirajo kapital«.

In pozabite: tudi boj proti antikapitalističnim težnjam in gibanjem je zelo drag, vse dražji. Vse tiste vojne – vsa tista osvobajanja trgov – stanejo. Levica – socialdemokratska, socialistična, celo komunistična – je bila večkrat na oblasti, pa kapitalizma ni mogla ustaviti. Kapitalizem lahko očitno ustavi le sam kapitalizem. A po drugi strani, tudi stalno tarnanje, da se nič več ne izplača in da gospodarstvo tega ali onega ne zmore več plačevati, je signal, da se kapitalizem vse bolj približuje točki, ko se tudi samim kapitalistom ne bo več izplačal.

Konec kapitalizma II.

To, da kapitalizem ni več sposoben ohranjati ravni dobička, je znak, da se kmalu tudi samim kapitalistom ne bo več izplačal. To, da ni več sposoben ohranjati zaposlenosti, pa je znak, da se kmalu ne bo več nikomur izplačal. In zaposlenost je vse bolj nesposoben ohranjati, saj nove informacijske tehnologije, kompjuterizacija, elektronizacija in robotizacija vse bolj izrivajo delovno silo in vse bolj ogrožajo obstoj srednjega razreda, pravi ugledni ameriški sociolog Randall Collins, prav tako eden izmed soavtorjev knjige Ali ima kapitalizem prihodnost?. »Ko bo proces tehnološkega izrivanja dela zadosti ekstremen, bo sam po sebi proizvedel dolgotrajno in prav mogoče tudi dokončno krizo kapitalizma.«

Kaj je tehnološko izrivanje dela, vemo: inovacije v opremi in organizaciji poskrbijo, da manj zaposlenih ustvari več z nižjimi stroški. Stroji odpravijo delovna mesta. Brezposelnost s tem naraste. To smo videli v dobi mehanizacije, ki je nadomeščala in odpravljala ročno delo, zdaj pa smo prešli v naslednjo, usodno fazo. »Zdajšnja tehnologija izriva administrativna upravljavska dela in zmanjšuje srednji razred.«

Informacijska tehnologija – tehnologija komunikacij – je poskrbela za novo veliko krčenje dela, za izrivanje komunikacijskega dela, ki ga je do zdaj opravljal prav srednji razred. »Prav ko se je delavski razred skrčil zaradi mehanizacije, se je kapitalizem rešil z vzponom srednjega razreda. Zdaj pa kompjuterizacija, internet in plaz novih mikroelektronskih naprav začenjajo stiskati srednji razred.«

Ima načelo neskončne akumulacije kapitala prihodnost? Ali lahko kapitalizem še naprej deluje na tej podlagi? Ne, pravi Wallerstein.

Ali lahko kapitalizem preživi to novo tehnološko izrivanje zaposlenih? Malo verjetno. Lahko si domišljate, da še vedno obstajajo zasilni izhodi, magični varnostni ventili. Lahko si recimo domišljate, da bodo nove informacijske tehnologije ustvarile nova delovna mesta in nova zaposlitvena področja, toda nikoli ne bodo nadomestile števila ukinjenih delovnih mest – vsi pač ne bomo mogli biti računalniški programerji, oblikovalci spletnih strani in izdelovalci aplikacij.

In nikar ne pozabite, da smo v resnici šele na začetku kompjuterizacije, da prihaja še precej bolj sofisticirana kompjuterizacija, da torej čas umetne inteligence, ki bo sposobna tudi višjih kognitivnih procesov in ki bo izrinila vse, kar je človeškega in zaposlenega (oh, in zaposljivega), šele prihaja. »Ko bodo računalniki v celoti prevzeli programiranje samih sebe, bo nadomestitev delavcev srednjega razreda tako rekoč končana.«

Lahko si tudi domišljate, da bo vse probleme rešil finančni sektor, toda povsem nemogoče je, da bi finančni sektor postal največji zaposlovalec in da se bomo v tej »avtomatizirani prihodnosti« vsi prelevili v menedžerje tveganih skladov in finančne mešetarje. Prav tako si lahko domišljate, da bo nova delovna mesta ustvarjala vojska (toda tudi vojska se vse bolj kompjuterizira in robotizira), da bodo nova delovna mesta ustvarjale državne investicije v infrastrukturo, v ceste, mostove, letališča in energetiko (toda tudi ta področja se vse bolj kompjuterizirajo in avtomatizirajo), da bodo ukinjanje delovnih mest preprečili s skrajšanjem delovnega tedna (toda s tem bodo reševali le obstoječe zaposlene in še naprej izključevali mlade), da bodo brezposelnost umetno zmanjševali s podaljševanjem študija (toda peščica zaposlenih bo težko vzdrževala tako množico »večnih študentov«), da bodo vlade neoludistično odločno zavrle ali pa celo ustavile nove tehnologije, tako da bi potem lahko s to umetno zaostalostjo ohranjale zaposlenost (hočete fašizem?), ali pa da se bo kapitalizem reorganiziral tako, da bo poslej vsakdo kapitalist (v času, ko se kapitalizem niti samim kapitalistom ne bo več izplačal?).

Poškododan most pri Mednu, po katerem se vsak dan valijo tovornjaki zasebnega gospodarstva. Sanirala ga bo država.

Poškododan most pri Mednu, po katerem se vsak dan valijo tovornjaki zasebnega gospodarstva. Sanirala ga bo država.
© Borut Krajnc

Ne, nič od tega ne bo rešilo kapitalizma, pravi Collins. »Kompjuterizacija dela srednjih razredov se nadaljuje hitreje kot mehanizacija ročne delovne sile.« In to ni proces, ki vodi v kratkoročne »ciklične« krize, ampak »dolgoročni prelom, ki bo v naslednjih tridesetih do petdesetih letih zelo verjetno pripeljal do konca kapitalizma«. Vse več je ljudi, ki jih bo neizogibno nadomestila umetna inteligenca.

»Ko brezposelnost doseže 50 ali 70 odstotkov prebivalstva, sposobnega za delo, mora biti pritisk na kapitalistični sistem – zaradi nizke porabe in politične agitacije – tako hud, da ne more preživeti.« Ergo: kapitalizem bo od krize tako načet, da ga preprosto ne bo več mogoče prenašati.

Stalno tarnanje, da se nič več ne izplača, je signal, da se kapitalizem vse bolj približuje točki, ko se tudi samim kapitalistom ne bo več izplačal.

Immanuel Wallerstein in Randall Collins vsak s svojo teorijo predvidevata, da bo čas dokončne krize in konca kapitalizma napočil v letih 2030–2045, ko bo načelo neskončne akumulacije kapitala izgubilo tla in ko bo brezposelnost dosegla 50 odstotkov prebivalstva, ko se torej kapitalizem ne bo več izplačal nikomur več, niti vam niti samim kapitalistom. In glej, no: prav Wallerstein in Collins sta že v sedemdesetih letih – vsak s svojo teorijo – napovedala konec sovjetskega komunizma.

Tedaj ni tega nihče verjel. Še najmanj levica.

Na čigavi strani je zgodovina?

Levica sveta ni mogla spremeniti – desnica ga ni mogla obdržati. Je pa res, da širom po svetu že ves čas dela vse, da ne bi prišlo do tega, da se kapitalizem ne bi več izplačal. Prvič, povsod je skušala znižati stroške dela, zmanjšati davke, ubiti socialno državo. Drugič, razbila je berlinski zid, Sovjetsko zvezo in komunistični blok, s čimer je kapitalu prisvojila nove velike trge z nizkimi stroški dela. Tretjič, kapital in proizvodnjo je stalno selila v tretji svet (Azija, Afrika, Kitajska, Latinska Amerika). Četrtič, kapital je obrnila k finančnemu sektorju in finančnim storitvam (»financializacija«), tako da dobička ni več iskal s proizvodno učinkovitostjo, ampak le še s finančnimi manipulacijami, špekulacijami, izvedenimi instrumenti, piramidnimi nalaganji metatrgov, tveganimi skladi, algoritmi in drugimi stavami. In petič, države je prisilila, da so prevzele nase velikanske stroške kapitalističnih ekscesov. Jasno, desnica, ki kapitalizem razume kot »stroj za rast«, je vse to počela natanko zato, da bi ohranila raven neskončne akumulacije kapitala in rešila kapitalizem, toda to so bili le zasilni izhodi, ki niso pomagali.

To, da je desnica med svojo veliko ofenzivo oslabila prav institucije, ki so vzdrževale učinkovitost kapitalizma, recimo državo (»vitka država«), pove vse o njenem nepoznavanju kapitalizma. Ofenziva svetovne desnice je bila velik uspeh, toda obenem tudi velik polom, pravi Wallerstein. Kakšen je rezultat te ofenzive, tega paničnega reševanja kapitalizma, tega križarskega uveljavljanja načela neskončne akumulacije kapitala, pa itak sami dobro vidite: huda gospodarska in finančna kriza, strašna zadolženost (držav, podjetij, posameznikov), velika brezposelnost (tudi srednjega razreda), vzpon držav BRICS, s čimer se je število ljudi, udeleženih v delitvi svetovnega kapitala, še povečalo (kar neskončno akumulacijo kapitala zmanjšuje, ne pa povečuje!), nastanek večpolarnega sveta z desetimi centri moči, ki s svojimi stalnimi »geopolitičnimi razvrščanji« le krepijo nihanje trgov in valut, vlade, ki panično in za vsako ceno iščejo kratkoročni denar, nemožnost kakih verodostojnih kratkoročnih ekonomskih napovedi, vsesplošni kaos, jeza ljudi, sramotenje tistih, ki so na oblasti, vse represivnejše vladne politike (varčevanje) in iskanje alternativ kapitalizmu.

Kot pravi Wallerstein: »Danes se svetu ne postavlja vprašanje, kako naj vlade reformirajo kapitalistični sistem, da bo obnovil svojo zmožnost in učinkovito neskončno akumuliral kapital. To namreč ni več mogoče. Vprašanje zdaj je, kaj bo nadomestilo ta sistem.«

Vse je še mogoče. Lahko, da bo kapitalizem propadel, ne da bi se zares zlomil. Lahko, da ga bodo upočasnili. Lahko, da ga bodo reformirali, tako da bodo imeli po novem vsi ljudje na svetu take pravice, kot so jih imeli zahodni delavci po drugi svetovni vojni. Lahko, da se bo prelevil v kapitalizem nizke rasti, kar je bil itak večino svojega časa. Lahko, da bo ostal del svetovne politične ekonomije, a da ne bo več prevladoval. Lahko, da bo v nekaterih okoljih še vedno prevladoval, v drugih pa ne. Lahko, da bo prišlo do velike postkapitalistične prerazporeditve bogastva (v prid vseh tistih, ki so jih nove tehnologije izrinile). In hej, lahko, da bo krizo kapitalizma dopolnila ekološka katastrofa, ki bo za sabo potegnila strašne premike, hude migracijske pritiske, velike humanitarne katastrofe in vojne, morda celo nuklearne.

Mogoče je celo, da bi Amerika in EU v primeru res hude krize kapitalizma prevzeli antikapitalistično ureditev. No, če bi se to slučajno zgodilo, pravi Collins, potem bi skušala Kitajska to na vsak način preprečiti. In seveda, če bodo kje na Zahodu, bodisi v Ameriki ali pa EU, že ravno vpeljali komunizem, ki bo odpravil divjo neenakost in izboljšal delovne razmere, bodo začeli ljudje čez kakih 50 let spet nergati in godrnjati, češ, kakšno razočaranje je ta jebeni komunizem.

In berlinski zid bi spet padel.

Je pa res, da sodobne tehnologije, ki izrivajo delo in delovna mesta, vladarjem omogočajo najboljši berlinski zid doslej.

Finančne elite sicer še vedno verjamejo, da bodo kapitalizem in načelo neskončne akumulacije kapitala rešile, če bodo delale po starih pravilih, pa četudi vsi vidimo, da vračanje k starim pravilom – magari kozmetično popravljenim – krizo kapitalizma le dodatno poglablja, toda boj za sistem, ki bo nasledil kapitalizem, ni nič manj kaotičen od reševanja kapitalizma.

Finančne elite sicer še vedno verjamejo, da bodo kapitalizem in načelo neskončne akumulacije kapitala rešile, a vračanje k starim pravilom krizo kapitalizma le dodatno poglablja.

Logična alternativa kapitalističnemu sistemu bi bil kakopak sistem, ki bi bil demokratičnejši in egalitarnejši od dosedanjega, toda povsem mogoče je, pravi Wallerstein, da bo sistem, ki bo nasledil kapitalističnega, še hujši od kapitalističnega, potemtakem fašističen. Možnosti so 50 : 50. Kapitalizem je resda tako zelo izgubil ravnotežje, da kapitalistom ne omogoča več neskončne akumulacije kapitala in da se jim kmalu ne bo več izplačal, toda brezposelnim, izrinjenim, deklasiranim, protestnikom in vstajnikom – tistim 99 odstotkom – prav nihče ne jamči, da je zgodovina na njihovi strani in da so oni tisti, ki bodo podedovali svet.

»Zgodovina ni na nikogaršnji strani.«

Ko pogledate skozi okno, vidite le kapitalizem, ki se ne izplača več niti vam niti samim kapitalistom.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.