Marjan Horvat  |  foto: Podoba: Uroš Abram

23. 5. 2014  |  Mladina 21  |  Kultura  |  Portret

Katarina Morano, filmska režiserka

Njeni kratki filmi so podobe (ne)vsakdanjega življenja

Njen kratki igrani študentski prvenec Kam?, z njim se je uvrstila med deset nominirancev za letošnjega študentskega oskarja, je lirična, ganljiva in pretresljiva filmska pripoved o bolnem dekletu, ki se sooči z neizbežno smrtjo.

Poznavalci filmske umetnosti pravijo, da je avtorici uspelo na filmskem platnu prikazati junakinjin notranji svet z zunanjim dogajanjem, predvsem pa se vtisne v spomin vrhunska izbira in montaža prizorov. »Režiserka kaže vrsto atributov, značilnih za zrele in žlahtne filmske ustvarjalce. Občutljivost, krhko rahločutnost, sposobnost za motivacijo sodelavcev, skromnost in neizprosnost do sebe. Ima vse, kar imajo veliki,« je zapisal profesor z Akademije za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) Igor Koršič v oceni njenega filma, ki je lani dobil fakultetno Prešernovo nagrado.

Diplomantka montaže in kamere na AGRFT uri umetniške veščine in oko že od ranih let, saj je odraščala v umetniški družini. Po končani gimnaziji je začela študirati umetnostno zgodovino, vendar ji študij, ki zahteva kopičenje podatkov, ni blizu. Znašla se je na AGRFT.

V drugem letniku študija je hotela posneti dokumentarno zgodbo o rdečih noskih, klovnih, ki obiskujejo bolnike. Dobro jih pozna, saj je njena sestrična zelo mlada umrla za levkemijo. Takrat zgodbe ni posnela, ampak se je k tej temi vrnila v filmu Kam?. »Bila sem s sestrično, ko je umirala. Bila je res fajterka. Ko sva bili skupaj, se je čas ustavil. Bila je krasna, srčna, lepa. Njeno smrt še vedno predelujem. Ljudje se v nekaterih temah najdemo, ne glede na to, kaj preživljamo in iz katere generacije smo. So trenutki, ko čas ne obstaja. Te trenutke in občutke lovim v umetniškem ustvarjanju,« pravi mlada režiserka.

Pravi obraz za film je našla v študentki prvega letnika igralstva Lari Vovk iz Koroške. »Takoj sem vedela, da je prava. Izžareva milino. Tudi Ivanka Mežan, ki igra starejšo gospo, je lepotica s posebno energijo. Z Laro sta se takoj našli.«

V filmu je režiserka opozorila na potrebo medgeneracijske solidarnosti in razumevanja. »Ko obiskujem babico v domu za ostarele, se mi zdi, da so obravnavani površinsko, pogosto se sorodniki vedejo do njih kot do otrok. Mene to boli. Starejši ljudje nosijo v sebi modrost. Bolj generalno gledajo na življenje, ne ustavljajo se pri nepomembnih stvareh.«

Za dokumentarni film Benjamin je tudi dobila fakultetno Prešernovo nagrado. Film govori o mladem avtistu, ki pozna na pamet vse vozne rede vlakov po Sloveniji. Pri njem ji ni bilo treba loviti pravih trenutkov. »On je vedno v trenutku. Z njim čas stoji,« pravi režiserka. Tudi v tem dokumentarcu izstopa montaža. Zanjo je montaža »eden najlepših prostorov, kot cerkev. V montaži se vsaj enkrat zjokam«, pripoveduje in ne pozabi na pomoč sošolcev. »Za nas mlade je zelo pomembno sodelovanje, da rastemo skupaj, saj ima vsaka generacija svoje specifike, svoj pogled na delo in svet. Maks Sušnik je snemal oba moja filma in prav njemu je uspelo Benjamina pripraviti k igri pred kamero.«

Mlada režiserka je posnela tudi kratko TV-dramo z naslovom Prepričanje. V njej opozarja, da dobršen del njene generacije živi s prepričanji, ki v resnici niso njena. Na neki način so ji vsiljena. »Poleg tega pa sem pripadnica generacije, ki jo čaka drugačna prihodnost kot naše starše. Govorili so nam, da moraš na faks in potem bo tudi služba. Živimo pa v svetu, v katerem imaš lahko tri fakse in doktorat, pa zate ni službe. Je kaj čudnega, če v moji generaciji ob omembi politika vsak pomisli na kriminalca? Nimam upanja, da se bodo razmere kaj hitro izboljšale.«

Za zdaj še ne razmišlja o celovečercu. Naredila bo še nekaj kratkih filmov in se dobro izučila obrti. Pripravlja film o mladi nosečnici, ki noče živeti le na način preživetja, še nerojenemu otroku pa ne more vlivati upanja, da bo živel v boljšem svetu. »To so skrbi moje generacije. Zdaj je vse naše življenje zreducirano le na preživetje.« Pa je vendarle upanje? »Morda pa smo mi zadnja generacija, ki ne bo čakala, da nam bo kdo kaj dal. Morda si bomo upali sami vzeti, kar nam pripada, in začeli delovati na lastno pest.«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.