Vanja Pirc  |  foto: Uroš Abram

6. 6. 2014  |  Mladina 23  |  Kultura  |  Portret

Tina Vrbnjak, igralka

… ki navdušuje z avtorsko predstavo Marie Curie – Hystérie

Začelo se je z darilom. Dramaturginja Eva Kraševec ji je za rojstni dan podarila Knjigo o Blanche in Marie, v kateri je Per Olov Enquist spletel zgodbo o dveh osebah, ki sta zares obstajali, a se nista nikdar srečali, kaj šele spoprijateljili.

No, švedski pisatelj ju je vseeno združil. Za eno od protagonistk je določil Blanche Marie Wittman, eno najbolj znanih pacientk, ki so jih zdravili za histerijo, »žensko« boleznijo, ki so jo iznašli moški, da bi upravičili svojo premoč in zatrli ženski krik po enakopravnosti, za drugo pa Marie Curie, prvo študentko na dotlej izključno moški Sorboni, mater radioaktivnih elementov polonija in radija ter prvo žensko dobitnico Nobelove nagrade, pravzaprav dveh, ki jo je pretirana izpostavljenost radioaktivnemu sevanju nazadnje stala življenja.

Takoj ko se je lotila branja, je vedela, da je to to. Na eni strani zgodba o položaju žensk v družbi in znanosti. Na drugi zgodba o tanki meji – znanstvena odkritja nam res odstirajo obzorja in omogočajo boljše življenje, a nemalokrat se sprevržejo tudi v popolno nasprotje tega. Presunil jo je že podatek, kako je število »histeričnih« bolnic v Franciji takoj po smrti vplivnega zdravnika, prav tistega, ki je zdravil Blanche, bliskovito padlo, bolezen pa so nazadnje »ukinili«.

Vse te posamične niti je, tudi zaradi prezasedenosti, v celoto pletla kar nekaj let. Nedavno pa je neotipljiva gmota ob pomoči dveh dramaturginj, poleg Kraševčeve je bila to še Nina Šorak, strokovne sodelavke za zgodovinske okoliščine Anje Pirnat, glasbe Larena Poliča Zdraviča in scenografije Vasje Lebariča, polne projektorjev, grafoskopov in žarečih tekočin, eksplodirala v dobro uro trajajočo in izjemno razgibano predstavo na levem odru ljubljanske Drame, kjer sama tako spretno skače iz ene vloge v drugo, pa tretjo in četrto ... da je upravičeno navdušila oboje, kritike in občinstvo.

Ob vsem tem je seveda težko verjeti, da so ji, ko je bila še dekletce, pedagogi odsvetovali ustvarjanje. V pevski zbor se ji skozi vso osnovno šolo niti ni uspelo prebiti, klavirja pa se je učila eno leto, dokler ni učiteljica mami namignila, naj jo raje vpiše na karate. Namesto tega je kopičila priznanja iz angleščine, matematike, kemije … kot srednješolka pa urejala šolski časopis Borec. A vse bolj jo je vleklo tudi v gledališče, zato je zbrala pogum, šla na avdicijo in prvič stala na odru kot Mirjam v Alamutu. Po petih šolskih predstavah ni bilo več poti nazaj, želela si je le še na študij igre.

Šele na akademiji se je otresla strahu pred petjem v javnosti, pravzaprav je spoznala, da lahko s predanostjo in trudom dosežeš praktično vse, kar si zadaš. Prvo pravo priložnost je zgrabila v tretjem letniku akademije, šlo je za lutkovno-igrano Hišo Marije Pomočnice v Slovenskem mladinskem gledališču. Druga, še usodnejša, se ji je ponudila v četrtem letniku, ko je v Barčici za punčke prvič stala na odru SNG Drama Ljubljana. Očitno je bila res prepričljiva, saj ji je naše najpomembnejše gledališče že kmalu zatem ponudilo redno zaposlitev.

Za njo je vrsta predstav, bila je denimo Irina v Treh sestrah, pa Angelika v Gospodi Glembajevih, pri čemer je v vlogo vskočila le pet dni pred premiero. Ker vlog za mlade igralke v domači hiši sprva ni bilo ravno veliko, se je preizkušala tudi na neodvisni sceni, pa tudi v drugih gledališčih, kjer ji je v najlepšem spominu ostalo dvakratno sodelovanje z Ivanom Peterneljem, najprej v pravljičnem Ribiču in njegovi duši in nato še v žgečkljivo-brutalnih Enajst tisoč batinah. Ena njenih doslej najljubših in najbolj intenzivnih izkušenj pa je nedvomno Lorencijeva Ponorela lokomotiva, ki je z divjim drvenjem proti katastrofi, ki ga sama v vlogi Julie le še bolj podžiga, osvojila kritike in občinstvo, zdaj pa z njo vse pogosteje gostujejo na tujem ...

Nič čudnega torej, da je skupaj z Iniciativo za mokumentaristično gledališče čas za Marie Curie – Hystérie našla šele zdaj. Hkrati je to prvi projekt nove programske platforme Drama Laboratorij, ki so se je lotili skupaj z mladimi kolegi iz matične hiše in zunanjimi sodelavci. Pričakovanja so zdaj, po vrsti odličnih odzivov, še toliko višja, a manj od tega si niti ne bi želeli. Za zdaj dodajajo le, da nam bodo naslednjič postregli z vesternom.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.