Heni Erceg

Heni Erceg

20. 6. 2014  |  Mladina 25  |  Hrvaška

Pepel in molek

Večinska Hrvaška molči in je popolnoma ravnodušna do tega, da je bil v njenem imenu storjen grozljiv zločin v Ahmićih

Sprejem je bil veličasten, velikanski množici ljudi, ki so se nagnetli v stavbo zagrebškega letališča, ni mogla do živega niti huda vročina. Hrvatje so vsi zamaknjeni in sijočih oči pričakovali pristanek letala, ki je priletelo z Dunaja, turisti pa so verjetno mislili, da čakajo na prihod kakega pomembnega nogometaša, pevskega zvezdnika ali morda celo Angeline Jolie, ki tu in tam zaide v te kraje. Potem se je izza steklenih vrat, ki ločijo terminal od čakalnic, prikazal osebek, še najbolj podoben bitju z drugega planeta, ovit v hrvaško zastavo, z rokami, dvignjenimi v zrak, in rožnim vencem okoli vratu ... Množica je podivjala, stari hrvaški fašistični pozdrav »Za dom spremni!« pa je zamolklo zadonel po zagrebškem letališču.

Zbrani domoljubi, degradirani desničarski politiki, duhovniki, škofi ... so ganjeni končno ugledali zaslužnega sina domovine, ki je že v letalu, tako rekoč v božanskih višavah, blagoslovil Hrvaško, ko je stopil iz letala, pa je pokleknil in poljubil hrvaško zemljo in potem končno planil v objem sorodnikom in prijateljem ter pocmokal roke visokim dostojanstvenikom hrvaške katoliške cerkve. »Danes smo vsi eno samo srce, hrvaško srce,« je pri tem ekstatično vzkliknil Dario Kordić, sicer vojni zločinec, pred haaškim sodiščem obsojen na 25 let ječe, ker je, ko je bil »pokrajinski politik na visokem položaju, načrtoval in spodbudil zločin v Ahmićih leta 1993, katerega namen je bilo etnično čiščenje osrednje Bosne, od koder naj bi odstranili muslimansko prebivalstvo«. Kordić je dve tretjini kazni odslužil v nekem avstrijskem zaporu in zdaj je spet tu: vojni zločinec se je vrnil na Hrvaško. Kot junak!

Kakor da bi se bil pravkar vrnil s kake mirovne misije v Tibetu, se je posebej zahvalil katoliški cerkvi, potem pa zbrane mesijansko pozval, naj molijo za mir v Ukrajini in Siriji. Blaznež? Morda. Zagotovo pa zločinec. In ko je neki moški vendarle vzkliknil »morilec«, mu je domoljubna hrvaška množica naložila nekaj krepkih, morda bi se zgodil celo linč, če ga policisti ne bi pravočasno odvlekli s te zlovešče domoljubno-verske prireditve. Posameznik, ki se je upal postaviti po robu temu sramotnemu kolektivnemu sprejemu, prepevanju fašističnih pesmi in letališki maši za razvpitega vojnega zločinca, je torej končal z razbito glavo. Zločinec pa je povedal, da je zaporniško celico vsak dan kropil in da se je v zaporu »srečeval z bogom«.

Kaj vendarle mu je povedal ta njegov bog? Ga je nemara spomnil, mu mogoče poočital operacijo »48 ur pepela in dima«, med katero so hrvaški vojaki po njegovih navodilih in navodilih vodstva hrvaške paradržavne tvorbe Herceg-Bosne v enem samem dnevu pobili ali žive sežgali vse muslimanske prebivalce vasi Ahmići v osrednji Bosni, skupaj z begunci iz Foče, Jajca, Višegrada ... Najmlajša žrtev je bil trimesečni dojenček, ki je zgorel skupaj s starši, najstarejša je štela 81 let. Pokol v Ahmićih aprila 1993 je zaznamoval začetek načrtnega etničnega čiščenja bošnjaškega prebivalstva v osrednji Bosni, ki so ga uspešno izpeljali pod političnim vodstvom Daria Kordića, zamislili pa so si ga seveda v Zagrebu, za ovalno mizo tedanjega predsednika Hrvaške Franja Tuđmana.

»Ne streljajte, sosedje, nič vam nismo naredili,« so bile zadnje besede gospoda Nukice, potem pa so ga maskirani »junaki« v uniformah hrvaške vojske pokosili z rafalom in takoj za njim še hčerko ... Krvavi pohod se je nadaljeval, vojaki so natančno vedeli, katera hiša je muslimanska, to so jim seveda lahko povedali le dobri sosedje Hrvatje. Se je kateri izmed njih udeležil tudi evforičnega tako zelo krščanskega sprejema vojnega zločinca na zagrebškem letališču?

Eden izmed sodnikov na haaškem sodišču je nekoč dejal, da bi morali ime vasi Ahmići uvrstiti na dolgi seznam nekdaj neznanih vasi in mest, »zaradi katerih vzdrhtimo od groze in sramu« .

Ali zahvalne maše v zagrebški stolnici, ki so jo opravili na Kordićevo željo? In med katero je bilo izpred oltarja spet slišati politično tarnanje, vojni zločinec pa je blebetal nekaj o »trpljenju in križevem potu hrvaškega človeka«. Toda žrtev iz Ahmićev, med katerimi je bilo 11 otrok in 32 žensk, se ni spomnil niti on, niti škofi, niti politiki ... Spomnili so se jih zgolj aktivisti na protestnem shodu pred stolnico. Ta peščica vedno istih državljanov naj bi bila protiutež večinski Hrvaški, ki molči in je popolnoma ravnodušna do tega, da je bil v njenem imenu storjen grozljiv zločin v Ahmićih, da vojni zločinec zdaj moli tudi v njenem imenu, sprejem pa mu pripravljajo najvišji dostojanstveniki največje verske ustanove.

Sicer pa je bila enako ravnodušno, če ne celo z odobravanjem večjega dela kolektiva sprejeta tudi pravkar izrečena oprostilna sodba za osumljenega hudega vojnega zločina nad šestimi starčki srbske narodnosti v hrvaški vasi Grubori s cinično obrazložitvijo sodnika, da se točno ve, katera vojaška enota je zločin zagrešila, nikakor pa ni mogoče ugotoviti, kdo so konkretni krivci zanj. Zato zločina kot da sploh ni bilo.

Eden izmed sodnikov na haaškem sodišču je nekoč dejal, da bi morali ime vasi Ahmići uvrstiti na dolgi seznam nekdaj neznanih vasi in mest, »zaradi katerih vzdrhtimo od groze in sramu, kot so Dachau, Soweto, Mi Laj, Sabra in Šatila ...« Toda ali Hrvatje sploh kdaj vzdrhtijo od groze in sramu? Zaradi Ahmićev, Mostarja, požganih srbskih vasi na Hrvaškem. Ali pravzaprav sploh ni razsodb, bolečih pričevanj, zgodovinskih resnic, ki bi jih prepričale, da so številni njihovi junaki v resnici navadni zločinci? In prav v tem je dolgoročna tragika tega naroda.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.