Marjan Horvat

20. 6. 2014  |  Mladina 25  |  Kultura

»Robinson je parodija naše svobode«

Jaka Andrej Vojevec, gledališki režiser

O njegovem interaktivnem avtorskem projektu Robinson, o slovenski gledališki sceni, o prekarnem delu slovenskih umetnikov in nezmožnosti njihovega povezovanja, o političnem gledališču, o Gledališču zatiranih in njegovih gledaliških delavnicah v Ugandi

Jaka Andrej Vojevec

Jaka Andrej Vojevec
© Borut Krajnc

Jaka Andrej Vojevec (1978) je v času študija primerjalne književnosti in angleščine na ljubljanski Filozofski fakulteti redno zahajal v slovenska gledališča. Vanje je vstopal, tako pravi, kot v ritualni prostor, čisto svoj in poseben svet. Leta 1999 je bil med ustanovitelji študentske gledališke skupine Hiperclorhidria.

Po študiju na Filozofski fakulteti je vpisal še študij gledališke in radijske režije na AGRFT in raziskoval gledališče v praksi, tudi kot plesalec in igralec, saj so ga zanimale vse njegove razsežnosti in pojavne oblike. Režiral je v več slovenskih gledališčih in dela različnih avtorjev.

Lani je v BiTeatru postavil na oder zanimivo in duhovito predstavo z naslovom Robinson. Predstava, ki je avtorski projekt, je sestavljena iz petdesetih prizorov, vsak izmed njih je majhen siže njegovega pogleda na družbeno in kulturno ozračje v Sloveniji, hkrati pa z njo predstavlja svoj pogled na gledališče kot interaktivno izkušnjo, v kateri se briše meja med igralci in gledalci.

V eksperimentalni predstavi Robinson razvijate svoj pristop do gledališča. Rušite meje med občinstvom in igralci. Temu pravite gledalsko gledališče.

Takšen pristop je povezan z angažiranim gledališčem, populariziral pa ga je med drugimi že Brecht. Kot režiserja me v gledališču prvenstveno zanima možnost, da je odprto. Se pravi, da predstava ne poskuša biti film, kjer je vse določeno do zadnje podrobnosti in pri vsaki ponovitvi sledi prvotni matrici, ampak vključuje vdor naključnega, realnega z nepredvidljivim momentom. Najbolj me fascinira prav ta kratek stik med resničnostjo in fikcijo.

V predstavi Robinson je zanj poskrbel igralec Klemen Janežič, in sicer z vdorom svoje intimnosti v javni prostor. Ta tematika je v gledališču sicer vseskozi aktualna, v zadnjem času pa igralci na odru povsem razkrivajo svoja osebna prepričanja ali življenje.

Ta tematika je še vedno nedokončana zgodba. Kar celo dvajseto stoletje je bilo namenjeno temu »raziskovanju«. Mene zanima tudi, kaj zasebno sploh je, tudi v zasebnem življenju. Vsi igramo neke družbene vloge. Tudi ko smo v intimnih situacijah, nosimo maske. Kaj je torej tisti pravi jaz? Je čisti notranji človek iluzija?

»Neoliberalna politika, ki se kaže v privatizaciji tudi kulturnih dejavnosti ter prepuščanju umetnosti in kulture svobodnemu trgu, pri nas zagotovo ne more uspevati. Razen če se kot uspeh razume uničenje kulture.«

V predstavi tudi od gledalcev pričakujete, da sodelujejo, da se odprejo. Je že kdo zavrnil sodelovanje?

Po navadi so v začetku malce v zadregi. A doslej še nihče zavrnil sodelovanja, pa smo imeli že kar nekaj ponovitev. Sicer pa je interaktivnost v gledališču zdaj trend, modna muha. Sam sem imel priložnost na festivalu uličnega gledališča Ana Desetnica več let opazovati, kako se je občinstvo postopoma vse bolj sproščalo. Pred leti je bilo težko pridobiti gledalca za sodelovanje, danes pa se javljajo sami.

V prizoru Uspavanka pravite, da ljudje v mestecu spijo, samo igralec na odrskih deskah pušča svoje srce. Mislite s tem na kulturno življenje v Ljubljani?

Tudi tako bi se dalo interpretirati. Klemen začne brati pravljico, ki naj bi gledalce uspavala, sčasoma pa se izkaže, da bere zgodbo o prav teh gledalcih, ki so zdaj tam in gledajo predstavo, on pa je tisti, ki pušča srce na odru. Kar pa se tiče kulturnega utripa Ljubljane, so razmere daleč od optimalnih, pa tudi daleč od najhujšega. Pred kratkim sem bil v Ugandi, kjer sem videl, kaj je država brez kulturne politike, brez vizije. Pri nas še nismo tako daleč. Imamo veliko uprizoritvenih umetnosti, a vse je zelo razdrobljeno. Razmere za delovanje pa so vendarle vse slabše. Mislim, da se za nazaj ni mogoče pritoževati. Bati pa se moramo tega, kar prihaja. Neoliberalna politika, ki se kaže v privatizaciji tudi kulturnih dejavnosti ter prepuščanju umetnosti in kulture svobodnemu trgu, pri nas zagotovo ne more uspevati. Razen če se kot uspeh razume uničenje kulture.

Drugod po svetu veljajo drugačni premisleki?

Te dni sem prišel iz Kolumbije, kjer sem videl, kaj pomeni kritična masa. V štirimilijonskem mestu, kjer imajo ljudje v povprečju nižji standard kot pri nas, nižjo povprečno izobrazbo, gledališke skupine delujejo z izkupičkom vstopnic predstav. Pri nas kaj takšnega ni mogoče. Ponudbe je precej, gledalcev pa premalo.

V Robinsonu omenjate tudi nekatere slovenske režiserje, bodičavi pa ste do režiserja Oliverja Frljića, ki je danes eden izmed najbolj vidnih protagonistov politično angažiranega gledališča. Kako vi razumete politično gledališče?

Ta prizor je večkratna parodija. Najprej parodija na predstavo MandićStroj, kjer je Marko Mandić predstavil vse svoje vloge. V Robinsonu smo Klemnu kot mlademu igralcu hoteli dati enako priložnost, zato smo prišli na idejo, da bi naštel predstave, ki jih še bo ustvaril (seveda gre za želje) z največjimi režiserji. Jaz pa sem se s tem kot užaljeni režiser, ki mu tako kot vsem drugim nikoli ni dovolj in se zmeraj počuti prikrajšanega, ker ni pri koritu in gleda naše slovenske korifeje, ki imajo po tri ali štiri premiere na leto v velikih gledališčih, v tem prizoru dobrohotno malo ponorčeval iz njih. Kar pa zadeva politično gledališče, mu ne nasprotujem. Tudi sam v predstavah rad pokomentiram družbeno dogajanje.

So učinki politične predstave v času, ko se je družbena kritika preselila v druge medije, zadovoljivi?

Časi se spreminjajo. V Brechtovem času ni bilo televizije, ne interneta in zato je imelo gledališče tudi pedagoško vlogo. Gledalcu je posredovalo ideje, misli in koncepte, do katerih sicer ni bi mogel. Danes, v času interneta, javnih knjižnic, radia in televizije, ko ima lahko vsak kot na dlani novo informacijo za angažiranje, mora gledališče spremeniti pristop. Ko se pogovarjam z ljudmi po kakšni angažirani predstavi, zaznavam, da je naš prostor prenasičen z informacijami in ima zato politično gledališče omejen domet.

Zagotovo pa se gledališče lahko odziva na razmere v družbi in se postavi na stran ponižanih in razžaljenih.

Ideološko sem na strani solidarnosti. V naši družbi preobilja se mi zdi grozno, da morajo ljudje prosjačiti in od humanitarnih organizacij pričakovati pomoč za preživetje. Zato sem proti t. i. neoliberalizmu, nimam pa pravega odgovora na to, kakšen sistem narediti, da tega ne bo. Izvorni socializem se mi ne zdi zgrešena ideja, ampak človek je nagnjen k pohlepu, egoizmu, zato so se takšne ideje doslej vedno izrodile. Kakršnekoli pa že bodo družbene spremembe, mislim, da bi morale nastati v družbeni bazi, ne pa v elitnih in podobnih krogih, kot se je dogajalo vse doslej in vedno spodletelo.

Prizor iz predstave Robinzon, v kateri nastopajo mladi igralec Klemen Janežič in aktivni gledalci

Prizor iz predstave Robinzon, v kateri nastopajo mladi igralec Klemen Janežič in aktivni gledalci

Ampak gledališče nagovarja predvsem elito, ne pa nižjih slojev.

Gledališče ima potencial, da nagovarja kogarkoli. Gledališče zatiranih, kjer tudi sodelujem, je namenjeno predvsem marginaliziranim skupinam, ampak na tem področju se srečujemo s predsodki. Človek, ki ni navajen hoditi v gledališče, ker ga je imel vedno za domeno elite, raje gleda nogomet. Kaj mu pa brani priti v gledališče, če imajo danes že skoraj vsa gledališča zastonj vstopnice za brezposelne? Pa jih ni na predstave. Če bi vsi, ki so uradno brezposelni, izkoristili svoje zastonjske vstopnice, bi bili teatri polni. Zato je pomembno vprašanje, kako gledališča zares odpreti. Kako privabiti ljudi? Tudi tiste, ki niso pripadniki »elite«. Samo zastonjska vstopnica očitno ni dovolj.

Stigma biti brez dela nevarno najeda človekovo dostojanstvo. To, da bi šel takšen človek v gledališče z zastonjsko vstopnico, je lahko dodaten posmeh.

Že to, da velja v današnjem času brezposelnost za stigmo, je bedasto. Dela danes preprosto ni več za vse, ker tehnologija hitro napreduje, vse se mehanizira, zaposlitev pa še vedno velja za pogoj za življenje. Takšna razmerja so danes zares paradoksalna in treba jih bo spremeniti, sicer se bomo znašli v diktaturi ali pa postali tretji svet, kar se že dogaja v obliki družbenih laboratorijev v nekaterih evropskih državah ali v predmestjih zahodnih mest.

Prevedli ste delo Philippa Van Parijsa Brezplačno kosilo za vse? in zanima nas, ali ste za uvedbo univerzalnega temeljnega dohodka.

Vsekakor. To je mehanizem, ki bi rešil človeško dostojanstvo, spremenil pogled na družbo in medsebojna razmerja v njej v 21. stoletju. Seveda ne mislim, da je univerzalni temeljni dohodek odgovor na vse probleme, a bil bi radikalen korak v drugo smer.

V boju za preživetje je danes dobršen del kulturnih delavcev, ki so prekarci.

Prekarni delavci bi se morali povezati, kar pa se ne zgodi. Če moraš ves čas samo prežati, kje boš še dobil kakšno delo, da boš preživel, seveda ne ostaja dosti časa za dodatne aktivnosti. A nepreklicno dejstvo je, da v mali Sloveniji, če govorimo o desetodstotni »eliti« v družbi in devetdesetih odstotkih navadnih ljudi, lahko z dobro organizacijo in jasnimi cilji večina naredi prelom. Vprašanje je le, koliko je posameznik pripravljen tvegati v boju za skupno dobro in pravice ljudi.

»Če bi vsi, ki so uradno brezposelni, izkoristili svoje zastonjske vstopnice, bi bili teatri polni. Zato je pomembno vprašanje, kako gledališča zares odpreti. Kako privabiti ljudi? Tudi tiste, ki niso pripadniki ’elite’.«

Vrniva se k Robinsonu. V njem se lotevate različnih plasti slovenske družbene, še posebej pa njene kulturne realnosti. Ne komentirate, le nizate problematične družbene pojave in delovanja tudi marginaliziranih skupin.

Naloga gledališča ni ponujati rešitve, ker potem deluje moralistično in didaktično. Res je, priče smo razkroju tradicionalnih vrednot, vendar nimamo verodostojne institucije z avtoriteto, ki bi povedala, kaj je prav in kaj je narobe. Predstava je parodija kapitalističnega sistema, saj gledalcu ponuja izbiro med petdesetimi prizori, podobno, kot so izbire v realnosti. Renata Salecl je napisala, da je izbira v kapitalističnem sistemu navidezna, zato ker gre vendarle še zmeraj za omejen izbor, vse skupaj daje le vtis svobode, v resnici pa si še vedno ujet v celoti. Tako je bila zamišljena tudi predstava Robinson.

V predstavi zapišete tudi: »Ko namreč obračunaš sam s sabo, je ključno, da pogledaš tudi okrog sebe, da svojo borbo za boljši jaz povežeš s skrbjo za sočloveka. Meni se je v ključnem trenutku zgodil Petek. Vsi smo lahko nekogaršnji Petek.« Gre za parodijo?

Prizor, iz katerega je ta tekst, je parodija motivacijskih delavnic. Množice tečajev, delavnic, motivacijskih seminarjev in priročnikov za samopomoč, kjer ljudje iščejo recepte za soočanje z realnostjo, so še en simptom časa. V resnici ljudje na napačnem kraju iščejo rešitev za svoje tegobe, ki so posledica osamljenosti v družbi, strahu pred drugimi, ker ta družba ni sposobna povezovati ljudi in ustvariti razmer, da bi človek s sočlovekom reševal svoje probleme. Različni motivacijski pristopi, ki nam jih vsiljujejo, so nekako formalizirane dejavnosti, kjer vse poteka na neoseben način. Dejansko vsiljujejo ljudem prepričanje, da ne znajo prav živeti, in jim ponujajo rešitve. Na tak način deluje vse v tej družbi. Od reklamiranja izdelkov do socialnih transferjev. Vsi te prepričujejo, da si nesposoben, ti postavijo pogoje za sodelovanje in od tebe vlečejo denar. V glavnem gre le za denar.

Ali zato sodelujete tudi z Gledališčem zatiranih, katerega cilj je ozaveščanje marginaliziranih skupin?

Zanimalo me je, kaj je za tem nekoliko orwellovskim nazivom. Gledališče zatiranih je nastalo v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja v Braziliji. Ustanovil ga je Augusto Boal. V razmerah favel, barakarskih naselij, kjer ljudje niso imeli izobrazbe, televizije, interneta takrat še ni bilo, je imelo izvirni angažirani naboj ozaveščanja ljudi s pravicami. Pri nas, kjer so drugačne razmere, se Gledališče zatiranih še lovi. Meni omogoča ohranjati stik z gledališčem, ko nisem angažiran, hkrati pa spoznavam mehanizme za delovanje z nizkimi proračunskimi sredstvi ali pa brez njih. Gre za danes redek entuziazem, ki ti lahko da občutek, da si mogoče nekako v nekom nekaj premaknil.

V podobnem projektu ste sodelovali v Ugandi. Prek gledaliških delavnic ste ozaveščali pripadnike ljudstva Batva o njihovih pravicah.

Delali smo v skupnosti, ki je še pred dvajsetimi leti kot lovsko-nabiralniška živela v gozdu, potem so jo iz gozda izgnali in naredili tam rezervat za gorile. To so ljudje, ki nimajo nobene formalne izobrazbe in so povsem neprilagojeni na novo okolje, vezani so bili na ta gozd in v njem so se zelo dobro znašli. Bilo je zanimivo, saj ne poznajo koncepta gledališča. Pri njih je način mišljenja drugačen. V začetku so bile težave. Šele ko smo začeli delati predstavo, ki je temeljila na dejanskih problemih, s katerimi se srečujejo v življenju, posebej izpostavljena je bila problematika posilstev, so razumeli, da je z gledališko predstavo mogoče spregovoriti o težkem skupnostnem problemu. Delo je potem lepo steklo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.