Grega Repovž

Grega Repovž

26. 7. 2014  |  Mladina 30  |  Uvodnik

Javni uslužbenec Cerar

Morda druge politične stranke niso razumele sporočila volivcev, ki so tako množično podprli stranko Mira Cerarja, ga je pa, kot kaže njegovo ravnanje, dobro razumel Cerar sam: volivci ga niso volili zato, ker bi imel menedžerske sposobnosti, ker bi imel zasluge za narod, ker bi bil odrešenik, ampak preprosto zato, ker ob tem, da zaradi dolgoletne prepoznavnosti ni o njegovih osnovnih sposobnosti nobenega dvoma, ponuja neko normalnost, vede pa se skromno in preprosto. Kako tuja ob njem izpade na primer predsednica vlade, ki v prevzetnosti – od kod vse to, od kod? – ne opazi niti tega, da je neokusno o sebi govoriti v tretji osebi. Njeno samooklicanje za kandidatko za komisarko zbuja vtis, da jo je pretekla oblast prevzela, da ima občutek, da ji pripadajo nekakšne zasluge. Slovenska politična zgodovina je polna takih ljudi.

V teh dneh se počasi izrisuje Miro Cerar kot politik. In že dolgo ni bilo v Sloveniji v političnem ringu človeka, ki bi tako brez napake ustvarjal svojo podobo, namreč podobo državnika. Pri čemer ima vse tiste lastnosti, ki so jih imeli največji in najuglednejši slovenski politiki – javnosti zmore namreč podajati mirnost in s tem v perspektivi občutek varnosti. To je bilo tisto, kar je delalo tako Milana Kučana kot Janeza Drnovška tako priljubljena: dajala sta občutek, da vesta, kaj delata, da so razmere v državi razmeroma varne, pa četudi je bilo ozračje napeto, hkrati pa se nista vedla prevzetno in oholo.

Čeprav danes Cerarjevo priseganje na konsenz zbuja dvome, češ da to pomeni, da se nekaterih stvari predvsem ne bo lotil, je tako tudi zaradi zlorabljenosti te besede: ne nazadnje jo je pokončal Borut Pahor kot predsednik vlade. A družba konsenza je pač tisti superlativ, ki ga vsi omenjajo, ko pridemo do politike. Mar ni to tisti maksimum, h kateremu naj bi se trudili priti? Saj konsenz ne pomeni uskladitve s skrajnostmi, zakaj se nekateri trudijo, da bi tako razumeli to besedo?

Cerar ima torej dobre nastavke, modro ravna in lahko postane velik državnik. A kdaj so dejansko vedno znova padli slovenski politični prvoligaši? Padli so v trenutku, ko so se obkrožili z napačnimi ljudmi, s temi, ki danes že obletavajo Mira Cerarja, in ko so pozabili, da so državni uslužbenci, angleški izraz civil servant je morda še bolj natančen. Premier je zgolj prvi uslužbenec javnosti. Tudi zadnji premierki se je to zgodilo. Obkrožila se je z napačnimi ljudmi, s parado samovšečne nevednosti, ki je na koncu več časa namenjala izbiri hotelov in načina potovanja kot realnim vsebinam. In pozabila je, da je zgolj premierka. Enako je pred njo naredil Pahor, enako Janša, tudi Drnovšek v zadnjem mandatu. Vsi so imeli svoj dvor ošabnosti in prevzetnosti.

In zato ima Združena levica, ki pravi, da morajo biti pogajanja o sestavi nove koalicije javna, prav. Cerarju bi koristilo, če bi to gesto Združene levice izkoristil in se ne dal zapeljati izkušenim političnim mačkom v kupčkanje, iz katerega že v izhodišču lahko pride le s prvimi madeži. Javnost srečanj seveda ne pomeni, da bi morali biti na srečanjih navzoči novinarji, je dejal že Mesec, a odveza molčečnosti avtomatično preprečuje nespodobnosti, zaradi katerih se potem še pred imenovanjem delijo sedeži v upravi Telekoma in veleposlaniška mesta. Cerar seveda ni neizkušen, politiko pozna zelo dobro, njene pasti pa še toliko bolj. Zaneseta ga lahko le oblastna slast in privid moči. Kaj delata oblast in moč iz ljudi, si lahko danes podrobno ogleda: lahko pogleda v predsedniško palačo, lahko v prostore, kjer sedi predsednica vlade, ali pa v zapor na Dobu. To oblast naredi iz ljudi, zapelje, spremeni, nekateri popolnoma zabredejo. Ne zgodi se vsem, redki pa ti primeri niso. Skandinavske države imajo prav zato tako zelo javno in odprto, transparentno upravo – ker je človek na koncu človek in je to pač obramba pred tistim, kar moč lahko naredi iz človeka. Seveda pa javnost in transparentnost ne pomenita, da je treba iz politike narediti le predstavo za javnost – kot jo je Pahor kot premier.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.