Heni Erceg

Heni Erceg

1. 8. 2014  |  Mladina 31  |  Hrvaška

Večni podložniki

Hrvaška suverenost se sestoji iz nenehnega spuščanja hlač, zahval in častnih doktoratov, obračanja po zahodnem vetru, namesto da bi država z občutkom gradila svojo politično pot in se tako skušala izogniti hlastajočim čeljustim velikih sil

Ljubezenski odnos med Hrvaško in Nemčijo ima dolgo zgodovino; bili sta zaveznici v »veliki« vojni, čeprav iz tega ni izšlo nič dobrega, zato pa so v povojnih letih revščine prav Nemci radi sprejeli na tisoče Hrvatov, ki so iz Jugoslavije odšli s trebuhom za kruhom in tam v Nemčiji potem gradili ceste, hiše, infrastrukturo. Tako so postali »gastarbajterji«, ki so dan in noč delali v nemških mestih in varčevali nemške marke, da bi si na skopem kamnitem svetu Dalmatinske zagore ali Hercegovine postavili streho nad glavo, šolali otroke, kupili obveznega mercedesa. Medtem so Nemci postali najbolj zaželeni turisti, vedno galantni in potratni, popolnoma drugačni od tistih »zgub« iz vzhodnoevropskih držav, ki so stiskale pri vsakem dinarju in s seboj prinašale zaloge hrane in različnih potrebščin ter samo brezobzirno uživale v poceni morju in soncu. Takšno mnenje se je v glavnem ohranilo do danes, turistični delavci koprnijo po kakem nemškem gostu in se mrščijo že ob omembi drugih turistov, resda ne več iz vzhodne Evrope, zdaj pač iz držav nekdanje Jugoslavije.

Prav v Nemčiji se je izoblikovalo tudi trdno jedro hrvaške nacionalistične emigracije, katere pripadniki so tik pred razpadom Jugoslavije pohiteli domov, da bi bili na voljo domovini, če bi jih potrebovala, in potem je ravno Nemčija prva priznala novo, »suvereno« hrvaško državo, njeni bivši gastarbajterji pa so se ji s prav podložniško hvaležnostjo takoj oddolžili s postavitvijo spomenika ministru Genscherju in s pesmijo Danke Deutschland. Leta pozneje sta vezi med državama precej utrdila nemška kanclerka Angela Merkel in tedanji premier Ivo Sanader. Vplivna gospa je bila neizmerno navdušena nad »Herr Zanadom«, kakor ga je imenovala, toda potem je ta končal v zaporu, Hrvaško pa je zajela huda, očitno brezizhodna gospodarska kriza. In Hrvatje so se spet znašli v nemških mestih. »Bauštele« zdaj seveda ne pride več v poštev, ker je močna nemška infrastruktura že davno zgrajena, so pa tlačane iz Hrvaške odprtih rok sprejeli za natakarje ali pomožno osebje v tamkajšnjih bolnišnicah. V zahvalo se je senat zagrebške univerze pred kratkim odločil, da bo nemški kanclerki podelil častni doktorat iz političnih ved (čeprav je gospa fizičarka). Slišati je bilo le redke ugovore nekaterih profesorjev, češ da si Merklova, »znana kot velika prijateljica Iva Sanaderja«, takšne časti ne zasluži. Toda vodilni v akademski skupnosti so sklenili drugače, češ da je prav ona »odigrala še posebej pomembno vlogo pri vstopu Hrvaške v EU«. Nihče pa – kajpada – ni niti z besedico nasprotoval najrazličnejšim oblikam podrejanja Hrvaške nemškim gospodarskim interesom.

Resda so tudi v Jugoslaviji častne doktorate delili takšnim in drugačnim blaznežem iz tako imenovanega tretjega sveta, toda v zameno zanje smo dobivali donosne posle – v afriških in azijskih državah smo gradili velike infrastrukturne objekte od cest do mostov. »Suverena« Hrvaška pa je dobila le nemške banke, telefonske operaterje, trgovske verige ... močna nemška podjetja, ki tu kujejo ogromne dobičke, Hrvatje pa niso več gastarbajterji v Nemčiji, ampak v lastni državi.

Sicer pa je ta degenerirana suverenost prisotna, odkar se je Hrvaška pridružila evroatlantskim združenjem in Natu in se začela vazalsko uklanjati političnim in gospodarskim pritiskom močnih zahodnih držav. Potem se ji je nenadoma ponudila priložnost, da unovči svoj geopolitični pomen, saj je postala zanimivo območje, prek katerega bi lahko potekala alternativna preskrba s plinom, med drugim tudi ameriškim, kajti zaradi vojne v Ukrajini je preskrba Evrope z ruskim plinom po uveljavljenih poteh nezanesljiva. Toda ne, Hrvaška je nemudoma popustila izsiljevanju evropskih in ameriških birokratov, ki so od nje zahtevali, da se zaradi pritoka plina iz nove smeri odpove Južnemu toku, torej dotoku ruskega plina v ta del Evrope. Kaj takega Italiji, Sloveniji ali Avstriji še na misel ni prišlo, čeprav vse uporabljajo isti plinovod, Nemčija pa se je z Rusi že dogovorila za Severni tok, pri čemer se Merklova o tem seveda ni posvetovala z ZDA, kaj šele, da bi jih prosila za dovoljenje.

Hrvaška pač nima nikakršne razvojne strategije, še posebej ne energetske, je samo čezmerno podložna, zato se hrvaški državni vrh uklanja izsiljevanju z ustavitvijo preskrbe z ruskim plinom zaradi ameriškega, namesto da bi vztrajal, da morata biti državi na voljo oba. Zaradi tega sta se premier in predsednik prav poniglavo izogibala temu, da bi sprejela vodilnega iz ruskega Gazproma, sočasno pa se pomočnik ameriškega ministra za energetiko po njunih pisarnah sprehaja, kot bi bil tam doma, in trapa, da »mu ni jasno, kako bi lahko gospodarsko upravičili Južni tok«, torej preskrbo z ruskim plinom, hkrati pa protislovno zagovarja »diverzifikacijo« preskrbe s tem derivatom. To bi pravzaprav moralo pomeniti možnost izbire različnih dobaviteljev, ruskih, ameriških, ni pomembno, in poleg tega še razvoj lastnih plinskih polj, ne pa zapiranje teh, za kakršno se je Hrvaška odločila na nahajališčih v Siriji, seveda na politični ukaz Amerike.

Očitno se torej hrvaška suverenost sestoji iz nenehnega spuščanja hlač, zahval in častnih doktoratov, obračanja po zahodnem vetru, namesto da bi država z občutkom gradila svojo politično pot in se tako skušala izogniti hlastajočim čeljustim velikih sil. Toda joj, to bi pomenilo oprijeti se tistega najboljšega iz osovražene preteklosti – politike spretnega lovljenja ravnotežja med zahodnimi in vzhodnimi diktatorji.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.